Matjaž Rakovec: zgovorni gurman in vagabund, ki se v sebi še vedno počuti kot čisto pravi najstnik

Pogled je segal vse tja do Jesenic. Daleč naokrog ni bilo zaznati ničesar, kar bi zmotilo idilo, kakršno je v današnjem divjem svetu težko najti. Obdani z gorenjskimi vršaci in obsijani s soncem smo z Matjažem Rakovcem na Svetem Joštu nad Kranjem sedli za mizo, ki se je šibila od dobrot.

"Preprosto morate poskusiti jurčke z gorgonzolo. To je nekaj najboljšega," se je namuznil naš sogovornik, ko je njegov prijatelj še iz otroških let iz kuhinje vsakič znova prinesel nekaj slastnega. Kar bi moral biti preprost intervju z županom enega od največjih slovenskih mest, se je sprevrglo v že skorajda kičast pogovor v čudovitem okolju in ob slastni, pristni domači hrani.

Ob petih zjutraj na sprehod s psom

"Sveti Jošt nad Kranjem je moje zavetišče že od zgodnje mladosti. Odkar vem zase, sem hodil sem gor. Najprej s starši, potem s prijatelji. V tistih gimnazijskih letih smo tukaj preživeli kar nekaj noči. (smeh, op. p.) Prej je na tem mestu stala brunarica, ki ni bila ničemur podobna. Zdaj pa je prijatelj iz nje naredil pravi raj. Vse je na novo narejeno. Nedolgo tega sem tukaj gostil skupino tujcev. Vsi so bili navdušeni nad pogledom, nad okolico, nad hrano. Vsi so rekli, da bodo prišli nazaj," je Matjaž Rakovec, župan Kranja, pojasnil, zakaj je za kraj srečanja z ekipo Metropolitana izbral prav Sveti Jošt nad Kranjem.

Rakovcu 847 metrov visoki hrib služi tudi za ohranjanje kondicije. Velja za sila aktivnega človeka, ki mu je šport od rosnih let dalje pomenil veliko. Na trenutke celo vse. V mladosti se je ukvarjal z vaterpolom in bil v tem celo zelo dober, igral ga je tako v drugi kot tudi prvi jugoslovanski ligi. "Dve leti sem treniral tudi hokej na ledu," je pojasnil. Danes se ukvarja z bolj umirjenimi športnimi aktivnostmi: "Malo sem spet začel igrati tenis, čeprav imam še najraje jutranje sprehode s psom. Ob petih zjutraj se odpravim ven, mogoče še malce prej. Da imam mir. Tedaj ne vidiš nikogar, nihče te ne moti, še telefon miruje."

Raznašal časopise in ponoči delal v pekarni

Precej manj mirno je bilo leta 2018, ko se je lotil ene največjih športnih preizkušenj v svojem življenju. "Moj največji dosežek je brez dvoma prehojen zadnji odcep El Camina, ko sem naenkrat prehodil 68 kilometrov. In to z 11 kilogrami na hrbtu! Je bilo naporno, ampak sem bil toliko trmast, da se nisem želel predati. Prebral sem neko knjigo, jo zaprl in si rekel: 'Matjaž, to boš naredil!'. Pa tudi sem," je pojasnil leta 1964 rojeni Rakovec, ki je navdušenje nad športom prenesel tudi na svoje otroke. Še posebej je uspešna mlajša hčerka Lučka Rakovec, ki je leta 2019 postala celo evropska prvakinja v plezanju. 

"Zadnja sezona ni potekala ravno po njenih načrtih, je pa res pred časom bila evropska prvakinja. Zdaj se je ravno vrnila iz Amerike. Prepričana je, da bo naslednje leto spet njeno leto."

Rakovec, ki je kot funkcionar še vedno aktivno vpleten v slovenski vaterpolo, hkrati pa opravlja tudi vlogo predsednika hokejske zveze, pravi, da mu je prav šport dal najboljšo možno osnovo za kasnejši poslovni uspeh v karieri.

"Ko sem bil mlad, sem treniral vse živo. In počel vse živo. Ukvarjal sem se s športom, študiral, raznašal časopise, ponoči delal v pekarni. Še z očetom sva hišo zgradila! Na koncu te to izuči in poskrbi, da se organiziraš. Medtem ko marsikdo, ki nič ne počne, ves čas tarna, da nima časa, sem jaz našel čas za vse. Šport je v moje življenje prinesel red in disciplino. Nasplošno ti da veliko pravih življenjskih vodil. Zato tudi mislim, da smo Slovenci tako uspešni. Ker imamo radi šport in ker skozi njega najdemo pravo raven discipline," je prepričan rojeni Kranjčan, ki ima na odraščanje v Jugoslaviji lepe spomine.

Če so ujeli avstrijski ORF, je bila prava veselica

"Glede svojega otroštva bom rekel le tole: to je bilo nekaj najlepšega! To je bilo zares brezskrbno življenje. Vse smo imeli. Ni bilo razlik. Vsi smo smučali, vsi smo hodili na morje. Gledali smo dva televizijska programa, če smo kdaj ujeli avstrijski ORF, je bila prava veselica. Vsak je prišel do stanovanja, do hiše. Mi smo imeli stanovanje, nato pa z enim kreditom naredili hišo. Pa je bila mama navadna računovodkinja."

"Res je, da sva večino dela naredila z očetom, pa vendarle. Majhnim prihodkom navkljub smo imeli vse. Najprej tudi fiča, potem neko staro škodo, ki jo je šel oče iskat v Skopje. Vsi smo se vozili, vsi smo imeli odprte vse možnosti. S sestro sva doštudirala in uspela v življenju. To je bilo res lepo življenje. No, pa saj vidim, da tudi danes mladina uživa. Verjetno sem zgolj nekoliko nostalgičen," je čas na mladost obujal Rakovec, ki se še vedno veliko druži s prijatelji iz mladosti.

"Veliko se družimo in pogovarjamo, imamo tudi svojo skupino na Viberju. Na vsake toliko gremo na kak izlet in se imamo 'fletno'. Obujamo spomine in sem ter tja tudi kakšno ušpičimo. Pred časom smo šli v München. Vsi oblečeni po bavarsko. (smeh, op. p.) Ampak to so stvari, s katerimi ohranjaš stik z mladostjo."

Diplomant ekonomske fakultete v Ljubljani je že zgodaj odkril tudi strast do potovanj. "Moje prvo pravo potovanje me je vodilo v Egipt. Spali smo v Šarm el Šejku in spomnim se, da takrat tam ni bilo nič. Niti enega hotela. Danes pa vemo, kako je tam. Brez potovanj si ne znam predstavljati življenja. Najraje imam Azijo. Burma, Laos. Takšne destinacije. Italija mi je všeč zaradi hrane in življenjskega sloga. Pri srcu mi je Španija. Pa seveda Balkan, ker smo ga vajeni. Po mesecu dni pa je vedno lepo priti nazaj domov," je poudaril nekdanji predsednik uprave Zavarovalnice Triglav, na kateri je bil zaposlen skoraj dve desetletji.

Ljubitelj hrane, ki rad stopi za štedilnik

S potovanji je povezana tudi strast do hrane, ki ima v Rakovčevem življenju posebno mesto. "Brez dvoma sem čisto pravi gurman. To pa res. Hrana je bistvo vsega. Ko grem na potovanje, ves čas razmišljam o hrani. In ni ga lepšega, kot da nekje najdeš res dobro restavracijo," je razkril Rakovec, ki tudi sam rad stopi za štedilnik: "Zelo rad kuham. Prijatelji pravijo, da so moji špageti z vongolami vrhunski. In da delam dobro črno rižoto. V zadnjem času to najraje kuham. Doma imam tudi keramični žar, na katerega rad vržem kak dober kos mesa. Čeprav traja, preden mi ga uspe spraviti na pravo temperaturo. (smeh, op. p.) Ampak si splača vzeti čas. Čeprav ga je včasih premalo."

Ko ima kaj več prostega časa, ga najraje preživlja ali s prijatelji ali z družino. "Zase bi rekel, da sem sicer družinski človek, čeprav imam precej nemirno dušo. Po svoje sem bolj vagabund. Rad potujem z družbo. Kar zadeva moje osebno življenje, sem ločen, kar pomeni, da imam tako rekoč dve družini. Iz prvega zakona imam dve hčerki, ki sta že res veliki. Ena je stara 21 let, druga 27. Starejša že dela. Je doštudirala, opravila magisterij. ’Tamala’ je pa tako ali tako ves čas po svetu. Polovico leta je drugod. Hčerka moje zdajšnje žene študira na Škotskem, mlajša hodita še v šolo. Tako da je kar pestro. Komaj čakam, da mine pubertetno obdobje. (smeh, op. p.) Sicer pa se radi družimo. Če se le da, gremo naokrog. Ali kaj dobrega pojemo," je opisoval zgovorni sogovornik in priznal: "Kar zdaj, ko sem starejši, morda še najbolj pogrešam, so časi, ko so bili otroci še majhni. Ko te najbolj potrebujejo. Ko se razvijajo in odraščajo. Res imam lepe spomine na tiste čase."

Upošteval nasvet pokojnega profesorja

Odraščanje otrok gre z roko v roki s staranjem njihovih staršev. Rakovec trdi, da ga ni strah staranja. "Ne, res ne. Star sem 58 let, ampak se v sebi še vedno počutim kot otrok. Kot najstnik. Sploh v družbi mojih prijateljev. Včasih se mi zdi, da smo še vedno takšni 'norčki' kot nekoč. Kot da bomo šli jutri nazaj v šolo. Nazaj v gimnazijo," se je pošalil Rakovec in pripomnil: "Niso pomembna leta, šteje le to, da si aktiven. Da počneš stvari, ki te bogatijo. In ki si jih zapomniš." Leta za Rakovca torej niso ovira. Verjame, da še dolgo ne bodo.

"Vodi me nemirni duh. Tisti, ki so okrog mene, včasih prav norijo zaradi tega. Z mano res ni miru. Tudi tri knjige naenkrat znam brati. Ko se ene malo naveličam, pač vzamem drugo. Takšen sem. Ne morem biti pri miru."

Da mu bo življenje prineslo še veliko zanimivega, ne dvomi. "Kar je bilo, je bilo enkratno. Vse bi ponovil. Z največjim veseljem. Imel sem super mladost. Starša sta se razumela. Vse smo imeli. Prihodnost pa … Ni me je strah. Verjamem, da so pred mano še številne nepozabne stvari. Ne bom pa rekel, da pričakujem kaj posebnega. Spomnim se pokojnega profesorja iz študentskih časov, ki je bil na las podoben Stevu McQueenu."

"Ves čas je govoril, da bo v življenju najbolj uspel tisti, ki pred sabo nima točno začrtane poti. Ker če jo imaš, se moraš potem soočati z razočaranji, ker ni vse tako, kot si si zamislil. In potem zaradi vsega tega razočaranja preprosto odpoveš. Jaz nisem imel veliko ciljev in načrtov, sem pa dosegel vse in še več, kar bi si lahko želel. Marsikaj je prišlo samo od sebe. Nisem se gnal naprej, nikdar se nisem prebijal s komolci, če se lahko tako izrazim. Verjetno sem imel tudi nekaj sreče," je črto pod svojo dosedanjo življenjsko pot potegnil Matjaž Rakovec.