Urška Drofenik je v dobrodelne namene izdelala prav posebne dizajnerske copate: želeli jih boste nositi

Dobimo se v središču Ljubljane. Lovimo zadnje tople dneve, preden prestolnico objame jesenska megla. Ko se s fotografinjo približava eni od mestnih kavarn, mi že od daleč maha nekdo s širokim nasmehom na obrazu. "Midve sva si že naročili kavo. Bosta tudi vidve kaj?"

Urška Drofenik, priznana slovenska oblikovalka, ki jo je k sodelovanju povabila Anja Vogrič, vodja kreativnih projektov Zveze prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) in idejni vodja projekta CopArt, nama hiti kazati dizajnerske copate. "Ko si v copatu, odvržeš vse skrbi," z neverjetno vnemo začne pojasnjevati Vogričeva.  Sodelovali sva že v mnogo projektih in ohranili dober prijateljski odnos, poleg tega se od prej poznata tudi Urška in fotografinja Aleksandra Saša, zato se uraden pogovor prelevi v prijateljski ženski klepet ob kavi.

Vogričeva se je najprej lotila izdelave logotipa in imena. "Kako poimenovati izdelek, za katerega želimo, da postane naša prva dobrodelna kolekcija? To bo prva kolekcija copat različnih slovenskih oblikovalcev." Na ZPMS so se odločili, da bodo sodelovali izključno s slovenskimi oblikovalci, in Drofenikova je dobila to čast, da je prva lahko sprostila svoje kreativne zamisli. "Urška je takoj rekla ja, kar pomeni, da je vse ure namenila prostovoljno."

Kako se je rodila ideja o copatih?

Še nikoli prej v življenju jih ni ustvarjala. "Izziv mi je karkoli ustvariti na novo, se lotiti neke nove stvari. Nikoli nisem niti pomislila, da bi oblikovala copate. Najbolj od vsega pa me je, seveda, pritegnila dobrodelnost."

"V čast mi je, da so se najprej spomnili name. Lep projekt je, čeprav smo potrebovali eno leto, da smo  lansirali izdelek."

"Bolj sem pod pritiskom, boljše naredim," je jasna Drofenikova, ki je največ časa potrebovala za idejo, kaj upodobiti na copatu. A najprej je bilo treba najti ime.

Želeli sta nekaj slovenskega. Prečesali sta zgodovino in nekaj časa vztrajali na starem gorenjskem izrazu za copat "pantofelj". "Med klepetom mi prijatelj predlaga CopArt. In tako smo dobili ime in logotip," z nasmehom pripoveduje Vogričeva, ki je za vse drugo oblikovalki pustila prosto pot. 

Anja Vogrič: "Če dovoliš, da ideja dozori, bo nastal najbolj vrhunski izkupiček."

"Ne smemo jih pomilovati. Čas z njimi je posebno doživetje"

Med vsemi humanitarno-socialnimi programi ZPMS si je Drofenikova izbrala Sapramiškin sklad za otroke s posebnimi potrebami. "Ker ti otroci res potrebujejo do konca svojega življenja podporo. Da nekdo skrbi za njih, ker so ves čas odvisni od nekoga."

Imela je že dve stranki z otroki s posebnimi potrebami in ve, da ni enostavno. "Ne smemo jih pomilovati. Čas z njimi je posebno doživetje. V nekaterih stvareh so nadbriljantni, mi jim ne sežemo niti do gležnja. Ne vsi, seveda, a najdejo se otroci s posebnimi potrebami, ki enostavno blestijo."

"Potrebujejo podporo, da pridejo do izraza njihovi talenti, da so srečni, ko se zavedajo svojih sposobnosti in zmožnosti."

ZPMS plačuje terapije za te otroke, pomaga pri nakupu pripomočkov, invalidnih vozičkov, ko otroci potrebujejo umetne ude, noge ali roke. Ko je Drofenikova naredila prvo skico, so bili nad njenim delom več kot navdušeni, in takrat je skočila v akcijo za iskanje čevljarja, ki bo šival copate. Prišla je do Čevljarstva Brodi iz Tržiča.

Tam ljubezen do izdelave copat prehaja iz generacije v generacijo. Prepričani so, da je vsak človek unikat, zato si vsak zasluži ta izdelek.

"Niti na enem copatu ni dovolila, da bi bil šiv napačen. Pri Brodiju so morali vsa šivalna orodja narediti na novo, da ni prišlo do napak. Pri njej govorimo o popolni preciznosti, natančnosti. Tako da vsi zagotavljamo, da so copati fantastični," o presežkih Vogričeva, dovolj pohval pa ne najde niti Drofenikova. 

Upoštevali so vse njene zahteve. "Nisem želela, da bi bil copat usnjen, kar dela 95 % slovenskih proizvajalcev. Našli smo skupno pot in odličen material, ki ima boljše karakteristike od usnja." Copati so pralni, dihajo in material se ne obrabi.

"Trajnostne, dobrodelne in veganske copate vržete v pralni stroj in ohranijo podobo."

Je nepopisan list, ki ima super nadnaravne sposobnosti

Materiale, oblike, barve, vse poti so ji pri ZPMS pustili odprte. Razmišljala je, kakšen lik naj upodobi, da je slovenski, da je poseben, da ni narodna noša, da je izviren. In potem kar naenkrat, iz Postojnske jame, pokuka človeška ribica. "Slovenska je, nepopisan list, ima super nadnaravne sposobnosti. Videti je krhka in nežna, v resnici pa ni."

Urška Drofenik: "Glede na to, da delamo z otroki, ki so na prvi pogled videti nebogljeni, v resnici pa so sposobni veliko več, kot si mislimo, sem se odločila, da dam priložnost človeški ribici. Kot moramo dati priložnost vsem otrokom."

Vsestranska umetnica je zaupala svojo skrivnost, da piše fantazijsko knjigo o človeški ribici, ki bo na knjižne police prišla morda že konec leta. In da bodo copatki s človeško ribico trajali tako dolgo kot knjiga. Zakaj? Ker so trajnostni. Trajnostno je namreč zanjo nekaj, kar dolgo služi.

"Moda je na vseh področjih slabe kakovosti. Včasih je nekaj bilo drago in je bilo zato kakovostno. Danes ni več tako. Je drago, plačaš dizajn, blagovno znamko, a je material slab. Drag izdelek bo hitro romal v koš, ali pa se bo material spral."

"V našem življenju na žalost ni več nič trajnostno. Od pralnega stroja naprej. Ti copati bodo."

Vogričeva trdi, da so copati CopArt izjemno poslovno darilo ob koncu leta. Za par copat boste odšteli 39,90 evra, ki bodo v celoti šli v dobrodelne namene za otroke s posebnimi potrebami. Odšteli bodo majhen delež za nakup veganskega in trajnostnega materiala. "Par dobite zapakiran v lični eko bombažni vrečki. Prvi, ki mu bomo pomagali, je fant, ki potrebuje novo nogo," z vnemo pripoveduje vodja projekta.

Ni doma v Sloveniji, ki ne bi imel copat

Copat je tradicionalno slovenski. "Ko si v copatu, odvržeš vse skrbi. Takrat naj bi bil v krogu ljudi, ki jim zaupaš, te spodbujajo in podpirajo. Kot mi želimo, da so starši otrok s posebnimi potrebami opolnomočeni, da v svojem otroku vidijo najboljše, ga spodbujajo, usmerjajo." To je njihovo poslanstvo.

Dom je, pripoveduje Vogričeva, prostor, kjer lahko največ naredimo za posameznika. In če smo takrat obuti v udobne copate, z zavedanjem, da smo naredili nekaj dobrega, je zadovoljstvo še toliko večje. Človeško ribico je Drofenikova začela nositi takoj, ko so se začele spuščati temperature.

"Sicer hodim bosa. A copati so res udobni, super so za nosit. Mikrovlakna dihajo, ni tako, kot da bi obul plastiko."

Visokoodporni so proti poškodbam, obrabi, znojenju, so antibakterijski, ekološki in brez slabega vonja. "Sem ponosna, da sem lahko ustvarila nekaj, kar lahko nosiš vsak dan. Sebi sem dokazala, da zmorem tudi takšen izziv premagati," je na svoj uspeh ponosna umetnica, ki se je prvič spopadala z izzivom, kako združiti lep dizajnerski kos, ki mora biti drugačen, funkcionalen, lep, da se ribica ne zlomi med nošenjem, in še želela je, da so copati veganski.

Svoje skrbi in dnevno navlako najraje odvrže pod prho. "Ko vso energijo dneva odplakneš v odtok. To je moj najboljši način. Sem človek, ki ne zna počivati. Vedno nekaj delam, ustvarjam. Ne morem sedeti in gledati v zrak," zato je v nastajanju copata veliko energije vložila v detajle. Tudi barve, za katere je želela, da ustrezajo vsem.

"Kričečih barv nisem želela. Izdelek mora biti všeč čim več ljudem. Zlato, črno in oker je ljudem vedno všeč. In teh barv se ne naveličaš. Ker gre za trajnostni copat, se ga res nihče ne sme naveličati," je jasna Drofenikova, ki vabi vse, ki imajo radi avantgardo in minimalizem, da letos za poslovno ali osebno darilo podarijo nekaj z dobrodelno noto.