Rok Kodba | 5. 6. 2022, 20:00
Še en slovenski ekstremni kolesar, ki se požvižga na zavore
Bor Čeh, Primorec, ki živi za kolo in od kolesa. Ko se je odpravil na 170 kilometrov dolgo pot, niti ni točno vedel, v kaj se podaja, nato pa je predmet na dveh kolesih postal del njegovega življenja.
Bor Čeh živi svoje sanje. Vsaj tako pravi. Po poklicu je diplomirani slikar, a se ukvarja s kurirstvom, njegova največja fascinacija pa so posebna starodobna kolesa.
V življenju je počel mnogo različnih stvari. Odpravil se je po poteh rezijanskih brusačev, izdeloval kopije starodobnih koles, bil med prvimi pravimi kolesarskimi kurirji v Ljubljani, tekmoval pa je tudi na ekstremni kolesarski dirki Red Hook, ki je vsako leto potekala v štirih mestih na dveh celinah.
Na njej so tekmovali izključno kolesarji s kolesi s tako imenovanim stalnim prenosom (fixed gear) in brez zavor, zaradi česar je bilo tekmovanje še posebej nevarno.
"Če se hočeš ustaviti, je treba osvojiti določene trike"
Bor nam najprej pojasni, kaj je kolo s stalnim prenosom oziroma "muslauf," kot se mu tudi reče. "Gre pravzaprav za za dirkalno kolo, ki je bilo nekoč namenjeno za dirke na velodromu. To je kolo, ki nima prostega teka. Ko vrtiš pedala, se vrti zadnje kolo. Torej se tudi, ko med vožnjo nehaš poganjati, pedala vrtijo še naprej."
View this post on Instagram
Pove, da je treba, če se hočeš ustaviti, osvojiti določene trike, saj je kolo brez zavor. "Vožnja s takšnim kolesom je res težja, ampak na koncu postane del tebe," pove in doda, da sam kolesarstva brez tega več ne razume. "Če se v tem najdeš, je to najlepša stvar, ki se ti lahko zgodi. Tako kolo kot promet začneš dojemati na čisto drugačen način."
S starodobnikom na prvo potovanje
Borova ljubezen do starodobnih koles se je začela po tem, ko si je pred leti v živo ogledal finale tekmovanja Red Hook, ki ga je od prijateljev dobil za darilo za 30. rojstni dan.
"Takrat v tistem krožišču na finalni tekmi sem se odločil, da je to tisto, kar hočem delati."
"Potem sem si po stari fotografiji izdelal kopijo preklopnega (prepogibnega) kolesa iz leta 1942 in se z njim v visokih vojaških bulerjih, kar ni bilo najbolj genialno, odpravil na 120 kilometrov dolgo pot. Takrat niti nisem točno vedel, v kaj se podajam, nato pa je kolo postalo del mojega življenja."
Kolesarstvu je prilagodil življenje
Kmalu so s kolegi začeli v Ljubljani razvijati kolesarsko sceno po ameriškem zgledu, z njo rasti in jo razumevati, nam pove Bor. "Našli smo se v Šiški na Celovški cesti 50, kjer smo takrat imeli svojo kolesarko delavnico. Spremljali smo ameriško kurirsko kolesarsko sceno in sanjali, kako bomo enkrat tudi mi tam."
Bor si je takrat rekel, da bo čez dve leti dirkal na tekmovanju Red Hook, kar se je, kot pojasnjuje, glede na njegove navade in razvade zdelo malo smešno.
"Ampak potem sem temu prilagodil celo svoje življenje," nam pojasni.
Red Hook ni za neizkušene
Tekmovanje Red Hook je zajemalo štiri dirke, ki so se odvile v štirih različnih državah. "Prva tekma je bila v New Yorku, naslednja v Barceloni, potem v Londonu in nazadnje finale v Milanu," pove in doda, da "gre za zaprto dirko, kjer se en del mesta zapre, kolesarji pa dirkajo v krogu, ki je dolg 2 kilometra. Dirka traja 36 krogov, pogoj za udeležbo pa je kolo brez zavor s stalnim prenosom."
View this post on Instagram
Red Hook se je začelo kot "majhno tekmovanje, ki je zraslo in preraslo vse možnosti," zato so ga nazadnje ukinili. "Samo čakali smo, kdaj se bo prvi kolesar ubil," razloge za ukinitev pojasni Bor. "Na začetku je bila to dirka kurirjev, ki so takšna kolesa znali uporabljati. Ko je tekmovanje postalo bolj znano, pa so se nanj začeli prijavljati tudi klasični kolesarji, ki niso znali voziti brez zavor in je prihajalo do kar brutalnih nesreč."
View this post on Instagram
Po poti rezijanskih brusačev
Z odkrivanjem starodobnih koles in kurirske scene je Bor odkrival tudi ljudi, ki so podobno počeli pred njim. Eni od njih so tako imenovani rezijanski brusači. "To so bili fantje, ki so šli s kolesi iz Rezije in po vaseh brusili nože, škarje, popravljali dežnike."
"Ponavadi so šli poleti, vrnili pa so se šele okoli pusta, potem pa doma običajno zapili vse, kar so zaslužili."
Po njihovem vzoru se je Bor lotil posebnega etno projekta: "Izdelal sem kopijo brusaškega kolesa, potem pa se s tem kolesom in spremstvom odpravil po poti brusačev na 170-kilometrsko pot iz Ljubljane v Rezijo."
"Ta vas je premajhna za oba"
Razkrije tudi zabavno anekdoto, ki se je pripetila med projektom: "Na koncu se je izkazalo, da smo v bistvu peljali drva v gozd. Doživeli smo en tak kavbojski prizor, ko smo prišli pred muzej rezijanskih brusačev in so nas v vasi pričakali domačini," se spominja Bor.
"En domačin je imel dolgo belo brado in mi je rekel 'ta vas je premajhna za oba', v smislu, da so oni tisti pravi brusači."
A so bili po Borovih besedah vaščani kljub temu počaščeni, da se "neki mladi ljudje iz neke čisto druge regije zanimajo za tako stvar" in so članek, ki ga je o njihovi poti v Rezijo napisala novinarka Alja Gobec Tasi, uvrstili v muzej rezijanskih brusačev. "V bistvu smo nazaj v svet popeljali zgodbo o brusačih, saj jo danes le še malokdo pozna," pojasni Bor.
Morda se od kolesa da živeti
Bor se je kmalu začel ukvarjati tudi s kurirstvom. Še preden so v Slovenijo prišla dostavljalska podjetja, kot sta Wolt ali Glovo, ki so predvsem v času epidemije postala zelo popularna, je Bor z dirkalnim kolesom brez zavor po Ljubljani dostavljal pice: "Spredaj na kolesu sem naredil ploščad in si izdelal termično škatlo. To je bilo pred osmimi leti."
View this post on Instagram
"Z lastniki picerije Dobra Vila sem se dogovoril, da če trikrat premagam njihovega motorista, mi dajo službo. In sem ga trikrat premagal. Vmes sem se sicer skoraj ubil, ampak je bilo treba iti na vse ali nič," z nasmeškom pove Bor.
Kot pravi, je takrat dobil zagon, saj je začel verjeti, da se da v Sloveniji od kolesa tudi živeti. "Tam sem potem dostavljal v vsakem vremenu, na kolesu preživljal zime in dobil trdo kožo. Jaz sem bil tisti, ki jim je to kolesarstvo vzpostavil," razkrije.
View this post on Instagram
Na neki točki se je odločil, da bo začel s pravim kurirskim podjetjem in je ustanovil Leti Vili. "Tam smo praktično vse dostavljali na kolesih," pove. A mu je nazadnje načrte prekrižala korona: "Takrat sem podjetje prepustil svojemu uslužbencu in za nekaj časa zapustil Ljubljano."
"Mislil sem, da v življenju ne bom več hodil"
Ko se je vrnil, se mu je življenje postavilo na glavo. Zdrobil si je nogo. "S kolesom sem padel na ledu, noga se mi ni odpela od pedala in mi je kolo na nogi obrnilo okoli," pove.
Razkrije, da je sledilo več mesecev kalvarije. "Pol leta sem bil priklenjen na kavč. Moral sem biti popolnoma nepremičen, mislil sem, da v življenju več ne bom hodil." To obdobje je bilo za Bora najtežje.
"Ko greš iz tistega adrenalina, ki ti neprestano poganja po žilah, ko si pravzaprav nekakšen endorfinski odvisnik, za pol leta na kavč, takrat nastanejo razne depresije. Slabo vplivajo tudi protibolečinske tablete."
Med korono se je kolesarska skupnost porazgubila
Hvaležen je, da je imel odličnega kirurga Aleša Fischingerja, ki ga je poznal že od prej kot kolesarja in mu je pred začetkom zdravljenja obljubil, da ga bo spravil nazaj na kolo. "Veliko so mi med okrevanjem pomagali tudi prijatelji," pove. Predvsem je hvaležen sodelavki Anji iz Picerije Dobra Vila, ki je v njegovo okrevanje vložila veliko svojega časa.
In res je nazadnje uspelo. "Zdaj spet dostavljam s kolesom v isti piceriji. Tudi podjetje, ki sem ga ustanovil, še vedno deluje. Naša kolesarska skupnost se je v vmesnem času sicer malo porazgubila, ni več dirk. Zato bi jo rad spet obnovil, da bo takšna, kakršna je bila pred epidemijo."
View this post on Instagram
Pomembno je slediti svojim sanjam
Kot pripoveduje Bor, so se medtem na kurirski sceni zgodili pozitivni premiki. "V zadnjem času je veliko novih 'fudijev,' podjetij, ki hrano dostavljajo s kolesom, tako da to ni več nek tabu. Se mi zdi, da je to nekakšna evolucija naše scene. Če pogledam nazaj, je mogoče celo padlo na neka plodna tla to, kar smo pred korono počeli," je zadovoljen Bor.
Ko ga vprašam, če bi za konec kaj izpostavil, pove, da je v življenju zelo pomembno slediti svojim sanjam. "Vsi ti bodo rekli, da se ne da in najboljše je, da na to odgovoriš, kot bi rekli Američani, hold my beer and watch me do it (drži moje pivo in me glej, kako to delam op. a.). Nihče namreč ne bo tega naredil namesto tebe," optimistično zaključi Bor.
