Marijana Podhraški | 28. 8. 2022, 20:00

Ukrajinka Olga iskreno o begunskih travmah: "Kako naj rešim družino iz vojne vihre?"

Profimedia/osebni arhiv/fotomontaža

Olga Bereza je svojo žalost in bolečino zaradi morije v rodni državi obrnila v nesebično pomoč prizadetim sonarodnjakom. V prostovoljno delo in zbiranje najrazličnejših potrebščin je vključena že od samega začetka, njena želja, da bi storila še več, pa jo je pripeljala do izjemnega sodelovanja.

Ko je Olga Bereza izvedela, kaj se dogaja v Ukrajini, je bila pretresena. Nikoli ni niti pomislila, da bi lahko v njeni domovini prišlo do vojne. V Sloveniji živi že 13 let, vsaj enkrat na leto pa v Ukrajini obišče svoje sorodnike. In ravno pred usodnim februarskim dnem je imela v načrtu potovanje v Kryvyi Rih (Krivoy Rog) v južnem delu države, od koder prihaja. Kovčki so tistega jutra že čakali v avtu, nato pa je nekje okrog pete ure zjutraj dobila tetino sporočilo, ki se je glasilo: "Začelo se je ...”

Še nekoliko zaspana ni popolnoma razumela pomena besed. “Kaj se je z začelo,” je vprašala Olga. Nekaj sekund za tem se ji je sesul svet.   

Takoj je pomislila na domače in kako naj jih reši iz vojne vihre. A kot se je izkazalo, večina njenih družinskih članov zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ni mogla zapustiti države - nekateri so bili prestari, da bi se podali na dolgo pot, medtem ko so moške člane zaradi vpoklica v vojsko zadržali. 

Ni mogla sedeti križem rok 

Iz Vojnika pri Celju, kjer živi z dvema majhnima sinovoma (oba je pustila pri nekdanji tašči), se je nemudoma odpravila na madžarsko-ukrajinsko mejo Záhony - Chop, prek katere so številni Ukrajinci bežali v EU.

"Ker nisem mogla pomagati svoji družini, sem se odločila, da kolikor le lahko, pomagam drugim." 

Kar je tu videla, ji bo zavedno ostalo v spominu. “Nekateri ljudje so bili še v pižamah in spalnih srajcah, saj se niso imeli časa niti obleči. Pograbili so otroke, se usedli v avto in samo odpeljali,” razlaga Olga. Še vedno ji v ušesih odzvanja jok prestrašenih in premraženih otrok, nikoli ne bo pozabila dojenčkov, ki so bili sredi zime le v pleničkah in zaviti v dekice.

Profimedia

Obrazi ljudi so bili po večdnevnem potovanju neizmerno utrujeni in še vedno vidno prestrašeni, njihova oblačila pa popolnoma umazana. Olga je pripravljala tople napitke, beguncem je delila oblačila, spala je le dve do tri ure in to kar v avtomobilu. Kasneje je zbolela tudi za pljučnico, a kot pravi, se je hitro postavila nazaj na noge in nadaljevala.

Ponudila jim je dom in varnost

Z meje je uspela domov prepeljati žensko z otroki, kasneje je k sebi vzela še štiri mamice z otroki. Vključila se je v Facebook skupino za Ukrajino in skupaj z ostalimi prostovoljci zbirala humanitarno pomoč, ob tem je tudi prostovoljno prevajala za celjsko policijo, ki se je soočala s prihodi ukrajinskih beguncev.

Osebni arhiv

"Za pomoč sem se na Facebooku obrnila tudi na svoje prijatelje v Sloveniji, če lahko kdo pomaga z oblačili, saj smo ta nujno potrebovali. Tudi prijateljica, ki prodaja sadje, mi je pomagal z zelenjavo in sadjem za otroke, veliko je bilo prostovoljcev, ki so pomagali." 

Ko obuja spomine na dogajanja izpred le nekaj mesecev, Olga še vedno sliši zvok pralnega stroja, ki je pri njej doma v tistem času neprekinjeno delal. "Pri meni živeče mamice z otroki so v torbah prinesle veliko umazanih oblačil, ki so jih nosili po poti, brez pranja ni šlo." A kot tudi izvemo, je vse položnice, ki so bile v tistem času znatno višje, plačala iz lastnega žepa.

Osebni arhiv

"Njegov pogled mi je segel globoko v srce" 

Kljub lastnim denarnim težavam - zaradi korone je namreč izgubila službo - ni mogla pogledati stran od sonarodnjakov v stiski. V njeno življenje je vstopil še Artur, 17-letni deček iz ukrajinskega mesta Harkov, kateremu je zdaj skrbnica.

"Poklicali so me v Ljubljano, da bi prevajala v primeru fanta, ki je prišel v Slovenijo brez staršev. Namesto v begunski center v Postojni naj bi ga, ker ni bil polnoleten, namestili v krizni center. Tega enostavno nisem mogla dopustiti," pravi Olga. Policistko je vprašala, ali ga lahko vzame k sebi domov, saj je vedela, da krizni center ni mesto zanj, saj ni storil nič slabega. "Obrnila sem se na socialno delavko in dogovorili smo se, da bo Artur do polnoletnosti pri meni."

"Za mene tujih otrok ni ... zadnje čase sem celo opazila nasmešek na Arturjevem obrazu."

Osebni arhiv

Artur ji do danes ni povedal, kaj vse je preživel v rodnem Harkovu, a kot pravi Olga, so bile njegove oči polne žalosti. "Krizni center bi ga dotolkel. Takrat še ni govoril slovensko, ne vem, ali bi tam res dobil potrebno psihološko obravnavo, dvomim namreč, da bi se našel psiholog, ki bi se mu lahko posvetil v ukrajinščini."

Za skupno mizo se je porodila izjemna ideja!

Težki trenutki in srce parajoče zgodbe, ki jih je ves čas poslušala, Olgi močne volje in energije niso vzeli. Nekega dne, ko so ženske pri njej doma razmišljale, kaj bi tokrat pripravile za večerjo, so Olgi nekako zadišale testenine. Nemudoma so se kar same lotile njihove izdelave in res jim je šlo dobro od rok.

"Kaj pa, če bi začele delati testenine tudi "na zalogo", morda jih lahko celo ponudimo drugim in s tem zberemo prostovoljne prispevke, za kašne plenice bomo že zbrale," se je med delom utrnila zamisel.

Osebni arhiv

Punce so se strinjale in naredile so "prvo rundo". Na njihovo veliko presenečenje so po objavi na Facebooku njihove "ukrajinske" testenine pošle v nekaj minutah! "Bilo je neverjetno, takšnega odziva res nisem pričakovala, telefon je skoraj razneslo, naročila so kar deževala in delale smo do zgodnjih jutranjih ur, da bi pokrile vsa naročila," smeje pravi Olga.

Ukrajinski pelmeni, vareniki in khinkali z mesnim in zelenjavnim nadevom.

Ukrajinski pelmeni, vareniki in khinkali z mesnim in zelenjavnim nadevom.

Osebni arhiv

Druženje in terapija

Četudi se je ena od njih preselila v Ljubljano, so naročila ostala. "Obljuba je bila dana, ljudje so čakali, rekla sem, bom pa pač prišla v Ljubljano in bomo še tam izdelale par kilogramov."

Pridružile so se jim tudi nove punce in kot pravi Olga, je za nekatere med njimi izdelovanje testenin zelo terapevtsko, saj jim vsaj za kratek čas prežene misli na vojno.

Trenutno naročil ni več toliko, kar nekaj vrečk je še vedno na zalogi v zmrzovalni skrinji. Pri izdelovanju testenin so bile njihove roke tako predane, da so včasih pozabile spati. 

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.