Gregor Macedoni: oče štirih otrok, ki pravi, da ene od treh ključnih stvari v življenju še ni izpolnil

Ko župan Gregor Macedoni stopi iz mestne hiše, v kateri službuje že osem let, ga vabijo in ščitijo knjige. Kar niti ne preseneča, saj je Založba Goga, ki se nahaja tik ob županski pisarni, eden od "njegovih otrok”. Ob najinem srečanju na terasi Gogine kavarne v starem mestnem jedru mi je najprej povedal, da je bil založbin ustanovitelj in več kot deset let njen direktor, čeprav tam ni bil nikoli zaposlen. 

Inženir elektrotehnike in ekonomist v svetu založništva, kako se je to zgodilo?

V 90. letih sem bil zelo aktiven v Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani (ŠOU), med letoma 1993 in 1996 sem bil tako predsednik študentskega parlamenta kot tudi predsednik študentske vlade. V tem času se je zelo veliko dogajalo na področju študentske založbe, takrat je bil to še oddelek znotraj ŠOU, kasneje pa so se začele ustanavljati nove edicije, kot so denimo Beletrina, Koda, Claritas itd. V času mojega vodenja študentske vlade je bila poleg omenjenih edicij ustanovljena tudi formalna študentska založba, ki je v naslednjih letih postala samostojen zavod.

Iz te izkušnje sem se kasneje, ko sem prenehal biti predsednik Društva novomeških študentov, odločil, da nekatere programe, ki so že prej nastali (časopis Park, prvi projekt izdaje zgoščenke oziroma koledarja in razglednic itd.) združimo v enovit okvir ter zastavimo novo založbo v Novem mestu.

Je bila v ozadju ustanovitve založbe morda tudi želja, da bi nekoč postali pisatelj?  

Napisati knjigo menda spada med stvari, ki jih moraš poleg tega, da imaš otroke in da zasadiš drevo, narediti v življenju. (smeh, op.a.) Vendar knjige za zdaj še nisem napisal. Z leti se nabira zelo zanimiv material iz opazovanja procesov v družbi in vedenja ljudi, v primeru, da bi se kdaj lotil pisanja, bi verjetno pisal o tem. 

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Gregor Macedoni (@gregormacedoni)

Se še spomnite, kaj ste si želeli postati v mladosti? Se je to uresničilo?

V srednješolskih letih sem bil v svojem spektru zanimanj zelo širok, zato sem se zelo dobro počutil v gimnazijskem okolju. Ko sem se odločal za študij, sem razmišljal tako o družboslovnih kot naravoslovnih smereh, tudi o humanistiki. Kasneje v življenju sem poleg službe na področju informatike in gradbeništva istočasno opravljal še službo direktorja založbe.

"Na nek način vedno uravnovešam različne stvari med seboj, tudi moje župansko delo zahteva širok spekter znanj in kompetenc."

Če se navežem na to, da je "v življenju treba imeti otroke" ... Kako ste spoznali svojo ženo in od kod odločitev, da bosta imela štiri otroke?

Spoznala sva se nekega poletnega dne ob reki Kolpi, zato se tudi kot družina danes zelo radi vračamo tja. Glede števila otrok pa menim, da se vedno odločaš za naslednjega otroka, pri nas so se tako nabrali štirje, dve dekleti in dva fanta. Najstarejša hčerka je že študentka, odločila se je za študij oblikovanja oblačil in tekstila, o čemer sploh ni bilo dvoma. Če je bil moj fokus pri izbiri študija širok, je bila pri najstarejši hčerki izbira takoj jasna, ustvarjalnost ji je zelo blizu.

Kot vem, tudi vaša žena zelo rada šiva in izdeluje oblačila? Ali kaj sešije tudi vam?

Res je, za umetniško-ustvarjalni del je v naši družini zaslužna žena, ki se ljubiteljsko ukvarja s šivanjem in v to dejavnost vključuje tudi otroke. Tudi meni je že sešila kos oblačila, imam njen "hoodie". (pulover s kapuco, op. a.)

Kakšen oče menite, da ste? Vam uspe kot družini preživeti čas skupaj?

Prav gotovo sem časovno gledano velikokrat odsoten oče. Trudim se, da bi bil čim bolj dosleden, to se mi zdi ključno pri vzgoji. Verjamem, da lahko z lastnim likom in zgledom vnesem bistvene vrednote v življenja svojih potomcev.

"Vedno znova sem presenečen, kako zelo so lahko otroci med seboj različni in hkrati podobni ..."

Kar zadeva skupni družinski čas, nas še najbolj družijo obroki med vikendi, ko se zberemo vsi za mizo. Tudi naša študentka med vikendi še vedno prihaja domov iz Ljubljane. Letošnje poletje nam je uspelo skupaj iti na dopust, dvakrat letno gremo tudi na kak družinski izlet.

Kako si polnite baterije med vikendi, imate kak poseben hobi?

Rekreacija oziroma športna aktivnost je še vedno nekaj, kar mi pomaga ohranjati fizično kondicijo in razbremeniti misli. Pri športih nisem osredotočen na enega, pred leti sem več igral košarko, a sem zaradi poškodbe in operacije obeh kolen prenehal. Zdaj še največ igram tenis, kolesarim, kar je dostikrat povezano z druženjem s prijatelji, in tudi tečem s ciljem, da se letno udeležim vsaj rekreacijskega teka novomeškega maratona.

"Rad tudi berem, ko mi uspe kaj dobrega prebrati, čutim, da sem nekaj naredil zase."

Poznate kak stereotip o sebi, kaj ta pravi?

Stereotip o meni je prav gotovo ta, da sem nekoliko nedostopen in malo bolj hladen. Morda boste na koncu dobili drugačen vtis, da sem v resnici mehak ... Konec koncev je del županovanja, da sem venomer v stiku z ljudmi, moji domači skoraj ne želijo več iti v mesto z menoj, saj se na vsakem koraku ustavim in z nekom pogovarjam.

Če bi prvič obiskala Novo mesto in vas vprašala, kaj naj si ogledam, katere tri stvari bi mi predstavili?

Na prvem mestu, če bi imeli vsaj eno uro časa, bi vas povabil na en sprehod po mestu. Doživetje mesta je najlepše z vpetostjo v njegovo naravno okolje, v mislih imam reko Krko in mestne gozdove. Pokazal bi vam tudi arheološke razstave v Dolenjskem muzeju, na katere smo zelo ponosni, nosimo tudi naziv "Mesto situl". Gotovo bi šla do Kapiteljske cerkve, kjer hranimo Tintorettovo sliko Svetega Miklavža, ki je edina slika beneškega slikarskega mojstra pri nas (1518-1594). In ne nazadnje bi vam vsekakor predstavil tudi staro mestno jedro, ki je ob prenovi zasijalo v novi podobi.

Kaj pa Prešernova muza, Primičeva Julija, ki je bila nekoč vaša meščanka, ali povpraševanje o njenem liku v zadnjih letih med obiskovalci kaj narašča?

Kar zadeva Julijin domnevni slikarski portret, ki je zdaj v stalni zbirki Dolenjskega muzeja, je zaradi strokovne doslednosti muzej kar nekoliko previden glede tega. Utemeljeno je bilo, da gre res za delo slikarja Matevža Langusa. Ali je na sliki Primičeva Julija, pa stroki poraja dvome. (Julijin domnevni portret je bil odkrit med restavriranjem oziroma pod neko drugo sliko slikarja Matevža Langus, op. a.)  

"Direktorica našega muzeja je dala narediti forenzično preiskavo slike s primerjavo Julijinih portretov, ki visita v Narodni galeriji v Ljubljani. Pokazalo se je, da gre za 95-odstotno verjetnost, da gre za isto osebo."

V tem pogledu bi bila slika, ki jo hranimo pri nas, najbolj avtentični portret Primičeve Julije iz njenih mladih dni, ki ga imamo Slovenci. Samo mesto morda malo težje vidi vrednoto v nekom, ki je bil "zgolj" navdih, se pa vsekakor da naplesti okrog tega dobro zgodbo za obiskovalce.

Kaj vas žene naprej, da si želite novega županskega mandata in kaj bi počeli, če ne bi bili župan?

Ko sem pred osmimi leti prvič kandidiral za župana, sem si zastavil cilj, da bom ovrgel stereotip, da se v javnem sektorju ne da nič narediti in da je javni sektor nekaj, kar onemogoča racionalno vodenje in poslovanje. Vse je odvisno od ljudi. Poleg tega velja, da so občine s stabilnim vodstvom uspešnejše, s svojim nadaljnjim delom pa lahko ponudim še kar nekaj energije in vizije.

"Kot nekdo, ki je v županski kabinet prišel iz zasebnega sektorja, sem želel dokazati, da lahko tudi v javnem sektorju peljemo stvari drugače."

Kot oče štirih otrok pa vidim velik pomen predvsem v tem, da bi imele prihodnje generacije pozitivno prihodnost v Novem mestu, da bi si tu želele delati in bivati. Kaj konkretno bom počel, ko enkrat ne bom več župan, še težko rečem. Spekter stvari, ki me zanimajo in za katere verjamem, da sem lahko aktiven in uspešen, je precej širok.