Marijana Podhraški | 8. 10. 2023, 20:00

S pobudnico časopisa Kralji ulice, dr. Špelo Razpotnik, o brezdomstvu pri nas: veliko več ga je, kot ga vidimo

Noemi Krese/Nada Žgank/fotomontaža

Prizori z ameriških ulic, kjer v nekaterih mestih na tisoče ljudi živi v šotorih, so pretresljivi. Pri nas natančnih številk o številu brezdomcev nimamo, a gre za naraščajoč družbeni problem. 

Dr. Špela Razpotnik je predavateljica na oddelku za socialno pedagogiko na ljubljanski Pedagoški fakulteti, študentkam in študentom je tudi mentorica. S kolegicami in kolegi zadnja leta raziskuje prvoosebne perspektive mladih, ki so v preteklosti iskali podporo zaradi psihosocialnih stisk. V preteklosti oziroma ko je izvajala izbirni predmet za študentke in študente na isti fakulteti, pa jo je zaznamovala predvsem izkušnja sodelovanja na področju brezdomstva pri nas. Bila je namreč ena od pobudnic projekta Kralji ulice in tudi njegova prva urednica.

Kako je prišlo do projekta Kralji ulice, od kod ideja zanj? 

Začetki Kraljev ulice segajo v leto 2004, ko obseg brezdomstva pri nas še ni bil alarmanten, se je pa počasi že začel povečevati in brezdomstvo je postopoma postajalo vse bolj vidno. Na oddelku za socialno pedagogiko ljubljanske Pedagoške fakultete, kjer sem zaposlena, sem imela možnost začeti nov izbirni predmet in moja želja je bila raziskovati brezdomstvo. Tako smo s skupino študentk in študentov en semester raziskovali teorijo in prakso s tega področja, predvsem pa navezovali stike z ljudmi, ki so brezdomstvo izkušali, pa tudi s predstavniki organizacij, ki so tedaj na tem področju že delovale. Na koncu semestra smo poskusno izdali cestni časopis, ki je bil na nek način tudi plod našega enoletnega raziskovanja in povezovanja, mišljen je bil kot obeležitev zaključka sodelovanja med vsemi vpletenimi. Pa se je izkazalo, da je bil to šele začetek. 

Tina Kosec/Bobo

Poskusna številka Kraljev ulice je izšla junija 2005, pospremili smo ga s stojnico v ljubljanskem centru. Časopis je bil odlično sprejet tako s strani prodajalcev kot tudi s strani širše javnosti. To nas je spodbudilo k ponatisom in kasneje tudi k ustanovitvi društva. Od novembra istega leta časopis izhaja redno mesečno. Ime časopisa smo izbrali na terenu, tako da smo med ljudmi, potencialnimi prodajalci, zbirali zamisli, spraševali smo jih, kako bi si želeli, da je naslov časopisa, ki bi ga prodajali. Zmagali so Kralji ulice, kar je sicer že pred nami bilo ime projekta umetnika Tadeja Pogačarja, s katerim smo se kasneje tudi povezali.

"Kralji ulice so od vsega začetka zgodba o številnih povezavah in kreativnih prepletih med ljudmi različnih izkušenj in različnih izhodišč."

Predvsem je časopis pomenil podlago za povezovanje med ljudmi z izkušnjo brezdomstva, strokovnjaki, študenti in drugimi. Povezali smo se v uredniškem odboru, ki je še dandanes na podoben način "mešan", kasneje pa tudi ob drugih nalogah znotraj društva. V teh prvih mesecih smo organizirali tudi obisk nekaj uredništev nam sorodnih cestnih časopisov po Evropi. 

Facebook/Kralji ulice

Vas je presenetilo, da je projekt tako zaživel in v tolikšni meri aktiviral brezdomce? Kako si to razlagate oziroma ste si razlagali? 

Glede na to, da smo se v vse skupaj podajali na moč odprto in brez posebnih pričakovanj, nas je odziv na nek način presenetil, po drugi strani pa spet ne. Imeli smo eno vodilo: z odprtimi srci ter naklonjeno radovednostjo slediti toku življenja ljudi, ki brezdomstvo izkušajo in delati korake predvsem glede na njihove potrebe, želje in zamisli. Izhodišče je vselej bilo in je še, da si vsakdo zasluži dostojno življenje v družbi, podlaga tega pa je seveda prostor, stanovanje

Profimedia

Kralji ulice kot časopis so imeli (in imajo na nek način še sedaj) ta privilegij, da nam ni potrebno biti na noben način "umetni", dovolj je odprto spremljanje življenja kot je. Življenja namreč ni mogoče prehitevati, niti ga napovedovati, lahko ga le opazujemo in mu sledimo. Javnost je verjetno celoten projekt nagovoril ravno zaradi te pristnosti, tudi nepretencioznosti, pa neodvisnosti ter ne nazadnje tudi zato, ker je kot časopis ponudil vpogled v polje, ki je bilo sicer zastrto, tabuirano, ne javno odprto, a vendar širši javnosti na različne načine zanimivo in vznemirljivo. 

Dr. Špela Razpotnik še vedno sodeluje z društvom Kralji ulice in kaj napiše za časopis.

Dr. Špela Razpotnik še vedno sodeluje z društvom Kralji ulice in kaj napiše za časopis.

Facebook/Kralji ulice

V vseh člankih o brezdomstvu pri nas je mogoče prebrati, da število brezdomcev iz leta v leto narašča. Je sploh možno govoriti o neki konkretni številk ljudi, ki živijo na ulici? 

V Sloveniji žal nimamo številk o obsegu brezdomstva, saj te raziskave za zdaj niso bile narejene. Beležimo lahko število uporabnikov različnih organizacij, ki se ukvarjajo z brezdomstvom in že samo na podlagi tega lahko sklepamo o porastu števila. Cestno brezdomstvo je tisto, ki ga vidimo, saj nam je vsem na očeh. To pa obstaja tudi v drugačnih oblikah.

Za kaj gre? Preden lahko govorimo o obsegu brezdomstva, ga moramo definirati. Evropska definicija (ETHOS – evropska tipologija brezdomstva in stanovanjske izključenosti) brezdomstvo definira dokaj široko, saj s tem poskuša zajeti njegov dinamičen in tudi prehoden značaj. Večina oblik brezdomstva ni vidnih, gre za osebe, ki bivajo v prenaseljenosti, pod grožnjo nasilja, začasno pri znancih ali prijateljih, brez pravice do najema (brez pogodbe), se selijo od enega do drugega, bivajo v neprimernih bivališčih (zapuščenih stavbah, vozilih itd.). Med brezdomne prištevamo tudi osebe, ki so pred odpustom iz institucij (npr. psihiatričnih ali pa penalnih, celo vzgojnih zavodih), pa ni jasno, kje bodo po odpustu bivali. Na ta način se slika zelo razširi in pa predvsem postane zelo heterogena.

"Cestno brezdomstvo je vsekakor le vrh ledene gore, vse druge oblike, ki se s cestnim tudi izmenjujejo, so pogostejše, vendar skrite." 

V ZDA pravijo, da je človek samo "eno plačo stran od revščine", če izgubi zaposlitev in nima prihrankov, bo pristal na cesti. Kako tenka je meja v naši družbi, da nekdo postane brezdomec? 

V skladu s težko dostopnimi stanovanji ter pritiski tudi na drugih področjih življenja ta trditev žal postaja vse bolj realna tudi pri nas. Veliko pa je odvisno od socialne mreže določene osebe, koliko je ta trdna, delujoča, da lahko osebo podpre in koliko časa ji lahko to podporo nudi.

Profimedia

Žal so kapacitete neformalnih mrež omejene, zato je nujno, da se v reševanje brezdomstva in stanovanjske izključenosti vključijo organizacije, stroka, država, da bi prišli do trajnejših rešitev. Pa tudi, da bi razbremenili že tako obremenjene družinske mreže, ki sicer pogosto po svojih močeh poskušajo nuditi podporo, četudi ta ostaja neplačana, nevidna in necenjena. Velja tudi, da več kot je v življenju nekoga nakopičenih različnih težav, težje in bolj dolgotrajno je potem tudi reševanje in hitrejši je lahko ta zdrs od "plače do brezdomstva".

"Pogost je primer, ko si par v Ljubljani še lahko najame stanovanje (ali sobo), če pa se ta razide, postane strošek najema previsok za le eno osebo in tudi to je lahko ena izmed poti v brezdomstvo."

Prizori iz nekaterih ameriških mest, kjer na ulici živi na tisoče ljudi, so pretresljivi. Kaj takega se seveda ne bi nikoli moglo zgoditi v Sloveniji. Ali pač?

Glede na zgoraj omenjeno, žal počasi tudi pri nas situacija postaja vse slabša, vse več ljudi ogroža stanovanjska izključenost. Mlade na prehodih v odraslost, osebe, ki zapuščajo institucije, ljudi, ki imajo zdravstvene in pridružene še druge težave, starejše ljudi brez podpornih mrež, posebej tudi tiste, ki še niso dopolnili starostne meje, ki je pogoj za nastanitev v domovih i tudi priseljence — tako tiste, ki iz manjših krajev pridejo v večja mesta iskat svojo priložnost kot tudi tiste iz drugih evropskih ali neevropskih držav — in druge.

Tina Kosec/Bobo

Gotovo vsi brezdomci ne prodajajo Kraljev ulice, nekateri naj bi celo zavračali kakršno koli pomoč organizacij. Kako to razumete?

Seveda, le manjšemu delu oseb z izkušnjo brezdomstva ustreza tudi ponujanje časopisa. Nekateri sicer sodelujejo pri časopisu na drugačne načine, npr. kot avtorji in avtorice, sodelujejo pri uredništvu in kot bralci, pa časopisa ne prodajajo. Prodaja časopisa terja svojevrstne kompetence in za marsikoga tovrstno delo ni lahko. Res je tudi, da nekatere osebe (v določenem obdobju svojega življenja) zavračajo pomoč organizacij. To je najpogosteje posledica njihovih preteklih slabih izkušenj z organizacijami. Pogosto je to tudi posledica previsokih vstopnih pragov, ki jih imajo nekatere organizacije, ki od potencialnih uporabnikov zahtevajo stvari, ki jih ti (še) ne morejo doseči: abstinenco, določen način delovanja itd.

"Zato je pomembno, da deluje čim več različnih organizacij, ki med seboj dobro sodelujejo ter ki imajo različne pragove in različne specifike, da lahko zajamejo čim širši obseg potreb in posebnih okoliščin."

Pomembno bi denimo bilo, da bi obstajale organizacije, ki so posebej namenjene ženskam, to bi odprlo vrata in varen prostor mnogim, ki jim mešani prostori zaradi preteklih slabih izkušenj ne ustrezajo. V tujini tako vznikajo denimo tudi organizacije in programi, ki so denimo posebej senzibilizirani za LGBTIQ+ osebe ali za osebe, ki s ukvarjajo s spolnim delom, pa za žrtve zlorab in podobno. Vse pravkar naštete posebne okoliščine so tudi na področju brezdomstva še kako prisotne, a pogosto prav tako nerazkrite, tudi zaradi pomanjkanja varnih prostorov, ki bi omogočali razkrivanje. 

Profimedia

Se vam je med vašim dolgoletnim delom na področju brezdomstva kakšna izkušnja še posebej vtisnila v spomin?

V mojem spominu so vtisnjene mnoge izkušnje, vse te izkušnje med seboj pa povezuje občutek velike predanosti med vsemi sodelujočimi pri vseh programih Kraljev ulice, vztrajnost, ki je za izpeljavo vsakega premika potrebna in pa pogum. Vedno znova me je presenetilo, kako so se ljudje z različnimi težkimi življenjskimi izkušnjami, ki jih v sebi združuje brezdomstvo, pripravljeni odpreti in razkrivati v okolju, ki je sprejemajoče in varno. Veliko bolj kot to opažam v drugih kontekstih, kjer se gibljem in kjer je še vedno težko pokazati svojo morebitno ranljivost, ranjenost ali posebnost, saj se moramo vsi pretvarjati, da smo kompetentni, prilagojeni, da znamo, zmoremo in se ne bomo zlomili, pa četudi se v sebi morda že lomimo.

Facebook/Kralji ulice

Kako vidite trenutno situacijo na področju brezdomstva pri nas in reševanju tega? Ima Slovenija nacionalno politiko na tem področju?

O nacionalni politiki na področju brezdomstva na žalost še vedno ne moremo govoriti, se pa vsaj tematika brezdomstva začenja pojavljati v različnih resolucijah in dokumentih kot posebna tema, ne zgolj kot podkategorija npr. socialnega vključevanja. Pomemben premik je tudi, da se prepoznava pomen dostopne in trajne nastanitve za vse, pri čemer je ključna tema stanovanjska politika v državi. Pri nas se je dolgo časa to povezavo zanikalo, ministrstva, ki so bila v preteklosti zadolžena za stanovanjsko politiko, so brezdomstvo in ranljive skupine nasploh spretno ignorirala. Ministrstvi, pristojni za socialne zadeve in  za zdravje, pa lahko ob taki ignoranci materialne osnove za bivanje (torej dostopnega in trajnega stanovanja) zgolj lajšata škodo, gasita požare, ki jih odsotnost stanovanj prinaša.

Jean Nikolić

Povedati je potrebno, da občinski stanovanjski skladi, npr. ljubljanski, zelo proaktivno delujejo na tem področju in iščejo rešitve na vse bolj akutne stanovanjske stiske. Z vsakodnevno prisotnostjo na "bojišču" oziroma na ulici, glavnino dela seveda opravijo nevladne organizacije, financirane iz javnih sredstev. Te so svojim vztrajnim, stalnim odzivanjem na vedno nove in nove probleme  ki jih družbeni sistem ljudem nalaga, obenem tudi glavne zagovornice oseb, ki jih sicer nihče ne zastopa.

"Brezdomstvo ali širše stanovanjsko izključenost bi bilo potrebno iz teme "ritualne predbožične dobrodelnosti" prenesti na javno agendo kot resen družbeni problem. Kar pa zahteva resno, načrtovano in medresorsko nacionalno srategijo, ki se jo bo spremljalo. To je edini način, da se kaj resnično premakne."

V Evropi je lep dokaz za to Finska, ki je s svojo ambiciozno nacionalno strategijo edina od evropskih držav res uspela občutno zmanjšati število brezdomnih. Če tega ne bomo naredili v doglednem času, nam lahko stvari uidejo z vajeti, saj se bo število ljudi, ki jih ogroža brezdomstvo, samo še povečevalo.

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel