Kdo sta častna meščana Ljubljane?

Župan Mestne občine Ljubljana Zoran Janković je na majski slavnostni seji naziv častne meščanke in meščana podelil Renati Salecl in igralcu Juriju Součku. Razkrivamo, kdo sta in kaj počneta.

Renata Salecl

Renata Salecl je rojena 9. januarja 1962 v Slovenj Gradcu. Je slovenska filozofinja, sociologinja in pravna teoretičarka.

Je glavna raziskovalka na zasebnem Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani in profesorica na višji šoli Brikbeck v Londonu.

Na Ekonomski šoli v Londonu je predavala nekaj časa kot gostujoča profesorica o čustvih in pravu. Prav tako vsako leto uči še na šoli Benjamina N. Cardoza v New Yorku, kjer se njena predavanja nanašajo na psihoanalizo in pravo.

Od leta 2012 dalje kot gostujoča profesorica predava na oddelku za socialno znanost, zdravje in medicino na višji šoli King's College v Londonu.

Poleg zgoraj naštetih dejavnosti je napisala tudi številne knjige, v katerih bralcem poda svoje razmišljanje in zaključke. Te so bile prevedene v več kot 13 jezikov. Trenutno je edina Slovenka, ki je spregovorila na konferenci TED.

Poročena je bila s slovenskim filozofom Slavojem Žižkom, s katerim imata sina.

Jurij Souček

Diplomiral je na trgovski akademiji in kasneje na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani, oddelek za igro pri Vidi Juvanovi. Je igralec in občasno tudi režiser, stalni član drame od sezone 1953/1954 do svoje upokojitve 1993.

Leta 1954 je spregovoril kot igralec v groteskni komediji Petra Ustinova Trobi kakor hočeš, v vlogi vohuna Calettija, ko mu je v družbi vrhunskih igralcev V. Skrbinška, J. Cesarja, Mile Kačič in drugih uspelo usmeriti nase pozornost kritike in občinstva in uveljaviti svoj način igre, ki so ga kasneje imenovali "samostojnega" in "premišljenega".

Kmalu je, nezadovoljen s stereotipnim institucionalnim razporejanjem igralcev in z abonentskim principom, stopil v krog mladih upornih izobražencev, ki so se največ zbirali okrog revije Perspektive in Odra 57, in zunaj matične hiše izoblikoval svoj igralski izraz.

Najbolj znan je kot pripovednik otroških del, risank v tretji osebi, v kateri je posodil glas likom kot sta Pipi in Melkijad, mali in velik pujs, Maksipes Fik ter Miškolin.

Režiser je leta 1981 sodeloval pri otroški animirani otroški seriji 40 zelenih slonov, ko je prav tako posodil svoj glas.

Kot igralec se je preizkusil tudi na filmu, najbolj znana sta Ne čakaj na maj in Čisto pravi gusar. Sodeloval pa je tudi v seriji Waitapu.

Leta 1961 je prejel Sterijevo nagrado v Novem Sadu, 1994 Borštnikov prstan, 2005 viktorja za življenjsko delo, Ježkovo nagrado za življenjsko delo (2018) in priznanje zlati glas Združenja dramskih umetnikov (2019) ter častno meščanstvo Ljubljane (2022).

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol