Z vodjo Muzeja norosti dr. Sonjo Bezjak: "Naš namen je opozarjati, da je norost družbeno konstruirana"

Prihaja s Trat, majhne vasice ob reki Muri, od koder se vidi in celo sliši na avstrijsko stran. Tudi ko je že zapustila Trate in v Ljubljani doštudirala ter nato doktorirala, je dr. Sonjo Bezjak ob vsaki vrnitvi domov grad na domačem hribu, ki je zdaj že dolgo sameval, opominjal na svojo neprijetno, tesnobno preteklost. Zanimalo jo je, kaj so storili v odročnem kraju zaprti ljudje in kako so se končala njihova življenja. 

Kaj vas je najbolj napeljalo k temu, da si prizadevate za ponovno odprtje vrat osamljenega in propadajočega gradu?

Rekla bi, da sta nas nagovorili njegova osamljenost in dejstvo, da so v kraju že vidno propadali kulturni spomeniki v zasebni lasti. Za številne tujce, ki v Slovenijo stopijo skozi mejni prehod Trate, je naš kraj prvo ogledalo Slovenije. Z njim se spogledate po tem, ko zapustite sosednjo Avstrijo, v kateri so stare hiše, dvorci in gradovi urejeni, okolica očiščena in kar vabi, da jih obiščeš. Reklame z lepim zelenim sloganom “I feel Slovenia” vam obljubljajo vse kaj drugega ...

"Ko stopite čez mejni prehod Cmurek v upanju, da prihajate v to 'prelepo zeleno deželo', vstopite v območje, ki je videti, kot da se je pred kratkim končala vojna."

Tu vas pozdravijo zapuščeni objekti, ki jih prerašča drevje, luknjasta cesta, grajska kašča, ki ji je lastnik odstranil ostrešje in iz nje zdaj raste drevje, stara pekarna, ki je v lasti Žita iz Ljubljane in jo krasi luknjasta streha in oranžna ograja, ki naj bi opozarjala na nevarnost rušenja objekta. Morda zdaj že bolje razumete, zakaj smo preprosto morali zavihati rokave. 

Kakšen je bil občutek, ko ste prvič vstopili za zidove gradu s takšno zgodovino in dediščino? Vas je morda kaj še posebej presenetilo?  

Natančno se spomnim dneva, ko sem prvič vstopila v grad, bil je prvi pomladni dan. V gradu je bilo strašno hladno, velike zapuščene sobane, nepregledno dolgi hodniki, železne postelje, nekje stare vzmetnice, potem kovčki, kosi oblek ... Predvsem je odmevala velika praznina in vprašanje brezimne množice ljudi, ki se je zvrstila tukaj med letoma 1949 in 2004, ko je v gradu deloval zavod.

"Tudi takrat nisem dobila občutka, da sem stopila v grad iz 12. stoletja, ampak predvsem občutek, da sem v zapuščeni „norišnici“, ki kliče po življenju."

Takrat smo že vedeli, da imamo velike načrte in da bomo potrebovali veliko prostora in tega je bilo več kot dovolj.

Po tem prvem obisku sem bila še bolj prepričana, da res moramo nekaj narediti, da odpremo ta spomenik javnosti in ga napolnimo z vsebinami, ki jih nujno potrebuje država Slovenija in da kraju, ki nujno potrebuje oživitev, damo nov zagon.

"Ob tem želim tudi poudariti, da namerno uporabljamo pojem "norišnica", ki ni korekten, vendar si želimo z njegovo rabo opozoriti, da smo besede sicer že zamenjali, ne pa odnosa do ljudi. Predsodki so še vedno zelo prisotni v naši družbi - in te je treba odpraviti."

Kako so na vas gledali lokalni prebivalci, ko se je na Cmureku "začelo dogajati", kakšen je njihov interes za sodelovanje?  

Starejši, zlasti nekdanji delavci zavoda, so bili zadovoljni, da smo se prijeli dela. Grad so imeli radi in škoda jim je bilo, da je prazen in da bi propadel. Velikokrat povedo, kako so skrbeli zanj in kaj vse se je postorilo, da ne bi propadal. Za njih je zavod pomenil številna delovna mesta in upali so, da bi to spet kdaj lahko ponudil. Sicer pa zelo različno, nekateri so se nam pridružili na delovnih akcijah, drugi so prišli na dogodke.

Zelo smo hvaležni nekdanjim zaposlenim, pa tudi sosedom in številnim, ki so nam zaupali svoje spomine, darovali fotografije in nam tako pomagali zgraditi ta edinstven muzej. Zadnja leta je vse več pobud in aktivnosti, ki jih ljudje sami predlagajo. Videti je, da so končno tudi oni ugledali grad in da se stigma t.i. norišnice počasi le umika.

Z vprašanjem norosti so se skozi zgodovino vse do danes ukvarjale različne vede. Je sploh možno opredeliti, kaj norost je, ali obstaja meja med genialnostjo in norostjo, ljudje zelo hitro označimo za norega nekoga, ki izstopa iz družbenih okvirjev … 

Naš namen je opozarjati, da je norost družbeno konstruirana, pokazati, da se je razumevanje norosti skozi zgodovino spreminjalo in da tudi danes v različnih kulturnih okoljih norost različno razumemo. To je le en del našega dela. Pomemben del pa je opozarjati tudi na dejstvo, da smo v Sloveniji zelo zaostali, ker ljudi z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju ali ljudi z oviranostmi nameščamo v zavode za dolgotrajno oskrbo.

"Konvencija o pravicah ljudi z oviranostmi, ki jo je podpisala in ratificirala tudi Republika Slovenija, pravi, da imajo tudi ljudje z oviranostmi pravico živeti neodvisno življenje v skupnosti."

V praksi to pomeni, da za ljudi, ki potrebujejo večji obseg podpore, da bi lahko živeli doma, poskrbimo tako, da organiziramo službe v skupnosti. Delavke in delavci ne odhajajo na delo v oddaljene zavode in posebne enote, ampak delo izvedejo tam, kjer človek živi, torej na njegovem domu. To je obenem tudi izjemna priložnost za razvoj novih služb po vsej Sloveniji, te službe lahko pokrijejo tudi potrebe starejših, torej vsakogar, ki je dolgotrajno ali samo začasno oviran in za dostojno življenje potrebuje podporo drugih. 

A pri nas je še zmeraj preveč živa mentaliteta zapiranja ljudi. Odgovorni v državi se procesa dezinstitucionalizacije preprosto ne lotijo, čeprav so k temu zavezani, svojci pa so prisiljeni svoje drage poslati v take posebne zavode ali domove, ker druge možnosti sploh ni.

Kako obiskovalci slišijo za vas, kaj jih najbolj zanima?  

Poleg študentov, dijakov, strokovnih delavcev, predavateljev k nam prihajajo tudi drugi najrazličnejši obiskovalci. Nekatere pritegne grad, druge zgodba zavoda, tretji iščejo informacije o svojih bližnjih, četrti nam zaupajo svoje spomine. Kje slišijo za nas? Nekaterim so študentje povedali, drugi so si ogledali dokumentarni film Muzej norosti, tretji nas spremljajo na Facebooku. Res pa je, da organiziramo zelo veliko prireditev, in to najrazličnejše, od koncertov, pogovorov, simpozije, razstave, pohode, predavanja ... 

Vedno se dotikamo resničnih problemov, ki so povezani z nami vsemi, če govorimo o Muri, govorimo tudi o pitni vodi in podnebni krizi, ko govorimo o norosti, govorimo o revščini, stiskah, pa tudi o življenju in radosti na drugi strani, govorimo tudi o mejah, predsodkih in stereotipih o nas in o sosedih, veliko ljudi pri nas dela čez mejo, še vedno ali pa znova so "gastarbejterji".  

Skozi okno gradu gledate na reko Muro, ki teče ob gradu, ste tudi aktivistka za ohranitev Mure kot prosto tekoče reke. Kaj jo najbolj ogroža?

Moram priznati, da sem o reki zelo malo vedela, preden smo moči združili v Muzeju norosti. V mojem otroštvu je Mura predstavljala državno mejo, v obmejni pas, torej k reki, ni bilo dovoljeno hoditi. Ko smo začeli snovati muzej, pa so me moji kolegi in kolegice takoj opozorili, da je Mura ogrožena in da so hidroelektrarne nesprejemljive, ker ogrozijo vodne vire in življenjski prostor številnih živih bitij.

Takoj smo se dogovorili, da se bomo borili za ohranitev reke, povezali smo se z drugimi akterji v regiji ob Muri, še posebej z Društvom za preučevanje rib in Zvezo društev Moja Mura ter pomagali v boju za ohranitev prosto tekoče Mure.

Zbrali smo moči in strnili argumente, premagali smo vse pritiske in podtikovanja. Za zdaj nam je uspelo, da so prenehali s postopki, vendar država investitorju še ni odvzela koncesije, tako da še ne spimo mirno. Ta hip vso pozornost namenjamo zaprtju kompostarne Ceršak, ki jo je zasebni investitor z dovoljenji občine Šentilj umestil na otok na Muri, v območje Natura 2000. Večina ljudi o tem nič ne ve, čeprav se prebivalci Ceršaka že leta borijo proti muham in neznanskemu smradu, ki je vsako poletje prava nadloga.  

"Še kako pomembno je tudi, da smo v Muzeju norosti ljudje iz Slovenije in Avstrije, Mura je skupna voda. Kolegi so nas poučili, da je južna Avstrija znana po intenzivni prašičereji, ki pomeni strašno obremenjevanje vodotokov. V enem od pritokov Mure nedaleč od Špilja oz. Šentilja na slovenski strani so našli tretjo največjo onesnaženost reke z antibiotiki v Evropi."

Pred nekaj dnevi smo izvedeli, da želijo v Avstriji nedaleč stran umestiti veliko sežigalnico odpadnega mulja, ki bi prinesla še eno veliko degradacijo reke in okolja. O tem ne bi nič vedeli, če se ne bi poznali. Meje so kot zidovi, zato je še kako pomembno, da gradimo mostove in vrtamo luknje, da se slišimo in vidimo in da smo skupnost, ki se zaveda, da pijemo isto vodo in delimo skupne probleme, ki jih lahko rešimo le skupaj.

Kakšni so načrti za Cmurek v prihodnosti? Prihaja hladnejše obdobje, prostori so hladni ...  

Pri nas imamo dve sezoni. Obiskovalce lahko sprejemamo od maja do konca oktobra, takrat se grad pokaže v vsem svojem razkošju. Od novembra do konca aprila so taki gradovi zaprti, saj so prehladni, ogrevanje pa bi bilo predrago. Zimski čas je namenjen drugim aktivnostim, razvoju našega centra, urejanju prostorov, raziskovanju, zbiranju gradiva, delovnim obiskom v manjših skupinah.

Vrata našega gradu pa niso nikoli povsem zaprta, saj vse leto poteka bralni krožek, tudi pozimi organiziramo prireditev na prostem, ki jo imenujemo Nori december, družimo se v študijskih krožkih, pod okriljem Andragoškega centra ...  

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del