Ob sprehodu skozi mesto ste jo morda spregledali: to je ljubljanska hiša, ki slovi kot ...

Ni pompozna, ekstravagantna ali opremljena s kakšnimi posebnimi znaki, da gre za znamenitost, ki bi vam pomagali, da jo opazite že od daleč. Tako ste se morda, če živite ali delate v Ljubljani, že neštetokrat sprehodili mimo najožje stanovanjske hiše v Ljubljani, pa tega niti niste vedeli.

Gre za hišo na Slomškovi ulici 13a v središču mesta, katere pročelje v širino meri le 3,45 metra. Kot so razložili na mestni občini, je bila zgrajena med dvema stavbama z začetka 20. stoletja, med katerima je prej zeval 3,4 metra širok prehod na dvorišče.

Arhitekt Janez Vrhunc je v presledku med hišama videl priložnost, da reši svoj stanovanjski problem. Ugotovil je namreč, da če bi med obstoječe zidove vgradil etažne plošče in zasteklil ozko fasado, ki gleda na ulico, bi dobil dovolj prostora za štiri stanovanja, velika 34 kvadratnih metrov.

"Na sprehodu po ulici sem opazil dve stavbi in vmes nerazumno ozko širino. Začutil sem, da je to škoda v prostoru, neizrabljen prostor," je Vrhunc, ki ima danes 86 let, nedavno povedal za Forbes Slovenija.

Vrhunc je zamisel predstavil stanovalcem sosednjih stavb in nihče od njih ni imel nič proti, njihov edini pogoj je bil, da bi še naprej imeli dostop do dvorišča, na katerem so imeli drva za kurjavo. Poleg tega jim je predstavil idejo, da bodo z zapolnjeno praznino njihovi zunanji zidovi namesto na –15 stopinj Celzija segreti na +15 stopinj Celzija.

Njegova ideja, še poroča Forbes Slovenija, je vključevala štiri nadstropja s prav toliko stanovanji, ki bi se raztezala skozi celotno nadstropje. Vsa imajo 33 kvadratnih metrov uporabne površine.

A ko je dobil soglasje tudi z občine, je ugotovil, da ima denarja le za izvedbo enega samega nadstropja. H gradnji je tako povabil še tri študentske prijatelje, grafičnega oblikovalca Bronislava Fajona, arhitektko Majdo Verčnik in Edija Smeha. Skupaj so gradili do tretje gradbene faze, nato pa si je stanovanje vsak uredil po lastnih idejah.

Način gradnje, ki danes ne bi bil mogoč

Četudi je hiša zelo ozka, bivanje v njej zaradi premišljene tlorisne zasnove ni utesnjeno. V vsaki etaži je po eno stanovanje, ki se odpira proti severu in jugu, dvojna osvetlitev pa ustvarja občutek prostornosti in zračnosti. Ob vstopu v stanovanje ima stanovalec ali obiskovalec zaradi steklene stene na jugu občutek, da se bivalni prostor konča šele nekje pod gradom.

Vrhunc je za Forbes Slovenija še povedal, da ga je imel ob najavi projekta marsikdo za sanjača, ko je bila hiša končana, pa so jo hodili občudovat. Vendar pa meni, da takšen način gradnje danes ne bi bil mogoč, tako zaradi predpisov kot zaradi bolj poudarjenega občutka za osebno lastnino. Poleg tega je bila dodatna privlačnost njegovega projekta tudi ta, da so ga izpeljali študentje.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Mestna občina Ljubljana (@mestnaobcinaljubljana)

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol