Ste vedeli, da je bilo to priljubljeno slovensko mesto nekoč otok? Poglejte, kako je bilo videti (FOTO)

Slovenci imamo radi otoke, vsaj glede na to, da vsako leto za počitniško destinacijo izberemo katerega izmed hrvaških biserov. Pa ste vedeli, da je tudi Slovenija nekoč imela otok? Številni ne vedo, da je Koper včasih bil otok, ki pa se je zaradi različnih dejavnikov postopoma vedno bolj spajal s kopnim.

Najstarejši dokazi poselitve koprskega otoka izvirajo iz poznega obdobja Rimske republike, ko se je za naseljeni otok uveljavilo ime Caprae oziroma Capris. Otok naj bi imel obliko ščita, s čimer je povezana legenda, da naj bi bil otok pravzaprav ščit grške boginje Atene, ki ga je med begom izgubila, piše na spletni strani koprske občine.

Mesto začelo naraščati v 16. stoletju

Ozek obroč med koprskim otokom in kopnim so že od 15. stoletja dalje sestavljale soline, zaradi katerih je imelo mesto pomemben status v Beneški republiki. Prvo in dalj časa edino povezavo s kopnim je predstavljala pot, ki je po nasipu potekala približno po trasi današnje Ljubljanske ulice in je v mesto vodila skozi mestna vrata Muda. "Približno na dveh tretjinah te poti je stala mitnica Castel Leone. To je bila beneška trdnjava z velikim reliefom beneškega leva, kjer so nadzirali trgovanje in pobirali davke," je za N1 razložila arhitekturna zgodovinarka in docentka na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem Neža Čebron Lipovec.

Podoba mesta je začela intenzivneje naraščati v 16. stoletju. Arheološka izkopavanja zadnjih let na območju nekdanjih obodnih trgov kažejo na to, da so bile z intenzivnejšim nasipavanjem morju iztrgane nove površine. Na mestnem načrtu Giacoma Fina iz leta 1619 se urbana zasnova mesta že razodeva z obema glavnima trgoma (Platea Comunis oziroma kasnejši Stolnični trg in Trg Brolo) in osmimi obodnimi trgi, ki so bili razporejeni znotraj obzidja in so se z izjemo dveh iztekali v manjša pristanišča oziroma mandrače.

Ste vedeli, da je bil Koper nekoč otok? In da je bila tudi Izola nekoč otok?
So vas o tem učili v šoli? pic.twitter.com/OR8qbJJS5a

— LaraTheCookie (@LaraDCookie) September 16, 2022

Soline delovale do 20. stoletja

Mesto je vedno hitreje raslo in se moderniziralo, svojo otoško naravo pa je začelo postopoma izgubljati v 19. stoletju. Posledično pa so soline, ki so se raztezale od Semedele prek Škocjanskega zaliva do ankaranske obale, po dvajsetletnem životarjenju leta 1912 ukinili. Ker se je iz opuščenih solin po mestu širil smrad, so jih začeli osuševati in spreminjati v obdelovalne površine. Kanale ter reki Rižano in Badaševico pa so regulirali in zgradili boljšo cestno povezavo med mestom in bližnjim zaledjem.

"Konec dvajsetih let 19. stoletja je bila zgrajena nova povezava z otokom, ki je potekala po trasi današnje Semedelske ceste. S tem se je začel konec otoške narave Kopra," je pojasnila arhitekturna zgodovinarka. Soline so sicer delovale še do začetka 20. stoletja, ko je bila pridelava soli opuščena tik pred prvo svetovno vojno.

"To pa je imelo hude posledice, saj so opuščene soline postale močvirnato področje, kjer se je pojavila malarija," je še pojasnila strokovnjakinja. Mesto se je po prvi svetovni vojni začelo soočati s hudimi zdravstvenimi izzivi, zato se je začel veliki proces tako imenovane bonifike. Beseda, s katero so poimenovali izsuševanje teh solinskih polj in močvirja v italijanščini pomeni izboljšava. Poimenovanje tega procesa pa se je obdržalo tudi kot ime enega izmed predelov Kopra, kjer med drugim stoji tudi nogometni stadion, še navaja N1.

Morski obroč okoli Kopra je dokončno izginil po 2. svetovni vojni, ko je bil sredi 50. let za potrebe pristanišča zgrajen še en nasip. Ta je namreč zajezil morje na severozahodni strani mesta.

 

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol