Spoznajte mladega slovenskega kovača: vikinške sekire pošilja po vsem svetu

Pečnik je kovati začel v srednji šoli. Kot je dejal, je takrat na posnetku na YouTubu videl, kako se to dela in doma poskusil tudi sam. "Mami sem vzel sušilec za lase, da sem imel s čim podpihovati peč. Naredil sem si jo tako, da sem skupaj postavil par zidakov. Kovaštvo me je tedaj popolnoma posrkalo." Od takrat je nad to obrtjo povsem navdušen. Kaj ga je tako pritegnilo, ne zna pojasniti.

"Mislim, da me privlači delo z ognjem. In pa to, da lahko kot kovač en neuporaben kos železa spremenim v nekaj uporabnega."

V družini kovačev niso imeli, preden se je začel s tem ukvarjati sam, doma niso imeli niti kladiva. "Pri hiši ni bilo popolnoma ničesar, zato sem moral svoj prvi izdelek kovati s sekiro," se je nasmehnil in dodal, da si je doslej seveda nabral že kar nekaj orodja. "Takoj, ko sem končal srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, ki sem jo obiskoval v Ljubljani, sem prodal fotografsko opremo in začel kupovati kovaško."

Kmalu se je orodje naučil tudi izdelovati. Iz starega kosa orodja, na primer klešč, lahko zdaj ustvari nekaj popolnoma novega.

Pred desetimi leti je bilo težje začeti

Kovaško delavnico si je uredil doma. Mama mu je dovolila, da je izpraznil drvarnico in jo spremenil v kovačijo. Učil se je s pomočjo YouTuba in internetnih forumov, kot je dejal, pa se je največ naučil iz lastnih napak. Ko je pred desetimi leti začel, je bilo ljudi, ki bi se ukvarjali s podobno dejavnostjo, v Sloveniji malo. Z mojstri tako ni imel niti priložnosti sodelovati, saj v njegovi bližini ni bilo niti enega.

"Takrat je bilo precej težje tudi zato, ker se ni dalo tako enostavno dobiti materialov, ki jih za svojo dejavnost potrebujem." 

Ko pa se je nekaj let kasneje s pomočjo ameriške televizijske serije Forged in Fire ta obrt populizirala, je na trgu naenkrat nastalo povpraševanje po jeklu in brusnih trakovih, tako da je danes do teh stvari veliko lažje priti. "Tudi do specifičnih informacij takrat ni bilo tako enostavno priti. Da ti je uspelo, si se moral precej potruditi. Zdaj pa je na YouTubu že toliko tega, da informacijo dobiš praktično v nekaj minutah." Zaradi tega je za tiste, ki s tem začenjajo danes, veliko lažje. 

Največ izdelkov pošlje v Ameriko

Mladih kovačev je v Sloveniji danes že precej več, kot jih je bilo, ko je Pečnik začenjal. Več ali manj se med seboj vsi poznajo in so kot skupina tesno povezani. So del cehovskega društva kovačev Slovenije, v sklopu katerega so nedavno ustanovili nožarsko sekcijo. S tem so se pridružili že obstoječim umetnostni, orodni in podkovski sekciji. Pečnik je bil eden prvih mladih kovačev pri nas, ki so se usmerili predvsem v izdelovanje nožev. Smer, ki je v zadnjem obdobju doživela velik porast.   

"Najboj opazno se je navdušenje nad kovanjem širilo predvsem v času korone, ko so bili ljudje doma in niso imeli kaj početi. Zdaj se to že malo umirja, a je kljub temu super, da se znanje predaja naprej." 

Svoje izdelke pošilja po vsem svetu. Največ jih proda v Združene države Amerike. "V vsako od 51 ameriških držav je romalo že po več kosov orodja." Kupujejo jih tudi iz vseh evropskih držav, južne Afrike, Kitajske, Japonske. V Sloveniji ostane le med 10 in 20 odstotki izdelkov. Pozna se, da je na tujem večja kupna moč, opaža pa tudi, da ročno delo tam veliko bolj cenijo.

"Nekdo iz Aljaske bo moj izdelek kupil zato, ker potrebuje zanesljivo orodje. Želi nož ali sekiro, ki bo vzdržljiva, saj jo bo veliko uporabljal. Za tak izdelek je pripravljen odšteti več denarja."

Njegove nože cenijo profesionalni kuharji

Pri njem naročujejo tudi specializirana orodja, ki jih je na trgu izredno težko dobiti. Eno takšnih je denimo "stock knife" - en meter velik nož nenavadne oblike, ki je namenjen rezbarjenju. Pojasni, da ima zdaj oko že toliko izučeno, da na spletu pogleda fotografije orodja in približno ve, koliko surovin bo moral uporabiti in kako se bo lotil izdelave. Načrtov ne potrebuje, znajde se po občutku. Izdeluje tudi kuhinjske nože, ki jih ne kupujejo ravno slovenske gospodinje, jih je pa nekaj našlo svoj dom pri kuharjih znanih restavracij.

"Takšne kuhinjske nože uporabljajo predvsem profesionalni kuharji, ki za svoje delo potrebujejo kakovostnejše orodje."

Izdelani so namreč iz visokoogljičnega jekla, ki ostrino drži bistveno dlje kot nož iz nerjavečega jekla. Je tudi trši, kar je po sogovornikovih besedah v profesionalni kuhinji izjemnega pomena: "Če nož uporabljajo osem ur in več na dan, je zelo pomembno, da ga je treba čim manj brusiti." Tudi kuharskih navdušencev z željo po kakovostnem orodju je zadnja leta več, na kar so ravno tako vplivale popularne kuharske oddaje, kot je MasterChef. 

Izdelovati zna prav posebno jeklo, ki pa ni poceni

Pojasnil je, da je v zadnjem času močno naraslo tudi povpraševanje po damaščanskem jeklu, ki ga cenijo tudi zaradi njegovih estetskih lastnosti. "Pred leti pri nas ni bilo niti enega kovača, ki bi orodje izdeloval iz damaščanskega jekla. Prav tako pa ni bilo uporabnikov, saj je tak nož bistveno dražji od navadnega ogljikovega jekla." Bistvena razlika je, da je takšna vrsta jekla skovana iz več plasti različnih vrst jekla, ki se pod visoko temperaturo spojijo v en kos. Ker imajo različne vrste jekla različne lastnosti, nekatere plasti na koncu ostanejo svetlejše kot druge, zaradi česar nastanejo posebni vzorci, zaradi katerih je vsako rezilo unikatno.  

V izdelavo orodja vloži veliko ur dela. Sam izdeluje tudi ročaje, za kar uporablja različne materiale, od lesa do umetnih materialov in roževine. "Včasih se kdo pritožuje, ko sliši, da nož stane 100 evrov, čeprav se v bistvu že cena materiala za najosnovnejši nož giblje nekje pri 50 evrih. V najmanjši nož gre nato še približno 20 ur dela." Za primerjavo pokaže umetelno izdelan nož iz damaščanskega jekla, ki ga je izdeloval približno 150 ur.

"Za takšen nož potrebuješ en teden dela, samo da material zbrusiš in zvariš v en kos surovega damaščanskega jekla, s katerim lahko potem delaš naprej." Nekateri noži in sekire lahko tako stanejo tudi po 1000 evrov. "Cene za povprečen kuhinjski nož iz navadnega jekla se gibljejo od 200 do 250 evrov, za nože iz damaščanskega jekla pa je treba odšteti od 400 evrov navzgor."

Znamko je poimenoval po keltskem kraljestvu

Ker se navdušuje nad zgodovino in nordijsko mitologijo, je začel izdelovati tudi vikinške sekire. "So ene izmed najlepših, a jih je od vseh najtežje izdelovati, saj je treba material zelo raztegovati in ga nato odbrusiti." Meni, da so, podobno kot so Japonci s katano izpopolnili meč, vikingi izpopolnili sekiro. "Švedi so še danes v globalnem smislu vodilni v proizvodnji sekir."

Za vas smo na našem Facebooku pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku, ki ga pravkar prebirate.

Vikinških sekir je izmed vseh naredil največ, kar 600 kosov, pa tudi za modernejše dizajne pogosto uporablja švedski model. Bil je celo v muzejih po Švedskem in Norveškem, kjer si je primerke sekir ogledal v živo, nato pa izdeloval replike.

Za tujino uporablja blagovno znamko Noric Steel (Noriško jeklo op. a.). Po keltskem Noriškem kraljestvu, ki je nekoč ležalo na območju današnje Slovenije in Avstrije, je znamko poimenoval, ker so bili daleč naokrog znani po odličnem jeklu. "Proizvajali so tako kakovostno jeklo, da ga je zase hotela celo rimska vojska. Rimljani so meče in sekire iz Noriškega kraljestva tudi odkupovali." Razlog je bil po njegovih besedah predvsem ta, da je bila na tem območju boljša ruda.

Znanje bo delil z drugimi

V prihodnosti načrtuje, da bi najel večjo dvorano, kakršno je nekaj časa že imel v najemu, saj mu v domači delavnici primanjkuje preostora. Strojev, kot so industrijska kovaška kladiva oziroma norci, kot jim pravijo pogovorno, trenutno ne more uporabljati, ker so preveliki. Doma tako kuje le ročno, norce pa uporablja pri kovaških prijateljih. Namerava začeti tudi tečaje kovanja, saj si želi predati svoje znanje. Nanje bi se lahko zainteresirani prijavili in si na primer sami skovali nož. Tako bo prispeval svoj del k temu, da tradicionalno kovaško znanje še ne bo tako hitro izumrlo.  

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del