O mariborski tragediji, v kateri je 22-letnik iznakazil dekle, smo se pogovarjali s kliničnim psihologom

L. G. naj bi se želel 20-letnici maščevati, saj je zavračala intimno razmerje z njim, zato jo je v mariborskem mestnem parku skušal umoriti. To je hipoteza, ki so jo postavili preiskovalci in tožilstvo. Težave ji je povzročal že od julija letos in jo zalezoval. Poskušal je vlomiti v hišo njene matere in se znesel nad njenim avtomobilom.

Trenutno je v priporu, saj po mnenju pristojnih obstaja visoka možnost ponovitvenega dejanja.

O dogodku, storilcu in žrtvi smo se pogovarjali z doktorjem znanosti Tristanom Riglerjem, kliničnim psihologom in sodnim izvedencem. Pojasnil nam je, ali je primerno, da je javnost seznanjena s polnim imenom in priimkom osebe, ki je storila navedeno dejanje. Spregovorili smo o tem, kaj meni o storilčevem psihološkem stanju in kaj ga kot strokovnjaka najbolj skrbi ob ponovnem vključevanju žrtve v družbeno okolje.

Razkritje identitete lahko v storilcu sproži občutek slave 

Nekateri mediji so z razširjanjem podrobnejših informacij o krvavem dogodku v Mariboru razgalili tudi osebno ime storilca. S tem so sprožili množično obtoževanje, ki pa je lahko po mnenju Riglerja tudi nevarno: "Razkritje identitete v medijih ni dobrodošlo, in sicer z dveh vidikov. V demokratičnih sistemih velja, da dokler nekomu krivda ni dokazana, je nedolžen," pojasnjuje in dodaja, da bi to moralo veljati tudi v slovenskem medijskem sistemu, ne glede na to, za kakšno hudo dejanje gre. 

Množične objave osebnih podatkov in zgodb posameznika lahko v njem sprožijo tudi občutek slave, zato tovrstne objave odsvetuje, saj lahko posameznikom prepoznavnost godi: "Zato, da ne bi bila obtožena oseba deležna slave, s čimer bi lahko motivirala tudi druge," pojasnjuje na primeru Skandinavije, kjer v medijskem polju namerno ne razkrivajo tovrstnih osebnih podatkov in se ravnajo po principu namernega ignoriranja. 

"Taka oseba si tega, da se njegovo ime izpostavi, ne zasluži," pojasnjuje klinični psiholog. 

"Ne morem trditi specifično zanj, ker ga nisem spoznal, a gre večinoma za ljudi s šibko socialno mrežo," doda in pove: "Predvsem senzacionalističen način poročanja javnosti neznanim osebam omogoča pozornost in slavo," ubesedi svoje misli in se naveže na norveškega množičnega morilca Andersa Behringa Breivika, ki je zaradi svojih dejanj postal v določenih krogih družbe celo popularen.

Lahko njegovo dejanje upravičujemo?

"Vse prevečkrat v Sloveniji poskušamo upravičiti storilca, da se vali krivda na žrtve. To vidimo tudi recimo pri posilstvih. Ko se zgodi, se mnogi sprašujejo: 'Kaj je ta punca na pol oblečena tam počela ob treh zjutraj.' Kot da je to njena krivda, kot da je to dovoljenje za posilstvo," razloži Rigler in doda, da se dogaja tudi valjenje krivde na pristojne, kot so policija, kriminalisti, sociala in sodstvo. 

"Krivda je na njem in samo na njem. Žrtve se z upravičevanjem in sklicevanjem na pristojne sekundarno kriminalizira in travmatizira."

"Ne le, da so to preživele, temveč se jih potem za dejanje še krivi," dodaja. 

V našem sistemu se dogajajo upravičevanja tudi zaradi uporabe psihoaktivnih snovi ali drugih razlogov, a v tem primeru po tem ni potrebe. "Jasno je, da se je na svoje dejanje pripravil. Zelo verjetno je šlo za načrtno dejanje, zato je to storil zavedno in zavestno," pove. 

"Kot strokovnjak lahko razumem njegovo dejanje, kot človek pa ne."

"Lahko to razumemo, nikakor pa ne smemo tega sprejemati, niti opravičevati. Krivda je povsem njegova. Ne moremo kriviti njegovega ozadja, niti žrtve, niti policije. Gre za povsem njegovo odgovornost."

"Pogosto gre za globoko osebnostno motenost"

Čeprav strokovnjak pobliže s primerom ni seznanjen, lahko na podlagi dejanj in krvoločnosti, ki ga je pripeljala do točke, da se je zavestno odločil umoriti 20-letnico, pove: "Kar se tiče psiholoških stanj - vsako takšno dejanje je treba raziskati."

"V določenih primerih lahko gre res za duševne motnje, kot sta psihoza, shizofrenija, lahko tudi vpliv psihoaktivnih snovi."

"Ti vplivajo na možgane, da posameznik doživlja nekaj, kar ni resnično. Lahko ima tudi halucinacije, ki mu nekako narekujejo, kako naj postopa in kaj naj stori," pojasnjuje Rigler, a dodaja, da gre pogosto za osebnostno motenost, pri čemer sta najverjetnejša podtipa disocialna osebnostna motnja in narcisistična osebnostna motnja. 

"Za takšne osebnostne motnje je značilno, da ima oseba občutek, da mu stvari pripadajo, da si lahko  privošči več kot drugi, da je upravičen do določenih stvari. Večino ljudi doživlja kot objekte, ki morajo zadovoljiti njegove potrebe."

Navedena motnja vpliva na način funkcioniranja v vsakodnevnem življenju in na način presojanja dogodkov. Stalna in dominantna motnja je posledično težko sprejemljiva, a se ljudje z njimi ne rodijo. "Razvoj je odvisen tudi od interakcije z okoljem," pove. Zato je zavedanje, da je storilec visoko intelektualna oseba nekaj, kar bi lahko vplivalo na njegovo družbeno socializacijo, saj je zanj vključevanje v družbo veliko bolj zapleteno. A zelo visoka inteligentnost ni direktno povezana z njegovim dejanjem, lahko pa je "socialna izolacija povod za tovrstna dejanja".

"Določeni temperamenti, določene genetske lastnosti so bolj naklonjene oziroma nagnjene k temu, da se razvije tovrstna osebnostna motnja, a je pri tem dejavnik tudi vpliv okolja. Vpliv okolja, ki se odzove na ta temperament in genetsko podlago. So faktorji že v prenatalnem in postnatalnem obdobju, izhaja tudi iz sloga starševstva in njihove skrbi za osebo, tako da je to nekaj, kar se razvija. A se predpostavlja, da se ta motnja razvija nekje do 3. leta starosti in še potem nadaljujoče naprej," obrazloži. 

"Sicer velja v družbi 'pravilo', da so geniji čudaki, a to ne pomeni, da so nasilni in da storijo takšna dejanja. Je gotovo moralo biti kaj več." 

Disocialna osebnostna motnja je ena najhujših

"Težava pri takšni osebnostni motnji glede na mojo hiptotezo je, da imajo tovrstne osebe ozek krog prijateljev, družina in prijatelji pa se lahko osebe tudi bojijo," na vprašanje o tem, kako v vsakdanjem življenju tovrstne osebe delujejo v odnosih z drugimi, pojasnjuje Rigler. Sam kot težavo prepoznava tudi pomanjkanje uvida, kar pomeni, da posamezniki s tovrstno motnjo ne razumejo ali dojemajo, da je z njimi karkoli narobe.

"Ne vidijo težav v svojem vedenju in tudi ne potrebe, da bi se spreminjali in da bi se jim lahko pomagalo."

Disocialna osebnostna motnja je ena najhujših, zanjo je predvsem značilno, da oseba nima ponotranjenih moralnih in družbenih norm.

"Prav tako nima empatije in sočutja, velikokrat pa uživa tudi v mučenju," doda Rigler.

Sklicuje se na to, da se v tovrstnih primerih kot sodni izvedenec znajde tudi pred posameznikovo preteklostjo mučenja živali in pogostega kršenja pravil. Zato kot strokovnjak predpostavi, da glede na razvoj dogodkov in javnosti znane informacije o storilcu v največji verjetnosti govorimo o hudi disocialni motnji z možnostmi psihotičnega doživljanja.

"Dekle mu ni dajalo tega, kar si je želel. Ali se ga ni bala, ali mu ni pokazala dovolj naklonjenosti. Očitno se je zato v enem izmed svojih agresivnih slogov odločil, da jo bo iznakazil," pove klinični psiholog. 

"Odločil se je, da jo bo označil, kar lahko interpretiramo tudi kot sporočilo, da je nihče drug ne bo imel. Princip je binaren in sledi osebnostni motnji: 'ali si z mano ali pa proti meni'." 

Torej ne obstaja "siva cona" oproščanja v primeru zavrnitve, saj čustovanja tovrstnih oseb potekajo v ekstremih. To se je zgodilo tudi v navedenem primeru. Dekle je prav zato, ker mu ni bila naklonjena, kaznoval. "Bistvo je, da njihovo funkcioniranje, doživljanje, čustvovanje poteka v ekstremih. Ali je ljubezen ali sovraštvo. Vmesne sivine ni. Temu se reče tudi črno-belo doživljanje," dodaja. 

V pripor zaradi možnosti ponovitve krvavega dejanja

Sodnik je med drugim po zadržanju storilca presodil, da je predlog njegove nevarnosti utemeljen, in zoper njega odredil pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti. S tem se strinja tudi Rigler, ki pojasnjuje, da je možnost ponovitvene nevarnosti visoka. "Težko govorim specifično zanj, a imam kot sodni izvedenec izkušnje, da so nasilna dejanja odsedeli v zaporu in se vrnili v družbo ter to ponovili." 

"V tem primeru bi me skrbelo, kdaj si bo našel novo žrtev in v primeru, da ob njenih dejanjih in vračanju pozornosti ne bo zadovoljen, to znova ponovil. Zato je ta ponovitvena nevarnost visoka." A ne samo to, prognoza za njegovo rehabilitacijo je zelo slaba in nizka, dodaja Rigler.

Posamezniki z omenjeno motnjo namreč pogosto zanikajo svojo krivdo ali si želijo svoje dejanje omiliti z molkom.

Mnogokrat se jih v poteku dogajanja obravnava kot neprištevne. "S tem, ko želijo svojo krivdo minimalizirati ali upravičiti, bi nam sicer lahko dalo vedeti, da vedo, kaj je prav in narobe. A glede na izkušnje menim, da je to, kar si o njih mislijo drugi, zanje nepomembno." 

Napačno obtoževanje osebe z istim imenom 

Zaradi poročanja nekaterih medijev so soimenjaka storilca, katerega ime je sicer že znano, "oblegali" mnogi uporabniki. To je tudi sam delil na Facebooku in prosil, da mu ne pišejo več. To se v Sloveniji ni zgodilo prvič.

Tak primer se je pred leti zgodil na mariborski srednji šoli, ko je učenec ravnatelja brez njegove vednosti snemal med spolnim aktom. Tovrstno medijsko ravnanje lahko v posamezniku sproži tudi samomorilna nagnjenja, a kar je po mnenju Riglerja kritično, je to, da "tudi za primer mariborskega ravnatelja ni nihče prevzel odgovornosti. Šlo je za javno sramotenje. Medijski linč ima lahko hude posledice in tudi ta primer je eden tovrstnih".

"Pritisk in krive obtožbe imajo lahko resne posledice za njegovo osebno življenje. Lahko se mu odpovejo prijatelji in sorodniki, izgubi lahko tudi službo," in dodaja, da lahko izgubi socialno mrežo in v skrajnejših primerih oblikuje tudi depresivna ali samomorilska nagnjenja. 

Skrbi ga, da bo žrtev dosmrtno zaznamovana 

"Način, kako je to naredil, te zaznamuje za vse življenje, gre za obraz, ki se ga v naši druži ne skriva. To je nekaj, kar bodo vsi vedeli in jo prepoznali. To jo bo označilo za vse življenje," iskreno svoje mnenje deli Rigler in oceni, da je zanjo posttravmatska stresna motnja skoraj neizbežna. Ta bi lahko bistveno vplivala tudi na njeno splošno in vsakodnevno funkcioniranje. "Zelo verjetno se bo bala ljudi, morda teme, moških in tudi bližnjih odnosov," k temu dodaja. 

"Bojim se, da je na nek način tudi njenega življenja konec, če morda nekoliko grobo orišem situacijo. Vsaj takega, kot ga ona pozna." 

A verjame in iz preteklih izkušenj ve, da je okrevanje možno, a je lahko dolgotrajno in naporno. "Poznamo ljudi, ki dogodek obrnejo sebi v prid ter iz njega stopijo še močnejši in boljši," v pozitivni luči konča Rigler in k temu pripomni: "S podporo družine, okolja in bližnjih ji to lahko uspe."