Bojan Šrot: nekoč izkušen alpinist modrosti s Himalaje uporablja pri vodenju občine

"To je tako dinamična in kreativna funkcija, da se je zlepa ne naveličaš," o svojem delu pravi 62-letni Bojan Šrot, ki se še ne namerava posloviti od vodenja celjske občine. Vedno so novi izzivi in novi projekti, tudi novi ljudje, tako da uživa v tej razgibanosti. "Sem človek, ki, ko se enkrat usmeri v nek cilj, ga skuša tudi doseči in zlepa ne vržem puške v koruzo."

Šrot že vse življenje živi v Celju, tam je večinoma preživel študentska leta. "Sem domorodec in tu bom ostal do svoje smrti," je prepričan. Z družino si je dom ustvaril na robu Celja, kjer je, kot je pojasnil, že praktično na deželi, v Sloveniji pa je vse blizu in na dosegu roke, zato o selitvi ni nikoli razmišljal.

Na Celjsko kočo po trenutke miru in za rekreacijo

Med njemu najljubšimi kotički Celja je Celjska koča, ker živi v njeni bližini in kjer je tudi preživel svoje otroštvo - z bratoma so se kot otroci v bližnjih gozdovih veliko "klatili in raziskovali". Še vedno se rad tja sprehodi, rad pa obišče tudi Grmado, kjer imajo Celjani plezalno steno. "Tam sem preživel veliko časa," nam je pojasnil. V gozdovih okrog Celja rad nabira tudi gobe in kostanj. 

Marsikateri Celjan morda ne ve, da je bil Šrot v mlajših letih zagrizen resen alpinist. Skoraj 14 let je bilo to glavna okupacija njegovega življenja, temu je podredil tudi študij prava. 

Najvišji vrh, ki ga je osvojil, je bil 7.150 metrov visok Gauri Sankar v nepalskem delu Himalaje. Najvišja točka, ki jo je bilo približno 7.500 metrov nad nadmorsko višino v gorovju Broad Peak, prav tako na Himalaji, kamor se je povzpel z nekdanjim plezalnim partnerjem Slavkom Cankarjem. Je pa celjski župan vodil tudi odpravo na goro Nanga Parbat.

"Kot najboljši vzpon pa ocenjujem prvenstveno smer na neimovanem stolpu Trango v Pakistanu, izjemno težko skalno plezanje, kjer smo Franček Knez, Slavko Cankar in jaz po treh tednih plezanja dosegli vrh. Fantastična gora. Ko sem jo prvič videl, me je kar malce začrvičilo v trebuhu," se spominja. 

Po eni strani človeka, ko je tako visoko, prevzame adrenalin, po drugi strani pa je prisoten tudi strah, da je človek bolj previden. "Vedno sem jemal alpinizem in plezanje podobno kot partijo šaha - dobro je imeti preštudirani vsaj dve potezi naprej," je dejal. Za nazaj ne razmišlja o tem, da je bil kdaj v resni nevarnosti. "Če si preživel, verjetno ni bilo tako nevarno." V nekaj trenutkih si je rekel, da ne bo nikoli več plezal. A je takšne misli hitro opustil. 

Na enem najtežjih vzponov v francoskih alpah je bilo zelo toplo vreme, kamenje je neprestano padalo, zato so se plezalci počutili kot na fronti. Po dveh dneh v steni si je rekel, da je to zadnjič. A ko je dosegel vrh, je na te besede hitro pozabil.

Pri plezanju je dobil dragocene izkušnje, takšen način razmišljanja, kot ga je izoblikoval v gorah, pa je ohranil tudi pri opravljanju županske funkcije, saj, kot je dejal, nikoli ne stavi vsega na enega konja, temevč vedno razmišlja nekaj korakov vnaprej. "Odločitev sprejemam preudarno in s pogledom naprej, saj tako kot v življenju nikoli ne moreš imeti vsega vnaprej načrtovanega."

Ko je dobil družino, je oče dveh otrok alpinizem opustil. Ima pa doma manjšo plezalno steno, na kateri skrbi za rekreacijo in razgibavanje. Sin in hčerka ne delita njegove ljubezni do plezanja, ju pa je skušal usmerjati v različne športe, da sta sama ugotovila, kaj ju zanima. Celjski župan pravi, da zadnje čase zelo rad kolesari, predvsem z električnim gorskim kolesom.

Občuduje predvsem klasično glasbo in operno petje

V mlajših letih je igral v tamburaškem orkestru France Prešeren, česar se spominja z nasmehom. "Malce znam brenkati tudi na kitaro," nam pove in prizna, da včasih še malo zaigra za svojo dušo. Zadnje čase rad posluša predvsem pesem Eda Sheerana Perfect, predvsem v duetu z Andreo Boccelijem. Najraje pa posluša klasično glasbo in operno petje.

"Večkrat sem rekel, da bi pravzaprav vse svoje talente zamenjal za to, da bi znal tako peti," nam je priznal.

Čeprav zase pravi, da tega talenta nima, pa se z njim niso strinjali njegovi sodelavci, s katerimi smo se dobili v celjskem Tehno parku. Tam nas je popeljal čez novo pridobitev občine, na katero je zelo ponosen, in ki poleg zanimivih in poučnih vsebin razkriva tudi lep pogled na Celjski grad in bližnje gozdove. 

Šrot je diplomiral pri 25 letih in po letu služenja vojaškega roka svojo kariero začel na sodišču v Šmarju. Nato pa se je leta 1991 odločil odpreti svojo odvetniško pisarno, leto in pol je bil tudi državni sekretar na ministrstvu za pravosodje. Če bi danes še enkrat moral izbrati svojo karierno pot, bi se morda raje odločil za naravoslovje, ki ga še danes zelo zanima. "Za študij prava sem se odločil tudi malo iz pragmatičnih razlogov. Saj sem se takrat že intenzivno ukvarjal z alpinizmom in to je bil moj osrednji fokus skoraj 14 let. Vedel sem, da bom lahko študij prava zelo skoncentriral. Temu sem posvetil štiri ali pet mesecev intenzivnega študija, preostalo pa sem posvetil alpinizmu," se je spominjal. 

Vikende najraje posveča družini

Že med študijem je razmišljal, da bi se prepisal na naravoslovni študij, a je "zmagal lenuh", saj je imel končana že dva letnika prava. Te odločitve ne obžaluje. Hčerka je sledila njegovi karierni poti s študijem prava, medtem ko se je sin odločil za Šrotovo "prvo ljubezen" s študijem farmacije. 

Prostega časa nima veliko. "Tudi ko grem na sprehod na Celjsko kočo, tuhtam o kakšnih stvareh. S to funkcijo živiš." Ko je doma, se rad loti hišnih opravil in urejanja vrta. Vikende pa načeloma posveti družini, ko na žaru pripravi katero od svojih specialitet. "Treba je imeti tudi čas za počitek, da imaš voljo in energijo za delo med tednom."

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere