Ko se nova poslovna pot rodi v času najhujše življenjske preizkušnje

Alenka Nose je 46-letna mama treh otrok, partnerica, mojstrica obnavljanja starih predmetov in izredno močna ženska, ki ji življenje ne prizanaša, a se je naučila pluti s tokom in predvsem - poslušati sebe. Danes piše zgodbo, ki se ji reče Reunica. Rodila se je takrat, ko se je zdelo, da se svet okoli Alenke sesuva. Leta 2017 so ji diagnosticirali bolezen sklerozo – sklodermo, to je neozdravljiva bolezen z zelo negativno prognozo in zaradi nje se je Alenka morala precej zgodaj invalidsko upokojiti. A to še zdaleč ne pomeni, da se je njeno življenje ustavilo.

"Moja bolezen je takšna, da mi diktira vsak dan. Ni dneva brez bolečine. Včasih bolj boli, včasih manj. Kakšen dan lahko delam eno uro, kakšen dan več ur skupaj, potem potrebujem počitek. Moram poslušati svoje telo in tega mi ne bi omogočil noben delodajalec," o odločitvi za svojo novo pot pripoveduje sogovornica. Ko je udaril koronavirus, sta s partnerjem Bojanom še bolj zavihala rokave in na mizi sta imela tudi možnost, da se v Reunici zaposlita oba. "Midva verjameva v svobodo odločitve in nisva se strinjala z obveznim cepljenjem. Ker je Bojan zaposlen v državnem podjetju, nisva vedela, kako bo vse skupaj funkcioniralo, ali bo sploh lahko obdržal službo," odkrito pripoveduje Alenka Nose. Izkazalo se je, da je njen partner ostal zaposlen in tako danes pri Reunici pomaga ob popoldnevih, medtem ko podjetju in ustvarjanju večino svojega časa posveča naša sogovornica.

V pričakovanju sina se je rodila Alenka

Alenka Nose se je rodila v družini, kjer so bile tri sestre. Oče si je zelo želel sina in po dveh hčerkah sta se starša malce tudi s to željo v mislih odločila še za tretjega otroka – rodila se je Alenka. "Vzgajali so me bolj kot sina in tudi družila sem se od nekdaj raje s fanti. Kot majhna deklica sem se že igrala s punčkami, a daleč od tega, da bi jim razčesavala lase ali jim šivala oblekice. Jaz sem jim gradila hiške iz lesa, pa hiše na drevesih, pa stole in mize," v smehu pravi Alenka. Njena starša sta bila oba zaposlena v Novolesu, tako da je imela z lesom od nekdaj stik. Zgodovina, stari predmeti in les jo zanimajo že od nekdaj, se je pa z lesom bolj tesno povezala v zadnjih petnajstih letih.

V tej smeri je nadaljevala tudi šolanje, po izobrazbi je lesarski tehnik, mizarka in oblikovalka. Čeprav nekoliko nenavadna izbira za dekle, so jo doma vseskozi podpirali, kot tudi sama podpira svoje tri fante pri doseganju njihovih ciljev. "Podpiram jih pri njihovih odločitvah. Edino, česar pa ne podpiram, je lenoba. Povem jim, da lahko dosežejo vse svoje sanje, a le s trudom. Človek ceni samo tisto, kar si s trudom prigara" je jasna Alenka, ki sama sebi v smehu pravi tudi 'šepetalka pohištvu'.

Vsega, kar je staro, ni treba zavreči

Svoje poslanstvo je Alenka Nose našla v restavriranju pohištva. Reunica živi v garaži, ki je spremenjena v umetniško delavnico, na obrobju naše prestolnice. Tam novo in svežo podobo z velikim spoštovanjem dobivajo sto, dvesto in več let stari predmeti naših prednikov. "Pomembno sporočilo in cilj mojega delovanja je tudi ozaveščanje ljudi, da vsega, kar je staro, ni treba zavreči. S kančkom ustvarjalnosti, rokodelskih spretnosti in pravo vizijo lahko veliko stvari recikliramo in ponovno uporabimo, hkrati pa pokažemo tudi spoštljiv odnos do okolja, ki ga velike količine odpadkov zelo obremenjujejo," je prepričana. Zelo veliko ji pomeni ohranjanje kulturne dediščine, zato ji ni blizu ne nakup starih kosov iz tujine in tudi nerada slovenske kose proda v tujino. "Naj naša dediščina ostane doma, naj to pohištvo pripoveduje zgodbo naprej," je njena želja.

Z veseljem opazuje, kako se trend 'hitrega in poceni pohištva', ki je zavladal svetu, počasi obrača in da so vedno bolj cenjeni predmeti z dušo, narejeni precizno, na roke, z ljubeznijo, iz kakovostnih, lokalnih materialov. To so po njenem mnenju tudi kosi, ki domu vdahnejo dušo, piko na i, ki privlačijo pogled. Tudi sama s takim pohištvom rokuje s spoštovanjem. Pri Reunici nič ne gre na hitro in brez premisleka. "Ko mi stranka prinese kos pohištva, želim vedeti, kakšno zgodbo je ta kos živel in kakšna bo njegova nova vloga", pravi Alenka Nose, ki svoje poslanstvo jemlje tudi kot veliko odgovornost. Izmed vseh starih predmetov, ki gredo skozi njene roke (od kredenc, kolovratov, starih stolov, komod in še in še), ji je najljubši kos – marajna. To je star hladilnik iz časov naših prednikov, ko še ni bilo elektrike. Bolj je bila družina premožna, lepšo marajno so imeli. Teh kosov je ostalo zelo malo in po mnenju naše sogovornice jih čez deset let ne bo več. Eno ima ravno v svoji delavnici in ta bo ostala doma. Kot marsikateri drug predmet, ki ga Alenka za nobeno cene ne more dati od sebe. "Naš dom bo kmalu kot nekakšen muzej. Sodobno opremljen, a s številnimi starinami. Sinovi kar zapirajo vrata svojih sob pred menoj, da ne bom še tam začela razstavljati," v smehu pripoveduje sogovornica.

Kako pa je zadovoljna s svojo poslovno potjo? Pravi, da se počasi premika, da so bili začetki – kot povsod drugod – težki, a da danes večinoma že stranke same najdejo njo. Za večjo prepoznavnost se iz delavnice odpravi tudi na kakšen sejem, kot je prihajajoči novembrski Ambient in dom plus. Predvsem pa je pomembno, da sama v delu neizmerno uživa. Reunica rešuje staro pohištvo pred propadom, a Alenka Nose je prepričana, da je rešila tudi njo: "Če ne bi bilo Reunice, mogoče tudi mene ne bi bilo več. Ko ti rečejo, imaš pred seboj še deset, morda petnajst let, te to psihično dotolče. Če bi razmišljala samo o bolezni in se ji prepuščala, bi me – po domače povedano - 'požrla'. Reunica mi preusmerja fokus in misli," odkrito pripoveduje naša sogovornica, ki svoj prosti čas preživlja s sinovi in partnerjem, najraje v naravi in na motorju. In ko je pretežko, ko preveč boli, ko so misli temne, takrat si dovoli, da svojo moč in trdno držo prepusti solzam: "Vzamem si pravico, da se zjočem."

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del