Kdo je drzna jugonostalgična podjetnica, ki nosi kranjsko klobaso, ajvar, burek in čevape?

Tina Mentol je Primorka, ki je svoje etnološko in antropološko znanje uspešno združila s podjetniškimi idejami in modo. Deluje v Ljubljani, kamor se je preselila v času študija in tam tudi ostala. Študirala je filozofijo, nato pa na magistrski stopnji, ker ni želela biti usmerjena preozko, študijsko smer razširila še na etnologijo in kulturno antropologijo.

Odločitev za razširitev študijske smeri je bila tudi podlaga za njene kasnejše uspešne podjetniške ideje. "Filozofija te nauči razmišljati na različne načine, a osebno mi je manjkalo nekega materialnega oprijema. Zdelo se mi je, da bom lahko skozi študij antropologije tiste filozofske teorije, ki so mi blizu, aplicirala v svoje delo."

Že kot študentka je bila aktivna na različnih področjih. Trenirala je v legendarni plesni skupini Zmajčice in v družbi drugih deklet s svojimi plesnimi sposobnostmi navduševala občinstvo med premori na košarkarskih tekmah ljubljanske Olimpije.

Čeprav je te vode niso posebej zanimale, se je kmalu začela ukvarjati še z manekenstvom in v svetu mode ostala do danes. Tudi znanje, ki ga je pridobila na snemanjih za različne modne znamke, ji je kasneje koristilo pri uresničitvi svojih podjetniških idej.

Vino je pomemben element slovenske kulture

Na antropološkem področju jo je kmalu pritegnila slovenska kulinarika. Ne zato, ker bi posebno rada kuhala, temveč predvsem zato, ker od nekdaj rada dobro je, je povedala v smehu. "Zmeraj sem rada raziskovala kulinariko. Najbolj sem bila navdušena, ko smo šli s starši enkrat v Belo krajino, kjer so nas res dobro pogostili. Takrat sem si mislila samo: uau, kaj ljudje doma jedo."

"Zdaj, ko sem starejša, rada ob hrani kakšno dobro kapljico tudi popijem, zato sem se šla izobrazit še na področju vin. Konec koncev prihajam iz sadjerodnega območja." Kot je dejala, je začela skozi izobraževanje vino veliko bolj ceniti in šele takrat zares dojela, kakšen pomen ima za kulturo.

"Skozi vino spoznavamo različne regije, spoznavamo njihovo kulinariko, saj gre zraven k hrani." Vino je po besedah Mentolove del kulture, pa naj gre za dolenjski cviček, ki je nekakšen posebnež med vini in ga ne poznajo nikjer v tujini, ali pa za rebulo iz Brd, o kateri so tamkajšnji vinarji v zadnjem času spisali krasno zgodbo.  

Ni želela postati antropologinja iz naslanjača

Že v študijskih časih je vedela, da ne želi postati "antropologinja iz naslanjača". Svoje znanje se je odločila uporabiti po principu "od ljudi za ljudi". V prvem letniku antropologije je tako začela sodelovati na projektih Slovenska hiša in Figovec in omenjenima gostilnama pomagala ustvariti gastronomsko ponudbo, ki temelji na pristni tradicionalni slovenski hrani.

Čeprav je bila ob začetku sodelovanja pri prvem projektu šele v prvem letniku, so ji zaupali, ker je imela o tem veliko znanja in so jo te reči zanimale.

"Na fakulteti sem bila zaradi tega tudi rahlo zasmehovana, češ da bom sedaj kuharica, ampak meni se je to zdelo precej neumno," je razkrila in dodala, da bi verjetno tudi marsikateri profesor moral razumeti, da sta etnologija in antropologija širša pojma, ki nista uporabna le v strogo učenjaške namene.

Nastanek 'slovenskih nogavic'

Idejo, da bi slovenske narodne jedi ponudila na kosu oblačila, je dobila med pisanjem magistrske naloge, ko je ugotovila, da Slovenci razen samih jedi, ki so zelo sezonske, nimamo produktov, ki bi te jedi promovirali. Zato se je odločila v naslednjem projektu slovensko kulturno dediščino prenesti na nogavice. Nastala je znamka Slocks, ki na nogavicah ponuja različne motive, ki so Slovencem sveti. Od potice do kranjske klobase, cvička, medu in briških češenj. 

Da bo izdelovala ravno nogavice, se je odločila iz različnih razlogov: "Iskala sem produkt, ki bi bil trajnosten, ki je predmet vsakdanje rabe in bi izpadel nekako na meji. Povezovanje hrane s stopali nam namreč ni ravno najbližje."

Motiva, s katerima je začela, sta bila potica in kranjska klobasa. Na etikete je dodala zgodbo, s katero je turistu pojasnila, kaj posamezni motiv predstavlja. Kasneje pa je postopoma dodajala tudi druge motive. Projekta se je lotila taktično.

Naredila je intervjuje, v katerih je ljudi spraševala, kaj si sami predstavljajo, ko slišijo besedno zvezo slovenska narodna jed. "Velikokrat so kot iz topa izstrelili 'kranjska klobasa', ker je ta jed najbolj promovirana kot nekaj slovenskega in je seveda tudi v resnici imela veliko vlogo, a precej je bilo tudi lokalnih patriotov, ki so navedli kakšno svojo lokalno jed, ki se jim je zdela pomembna."

Zaščita narodnih jedi ne pomaga vedno

Kot je dejala, niti država nima jasno zastavljenih ciljev o promociji slovenskih narodnih jedi. Zelo pogosto se zgodi, da gredo tujci, ko pridejo v Ljubljano, najprej na čevapčiče, pico in burek. "A pica je v Ljubljano prišla šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in je bila takrat zelo moderna reč, burek pa so ravno tako v šestdesetih prinesli bosanski delavci, ki so v Ljubljani našli delo." Zdi se ji nekoliko čudno, da je kultura nekoga drugega postala slovenska ulična prehrana, saj se pomen te hrane pri nas izgubi.

"Način priprave bureka in sama kultura te jedi je v Bosni drugačna kot pri nas, kjer to ni neka jed, ki jo boš pripravil doma, ampak nekaj, kar kupiš v pekarni." 

Tudi, če neko hrano zaščitimo kot del slovenske tradicije, to po njenih besedah ne pomaga zmeraj. To je pojasnila na primeru nanoškega sira, ki smo ga sicer zaščitili, a so imele certifikat za njegovo pridelavo le Vipavske mlekarne. Te so bile nato prodane Italijanom, ki sedaj tam iz mleka, ki je bilo posebej namenjeno izdelavi nanoškega sira, izdelujejo svoj sir. "Ta sir je poseben ravno zaradi tega, ker mleko zanj dajejo nanoške krave, ki se pasejo na nanoški planini. In sedaj imamo iz tega mleka narejeno mocarelo, ki je namenjena prodaji v Italijo."

Ne bo počela nečesa, s čimer se ne strinja

S Slocksi je začela še v študentskih letih in vanje vložila precej truda in denarja. Najprej jih je prodajala v trgovini Ika, nato pa je med epidemijo korone postavila še lastno spletno trgovino. "Hkrati sem razširila tudi motive. Dodala sem cviček, med, teran, briške češnje, idrijsko čipko. Pri tem sem sodelovala tudi z idrijsko občino." Kot je pojasnila, se ji zdi prav, da, če se loti nekega motiva, ki upodablja kakšno lokalno posebnost, kontaktira tudi tamkajšnjo občino ali turistično društvo in skuša z njimi vzpostaviti sodelovanje.

V zadnjem času jo občine kontaktirajo tudi same, vendar do sodelovanja ne pride vedno.

"Kontaktirajo me, da bi nekaj naredili, ampak bi radi dali gor svoj logo. To zavračam, saj želim s tem projektom promovirati slovensko kulturno dediščino, ne pa logotipov občin ali turističnih skupnosti." Strinja se, da takšne poteze morda niso najbolj podjetne, a svojo odločitev upravičuje s tem, da so Slocksi zanjo bolj "hobi biznis". Zato vztraja, da ne bo počela nečesa, s čimer se sama ne strinja. 

Besede, nabite s pomeni

Zgodbi, ki na nogavicah promovira slovensko kulturno dediščino, je kmalu dodala zgodbo, ki išče tisto, kar je skupno vsem na Balkanu. Tako je leta 2020 nastala še znamka Slavsocks. "Prijatelji so me hecali, da naj bi bile moje nogavice nekako nacionalistične, da se grem samo slovensko, pa sem rekla 'dobro, bom naredila burek, ampak ga bom naredila na tak način, da bo sovpadalo z zgodbo."

Tudi tega projekta se je lotila taktično. Naredila je raziskavo, v katero je vključila socialne medije in najpogosteje iskane besede na Googlu. Iskala je ključnike, ki so bili v tem kontekstu največkrat uporabljeni - besede, ki jim je skupno, da so nabite s pomeni.

Ugotovila je, da so poleg bureka takšne tudi besede ajvar, rakija, sarma in podobne. Zanimivo se ji je zdelo, da smo Slovenci ajvar leta 1997 zaščitili kot blagovno znamko, čeprav nimamo razvite neke prave kulture kuhanja te jedi, ki je nekako bolj značilna za druge države. "Pri nas se tradicija ajvarja začne okoli 1. maja, ko se začne sezona pečenja čevapov." Ker je bila znamka zaščitena kot slovenska, balkanske države svojega ajvarja pod tem imenom niso mogle prodajati v Nemčijo.

V ušesa ji je padla tudi uporaba besede rakija, ki se tudi pri nas pogosto uporablja, čeprav imamo razvito svojo kulturo žganjekuhe.

Pri izbiri besed za nogavice Slavsocks je iskala tisti element, ki nas združuje, a imamo do njega različne odnose. "Nalašč sem stvar pustila arbitrarno in nedefinirano," je pojasnila.

Tudi pri načrtovanju snemanja promocijskih fotografij ni izpostavljala nobenih blagovnih znamk, uporabljala pa je nekakšen simplificiran jezik, ki ni omejen na posamezno državo, temveč je prej nekakšna generalno uporabljena mešanica jezikov, ki bolj kot ne izpade humorno. Celoten projekt se je trudila zastaviti povsem apolitično, brez poveličevanja dobe Jugoslavije, oklestila je tudi vse elemente, ki bi namigovali na narodnost ali vero.

Sama poskrbi za uresničitev projektov

Uporaba belih nogavic, še posebej v kombinaciji s sandali (sama je na promocijskih fotografijah uporabila celo salonarje), je bila sprva nek način provokacija. Iz tega so se najprej vsi norčevali. Nazadnje pa so takšne nogavice začeli nositi tudi sami in postale so moda.

Izkušnje, ki jih je pridobila s sodelovanjem v svetu mode, je unovčila tudi pri svojih projektih. Vse, vključno s promocijskimi snemanji, njihovo idejno zasnovo in podobo, namreč organizira sama. Loti se celo predelave salonarjev ali šivanja oblek, ki jih uporabi na snemanjih."Iz odpadnih materialov, ki nastanejo pri izdelavi nogavic, sem na primer sešila pulover, korzet in moške spodnjice."

Ob tem je pojasnila, da je bila šivilja tudi njena nona in v šali dodala, da bi jo nona danes "po riti", če bi videla njene izdelke.

Za vas smo na našem Facebooku pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku, ki ga pravkar prebirate.

Poleg oblek poskrbi tudi za scenografijo, ki je vedno v skladu z zgodbo. Na primer z belo barvo prebarvana plinska jeklenka, na kateri je napis 'ide gas' - napis je tudi eden izmed motivov na njenih nogavicah. Ali pa mešalec in nogavice z napisom 'gastarbajter'. Kultura 'gastarbajterstva' je po besedah Mentolove še danes močno prisotna tudi v Sloveniji, čeprav se je skozi čas nekoliko predrugačila. "Danes je to med drugim tudi beg možganov."

Sodeluje tudi s skupino Bijelo dugme

Za konec je razkrila še nekaj podrobnosti o sodelovanju z glasbeno skupino, ki je balkanskim državam skupna najmanj enako kot čevapi ali burek - Bijelo dugme. Legendarni glasbeniki so jo kontaktrirali, da bi naredila nogavice za njihov prihajajoči koncert 28. decembra v ljubljanskih Stožicah, kar je seveda z veseljem sprejela.

"Bijelo dugme so bili v tem prostoru prisotni vse od sedemdesetih in so prisotni še danes. Tako kot so imeli Angleži manijo Beatlov, smo imeli mi Bijelo dugme." Pojasnila je, da je bila ta skupina za tiste čase zelo napredna in hkrati "na meji". S svojo pojavnostjo so pomembno vplivali na kulturne smernice vključno z modnimi trendi.

"Danes se nam morda zdi povsem samoumevno, da so na naslovnici albuma eni tipi v kavbojkah, a takrat so bile kavbojke redkost in so bile vredne pravo premoženje. Oni so jih kupili v Londonu in prinesli v Jugoslavijo, kjer ljudje česar takšnega še niso videli." V dobi Jugoslavije so po njenem mnenju Bijelo dugme potihem izražali tudi nekakšno seksualnost: "Glasbo so delali za ženske."

Prepričana je, da tudi danes vsakdo izmed nas pozna kakšno njihovo pesem, ne glede na to, kateri generaciji pripada.

Nogavice Slavsocks bodo tako kmalu krasili tudi citati iz skladb skupine Bijelo dugme. Za namene promocije nogavic pa bodo reinterpretirali tudi legendarne naslovnice njihovih albumov, s katerimi so Sarajevčani nekoč v Jugoslaviji premikali meje. 

Ob tem je namignila, da bodo naslovnice tokrat nekoliko drugačne - glasbenike, ki so krasili originalne fotografije, bodo namreč na novih interpretacijah zamenjale ženske.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere