Amanda Buhinjak | 9. 12. 2022, 20:00

Toplina praznikov marsikoga popelje v brezskrbno otroštvo. Tudi Darjo Groznik, ki daje glas otrokom

Aleksandra Saša Prelesnik

Kako vzgajamo otroke? Je res pomembno le to, kdo ima kak telefon in v kaj je oblečen? Smo v potrošništvu pozabili, da se svet gradi na otrocih? S predsednico Zveze prijateljev mladine Slovenije, ki to funkcijo opravlja že več kot deset let, smo govorili tudi o pravicah otrok in njenem otroštvu.

Darja Groznik kot predsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) deluje že več kot deset let. Trenutno opravlja svoj tretji mandat: "Veliko sem razmišljala po dveh mandatih, kaj naj storim, ampak ob prigovarjanju mojih kolegov članov in tistih, ki delajo v naših članicah ter v društvih, sem se odločila, da ponovno kandidiram," je o podpori zaupala predsednica. "Zelo veliko mi pomeni, da so me vsi prepoznali kot dobro predsednico. To je največji dokaz, da pravzaprav velja nadaljevati." 

Govorili smo o njenih začetkih dela v organizaciji, najlepših spominih iz otroštva in o trenutnem družbenem stanju ter pozabljanju na to, kako pomemben je glas otrok.

Poslanstvo, zaradi katerega ostaja 

Predsednica mi zaupa, da se je njena pot sodelovanja z ZPMS začela na Tom telefonu. "K temu je veliko pripomogla moja izobrazba, sem namreč psihologinja, diplomirala sem iz kognitivnih sposobnosti otrok. Ker pa sem že v času študija začela delati kot novinarka, je bilo avtomatično, da sem v novinarstvu tudi pristala," mi pove. Da jo je začela na edinem telefonu za otroke in mladostnike v Sloveniji, kamor lahko otroci pokličejo in se pogovarjajo s strokovnjaki, si šteje v čast.

Aleksandra Saša Prelesnik

Njena funkcija na čelu organizacije je dobrodelna: "Pri nas smo organizirani tako, da je delo predsednika oziroma predsednice ZPMS kot krovne organizacije takšno, da je prostovoljno. Smo zelo močna in zelo velika organizacija, trenutno s 112 članicami po vsej Sloveniji in te članice so združene pod to krovno streho. Krovna organizacija zato vsebuje profesionalne funkcije in strokovne sodelavce, kajti, če želimo nadaljevati humanitarno noto dela, potrebujemo ljudi, ki so stalno zaposleni." 

"Sem 'neprofesionalna' predsednica, ki je zaposlena na Radiu Slovenija, kar opravljam z velikim veseljem." 

A tudi sama je sprva imela pomisleke: "Ko sem začela spoznavati vse programe, me je bilo strah, ali bom lahko tako delo opravljala tudi sama. Vprašala sem se: 'ali si ti prava oseba, da prevzameš to funkcijo, imaš te kvalitete, si dovolj sočutna?'" A je s podporo in zadovoljstvom vseh v organizaciji ugotovila, da si tega ne le želi, temveč da ji gre delo dobro od rok.

Aleksandra Saša Prelesnik

"To delo je pomemben del mojega življenja, pravzaprav sem zelo hvaležna, da lahko to delam. En del odgovora tiči tudi v moji družini, prihajam namreč iz Višnje Gore, kjer je bil moj oče vpet v dobrodelnost, moja mama še danes deluje v okviru projekta Starejši za starejše," mi pove.

"Odrasla sem v duhu, da moraš družbi nekaj vrniti, da moraš poskrbeti, da ti je mar za druge ljudi, za kraj, za čisto okolje."

Predsednica jasno stoji za stališči, ki jih že od začetka ustanovitve ZPMS zastopajo tudi oni, njihovo poslanstvo je osredotočeno na vse pripadnike družbe. "V dobrodelnost je vpletenih toliko ljudi, katerih imena ne pridejo v javnost, a s svojimi dejanji navdihujejo. Še zmeraj to čutim kot največjo zavezo in kot največji navdih. Na primer ta projekt Starejši za starejše je krasen projekt, ko starejši obiskujejo druge obnemogle, se z njimi pogovarjajo, to me najbolj navdihuje. Na primer Jožica iz mariborskega konca, ki ima že desetletja pregled nad tem, kaj se z družinami dogaja v njenem okolju," mi pove. 

O otroštvu in toplih spominih 

Iskreno prizna, da prazničnih duh v njej velikokrat prebudi premislek o otroštvu. "Kako sem bila vesela tistih drobnih, drobnih daril. Odraščala sem v drugem času, ampak se spomnim, kako sem se razveselila pomaranč, orehov in rožičevega peciva. Tudi parklje, ki jih je pekla mama le tako, da bi prikrila peko, a so nekako vedno pridišali iz kuhinje. Ne vem, s čim bi danes to sploh primerjala, ker je dano iz srca in res gre za malenkost, a je malenkost, ki pomeni veliko. Ker sem iz Višnje Gore, iz majhnega kraja, smo morda tudi nekoliko bolj intenzivno dojemali te praznike, čakali na božično večerjo, se udejstvovali na snegu. Na svoje otroštvo imam zares lepe spomine," a najbolj jo je zaznamoval spomin, ob katerem se še danes iskreno nasmeji in je povezan z njeno hčerko Emo. 

Aleksandra Saša Prelesnik

"Ko je bila moja hčerka Ema prvi ali drugi razred, sva šli v ljubljanski Mini teater, kjer je Dedek Mraz bil zmeraj Robert Waltl, že od nekdaj. Prišli sva in je rekel: 'O, saj je tudi Darja tukaj' in moja hči je bila čisto iz sebe, kako on ve, kdo sem jaz. Skratka, ni mi dala miru, čeprav so se ji že dalj časa porajali dvomi, od naslednjega leta več ni verjela vanj, ker zanjo ni bilo predstavljivo, da me pozna." (smeh, op. p.) 

Otroci so največje žrtve sistema 

Z vidika varovanja otrokovih pravic smo v Sloveniji v velikem zaostanku, večkrat poudarja. Skrbi jo delovanje vzgojno-izobraževalnih institucij, ki v posamičnih primerih večajo socialne razlike. Meni, da so prav dejavnosti, ki jih je treba financirati, velik del tega problema, ko denimo otroci ne morejo na zimovanje, ker starši za to nimajo denarja, financiranje iz šolskega sklada pa je preprosto prenizko: "Če si predstavljate otroka, ki pride domov in pove, da izbirajo prijave za izlet in vpraša, ali lahko gre ali ne, starši pa jim tega ne morejo ponuditi ... to me v šolah neizmerno moti. Lahko bi naredili veliko več, da bi zmanjšali te socialne razlike, da bi otroci imeli enake možnosti za razvoj in za šolanje." 

Aleksandra Saša Prelesnik

"Pred leti je republiški izpitni center, ki je raziskoval ocenjevanje otrok, ugotovil, da še zmeraj obstaja močno razslojevanje otrok. Na primer, pri čemer ne govorim v splošnem, temveč o posamičnih primerih, ko se otroka ocenjuje ne na podlagi znanja, ampak na podlagi nekega vedenja, iz kakšnega okolja otrok prihaja in predvidevanja, da otrok zagotovo ne bo nadaljeval šolanja na gimnaziji, niti ne bo študiral. Zato mu učitelj podeli oceno tri namesto štiri. To me izjemno prizadene."

Do zdaj konkretnega posluha niso našli niti na pristojnih ministrstvih: "Naša prizadevanja, da bi dobili varuha otrokovih pravic, ki ga vsi že imajo, samo mi ne, še vedno niso uresničena. O tem govorim že vsaj dva mandata in vse do danes, ampak le počasi in stežka se kamorkoli premikamo, ker se tovrstne teme v družbi še vedno obravnavajo neresno." (Izpostavi, da o tem ne govori nobena izmed zavez nove vlade, op. p.)

"Spet bomo morali teči ta častni krog, obiskovati ministre, prepričevati, sodelovati v parlamentu pri raznih postopkih, da bi uspeli sprejeti vsaj manjše premike." 

Aleksandra Saša Prelesnik

Pravi, da veliko grožnjo za razvoj otrok prepoznava predvsem v vse jasnejših kapitalističnih mentalitetah, ki postajajo za starše preprosto predrage, da bi lahko otroku privoščili letovanja ali obšolske dejavnosti.

"V mojem času je bilo vse zastonj, danes se vse plača. Ukvarjanje s športom – samo otroci dobro stoječih staršev si lahko to privoščijo. Potem se pa sprašujemo, zakaj v smučariji nimamo podmladka – tudi zato, ker ni vsem nudeno in ker je izjemno drago," kritično reflektira stanje v Sloveniji. Poudarja, da gre za sistemsko pomanjkanje poudarka tovrstnim tematikam in odvzemanje glasu otrokom, ki jim po konvenciji o otrokovih pravicah pripada - predvsem biti informiran, ne le o družbi, temveč tudi o sebi: "Velikokrat zadeve potekajo mimo otrok. Recimo, otrok gre z mamo k zdravniku, ta se pogovarja z mamo, otroka pa niti ne vplete v obravnavo. Zavedati se moramo, da imajo otroci pravico biti informirani z dogajanjem in povedati svoje mnenje. Vse to je zapisano tudi v konvenciji o otrokovih pravicah, ki je nek temeljni akt našega delovanja. Le na tak način bodo zrasli v odgovorne odrasle in se bodo zavedali svojih dolžnosti."

"Da denar onemogoča razvoj in odkrivanje potencialov otrok, to je kapitalizem. To smo očitno hoteli. To ni usmerjeno v prihodnost in to je zelo slabo za našo celotno družbo. V kakšne odrasle bodo zrasli in kakšna bo naša država, če bo vse odvisno od denarja?" 

Tudi sama se od tega težko distancira. Že več kot osem let si prizadevajo za uvedbo univerzalnega otroškega dodatka: "Že pred osmimi leti so stekle prve razprave, danes pa se o njih ne pogovarjamo, nihče o tem ne ve ničesar. Lahko bi šlo za vavčer, ki bi bil namenjen ravno temu – spodbujanju razvoja otrok. Tak sistem imajo v skandinavskih državah in z njim tudi država izkazuje pozornost otrokom in mladim družinam." 

Aleksandra Saša Prelesnik

"Tudi mi na letovanjih otrok, ki jih organiziramo, pomešamo otroke. Recimo na morju so ena skupina otroci, katerih starši plačajo polno ceno, in otroci, za katere letovanja mi zbiramo denar. Tega ne vedo ne otroci ne vzgojitelji. Zakaj pa bi morali vedeti? Želim si in si prizadevam, da so vsi otroci enaki, tako jih moramo obravnavati in vsem ponuditi enake možnosti. Kot družba imamo na tem področju še veliko za postoriti." Pri tem se naveže tudi na volilno pravico in izpostavi, da bi njeno uvajanje pri starosti 16 let tudi otrokom dalo pravico, da soodločajo. Kot dober primer navede Avstrijo, kjer lahko otroci že volijo, sicer le na lokalnih volitvah, a je to pomemben premik k spoštovanju mnenja otrok. "V Sloveniji tudi na tem področju ni nobenih premikov naprej," poudari.

Biti dobrodelen je mnogo več kot to, kar si predstavljamo 

"Ni treba, da je ne samo ne vem kako dragoceno materialno darilo, ta pozornost, to zavedanje, da nismo sami, da so ljudje okoli nas in da smo vsi skupaj ena družba. Če meni gre dobro, mi ne more biti vseeno, če nekomu v moji bližini ne gre dobro, če je recimo v pomanjkanju česa, če je bolan, če je osamljen," o pomenu dobrodelnosti premišljuje. "Tudi sama skušam narediti v tem decembrskem času kaj tako lepega. Se mi zdi, da je to tisto, kar me res poboža kot človeka, ko vidim, kako ljudje sprejemajo to pozornost in človeško toplino." 

Aleksandra Saša Prelesnik

Dobrodelnost je treba spodbujati. Živimo v res zelo hitrem tempu, ko nikoli nimamo časa, vedno se nam nekaj dogaja. "Prav decembra je čas, da se malo ustavimo, malo razmislimo in malo pomislimo na koga, ki ga lahko razveselimo. Tudi tisti, ki nekaj da, ogromno dobi - ta občutek, da si nekomu pomagal, da si bil pozoren. To obogati vse nas, tistega, ki prejme, in tistega, ki da," ubesedi svoje občutke. Tudi sama zato skuša ostajati v stiku z družinami, za katere ve, da so pomoči močno potrebne – z njimi se pogovarja po telefonu ali jim osebno pomaga prebroditi težke trenutke: "Kar velikokrat razmišljam in se mi zdi skorajda brezizhoden položaj, da družine, ki komaj povežejo začetek s koncem meseca, ne bodo nikoli izplavale," pove. 

"Včasih se premalo zavedamo, koliko lahko tudi lepa beseda lepo mesto najde, kako lahko pomagamo z eno drobno pozornostjo, saj ni treba dati veliko. Veliko lahko naredimo z drobno pozornostjo, obiščemo bolno sosedo, z njo klepetamo eno uro, a ni to krasno lepo darilo?"  

Otroci so del družbe, zato bi jih morali upoštevati bolj, kot jih

"Mislim, da je otroke treba bolj spodbujati tudi k oblikovanju vrednot, ki res nekaj štejejo v naši družbi, jih usmerjati, jim pomagati pri tem, da oblikujejo svoj vrednostni sistem. Da so pozorni do vrstnikov, do starejših, do sebe. Da so empatični, solidarni, spoštljivi. To, kak pameten telefon ima nekdo in v kaj je oblečen," pove in doda: "To ni vrednostni sistem, h kateremu bi morali stremeti." 

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel