So generacija Z in milenijci trn v peti delodajalcev? "Če jim vzdušje ni všeč, dajo odpoved, ves čas pa bi delali od doma"

"Ves čas menjajo službe." "Na razgovoru takoj vprašajo, kakšna je plača." "Če jim vzdušje ni všeč, dajo odpoved." "Ves čas bi delali od doma." "Generacija, s katero je najtežje delati."  

To so samo nekatera od prepričanj, ki med delodajalci krožijo glede generacije Z in mlajših milenijcev (to so mladi, ki imajo trenutno največ trideset let in delovne izkušnje nabirajo v prvih študentskih zaposlitvah ali rednih službah).

Flegmatičnost generacije Z navdihuje tudi nešteto memov in posnetkov na družbenih omrežjih. TikToker @champagnecruze denimo snema videe, v katerih prikazuje odzive različnih generacij na različne situacije in izzive na delovnem mestu.

Medtem ko so milenijci v njegovih posnetkih tisti, ki v pižami delajo od doma in se pritožujejo nad vsako novo delovno nalogo, a vsaj delajo, pa naj bi pripadniki generacije Z službeni čas v primeru dela od doma izkoriščali za spanje in pospravljanje stanovanja.

@champagnecruze “What do i do again?” —which generation are you? #generations #corporate #workhumor #workfromhome #relateable ♬ Spongebob Tomfoolery - Dante9k Remix - David Snell

Starejšim delodajalcem, predvsem tistim iz generacije otrok blaginje (tako imenovani boomerji, rojeni med letoma 1946 in 1964), so ti mladi trn v peti, od trideset- do štiridesetletniki pa jih večinoma podpirajo in hkrati obžalujejo, da sami niso imeli toliko poguma, da bi se postavili zase, ko so vstopali na trg dela.

Dosegljivi 24 ur na dan? Pozabite!

A koliko teh malodane stereotipnih prepričanj o mladih zaposlenih dejansko drži? Pri Deloittu so nedavno objavili izsledke letošnje raziskave, s katero so ugotavljali, kakšne so izkušnje in prioritete pripadnikov generacije Z (1997-2012) in milenijcev (1981-1996) na delovnem mestu.

Raziskava, ki poteka že dvanajsto leto, zbira podatke od več kot 22.000 anketirancev iz generacije Z in milenijcev iz 44 držav.

Čeprav po podatkih iz raziskave skoraj polovica pripadnikov generacije Z in večina milenijcev pravi, da je njihovo delo še vedno osrednjega pomena za njihovo identiteto, dajejo velik poudarek ravnovesju med poklicnim in zasebnim življenjem, kar je tudi glavni vidik pri izbiri delodajalca.

Predstavniki generacije Z in milenijci želijo prožnost pri tem, kje in kdaj delajo. Veliko anketiranih ima zdaj hibridne modele dela ali delo na daljavo, kar zelo cenijo. Vse pomembnejše pa so prožne oblike dela, ki ponujajo različne strukture dela, ki spreminjajo čas opravljanja dela ali število delovnih ur. 

Ravnovesje med delom in zasebnim življenjem oziroma jasno ločnico med tema dvema segmentoma je kot eno najpomembnejših točk pri prijavi na delovno mesto navedla tudi večina mlajših milenijcev in pripadnic ter pripadnikov generacije Z, s katerimi smo se o njihovih pričakovanjih na delovnem mestu pogovarjali za Metropolitan.si. 

"Razmerje med delom in prostim časom je zame zelo pomembno. Zato si zelo želim delovnega mesta, ki omogoča delo od doma, saj tiste dni lahko lažje opravljam obveznosti, ki jih imam doma. Za to mi takrat, ko delam v pisarni, zaradi enourne vožnje tja in nazaj zmanjka časa in energije.

Prav tako se mi zdi dobro, da lahko med npr. prehladom namesto bolniške delaš od doma. Pomembno mi je tudi to, da delodajalec od mene ne zahteva, da sem dosegljiva izven delovnega časa ali na dopustu," je na primer povedala Zala (letnik 1997).

"Seveda je pomembno, da imaš tudi prosti čas in res je grozno, če delodajalec tega ne spoštuje in od tebe zahteva tudi dodatno delo od doma, ti piše in te kliče ob nečloveških urah. Delala sem za družbena omrežja nekega podjetja in čeprav mi to ni bilo povedano na razgovoru, se je od mene pričakovalo, da bom omrežja spremljala 24 ur na dan in da bom ves čas na voljo za dodatno komunikacijo z nadrejeno. To je izjemno posegalo v moj prosti in študijski čas ter koncentracijo. Ta odnos 'saj samo narediš objavo, tudi če si zunaj s prijatelji' je gotovo nekaj, česar ne bi več tolerirala," dodaja Kim (letnik 2000).

Matej pa pove, da mu je še bolj kot razmerje med delom in prostim časom pomembno to, da je delo opravljeno v določenem časovnem okvirju, ne glede na to, kaj v tem času počneš.

"Torej da ni pomembno, kdaj in kako delaš, ampak da so stvari narejene. Po mojem mnenju je osemurni delovnik vsaj pri bolj karierno orientiranih delih precej neuporaben. Če te nekdo plačuje, da osem ur sediš v pisarni, ne glede na to, ali si kaj naredil ali ne, je to 'bulšit služba' in tega se je potrebno izogibati."

Predstavniki generacije Z in milenijci si obenem želijo, da bi njihovi delodajalci zaposlenim s krajšim delovnim časom ponudili boljše možnosti za napredovanje v karieri, na splošno več delovnih mest s krajšim delovnim časom in možnost bolj prilagodljivega delovnega časa za zaposlene s polnim delovnim časom, npr. skrajšani štiridnevni delovni teden.

"Moja želja je dovolj dopusta, možnost dela od doma vsaj enkrat na teden in možnost dela s skrajšanim delovnim časom za enako plačilo," o svojih pričakovanjih za redno zaposlitev pravi Katja (letnik 1997).

Kaj pa so tako imenovane rdeče zastavice, zaradi katerih se na zaposlitveni oglas niti ne bi odzvali ali pa bi se po razgovoru odločili, da dela ne sprejmejo?

Med drugim so navedli izraze "proaktivnost", "plačilo po dogovoru" ali "dinamično/stimulativno plačilo", navedbo, da podjetje išče nekoga, ki se dobro znajde v stresnih situacijah ali ki mu ni problem prevzeti delovnih obveznosti zunaj delovnega časa, podjetje na listi neplačnikov, govorice, da podjetje slabo ravna z delavci, zmeda delodajalca glede tega, kakšne bodo njihove delovne naloge, predolg seznam delovnih nalog, vzvišenost delodajalca, ki te ne obravnava kot sebi enakega, in neplačano uvajanje. 

Za minimalca se ne bodo metali na trepalnice

Približno šest od desetih pripadnikov generacije Z in dve tretjini milenijcev po podatkih Deloitta meni, da se bo gospodarstvo v njihovi državi v naslednjem letu poslabšalo ali ostalo enako. Mnogi med njimi mislijo, da bo zaradi tega težje ali nemogoče zaprositi za povišico ali napredovanje, dobiti novo službo ali poiskati večjo prožnost na delovnem mestu.

Njihova zaskrbljenost nad gospodarskimi vprašanji vpliva tudi na njihovo sposobnost načrtovanja prihodnosti na bolj osebni ravni, saj mnogi pravijo, da bo težje ali nemogoče kupiti dom ali si ustvariti družino.

Poleg brezposelnosti in podnebnih sprememb pripadniki generacije Z in milenijci še vedno navajajo življenjske stroške kot glavno družbeno skrb. Več kot polovica pripadnikov generacije Z (51 %) in milenijcev (52 %) pravi, da živijo od plače do plače (za pet odstotnih točk več kot leta 2022).

To je verjetno tudi razlog, da se mladi - če imajo privilegij izbire - že v štartu ne odločajo za delovna mesta s prenizko plačo. "Če je plača prenizka, se za delo ne bom odločila. Pomembna mi je tudi možnost nagrajevanja, da za dobro delo dobiš še dodaten zaslužek. A tudi v primeru, da obstaja možnost nagrajevanja, mi je pomembno, da je osnovna plača v okvirih povprečne," pravi Zala.

Tudi Matej se strinja, da mora biti plača dovolj visoka, da poleg tekočih stroškov pokriva vse njegove prostočasne ideje in ambicije.

"Razumem, da ne moreš biti že takoj na začetku v višjem plačilnem razredu, ne bi pa sprejela minimalca," pove Kaja (letnik 1999). Da študentsko delo zavrne, če je postavka minimalna, pravi tudi Anita (letnik 1998), razen če bi šlo za delo, ki bo gotovo vodilo v redno zaposlitveno razmerje in v tem primeru tudi višjo postavko.

"Ne moreš pričakovati od nikogar, da se ti bo za minimalca metal po trepalnicah in delal še vse tisto, kar ni njegovo delo," je odločen Tim. "Sploh pa ne takrat, ko stvari že tako niso, kot bi morale biti, na primer 10-,12-urne izmene po petkrat na teden samo zato, ker nimaš kadra, ali pa samo šest ur počitka med izmenami."

Taki pogoji pomenijo, da bodo študentje hitro odšli - kjer pa je urna postavka normalna ali celo višja od povprečne, po njegovih besedah tudi študentje delajo s povsem drugačnim odnosom.

"Na nas je, da poiščemo delovno okolje, v katerega smo se sposobni vključiti in s svojimi pogajalskimi spretnostmi ter rezultati poskrbimo za primerno plačilo," pa je prepričana Veronika (letnik 1997), ki pravi, da zanjo plača predstavlja kar 60 odstotkov privlačnosti delovnega mesta, zato je nikoli ni sram delodajalca povprašati za višje plačilo, sploh če njeni rezultati dokazujejo, da si ga zasluži.

Vsi pa si želijo, da bi bili delodajalci glede plačila bolj transparentni, saj se moraš, pravi Anita, včasih spreti, da iz njih potegneš informacijo o postavki oziroma plači. Ravno tako je to, da je plača navedena že v zaposlitvenem oglasu, po izkušnjah sogovornikov prej izjema kot pravilo.

Težko se odklopijo od dela

Četudi so se očitno naučili, kako reči ne tiranskim šefom, ki od tebe zahtevajo stalno dosegljivost, in podplačanim službam (ali pa so v tem vsaj boljši kot generacije pred njimi), pa je v raziskavi skoraj polovica pripadnikov generacije Z (46 %) in štirje od desetih milenijcev (39 %) odgovorilo, da so ves čas ali večino časa pod stresom, stopnja stresa pa je še višja med ženskami, LGBT+ anketiranci, etničnimi manjšinami in invalidnimi osebami.

Poleg skrbi glede osebnih financ ter dobrobiti prijateljev in družine k ravni stresa prispevajo tudi slabo usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja ter velike delovne obremenitve.

23 % anketiranih pripadnikov generacije Z in 30 % milenijcev je še vedno takih, ki vsaj pet dni na teden odgovarjajo na službeno elektronsko pošto zunaj običajnega delovnega časa.

Na njihovo počutje vplivajo tudi družbeni mediji, zaradi katerih se približno štirje od desetih pripadnikov generacije Z in milenijcev počutijo osamljene in nezadostne.

Vendar pa več kot polovica vsake generacije pravi, da je postal dostop do virov za duševno zdravje zaradi družbenih medijev lažji in da imajo družbeni mediji na splošno pozitiven vpliv na njihovo življenje, zlasti zaradi možnosti povezovanja s prijatelji, družino in družbenimi cilji.

Skrb za otroke, starše in starejše sorodnike

Obremenitveni dejavnik predstavljajo tudi skrbstvene obveznosti: več kot tretjina pripadnikov generacije Z (34 %) in štirje od desetih pripadnikov milenijske generacije (39 %) dnevno ali občasno skrbi tako za otroke kot za starše ali starejše sorodnike.

Medtem ko je pri generaciji Z manj verjetno kot pri milenijcih, da bodo vsakodnevno skrbeli za otroke, pa je pri njih nekoliko bolj verjetno, da bodo skrbeli za starše ali starejše sorodnike.

Več kot štirje od desetih pripadnikov generacije Z in milenijcev pravijo, da te odgovornosti pomembno vplivajo na njihovo duševno zdravje.

So verjetno tudi prva generacija, ki se za delodajalce zelo pogosto odloča tudi na podlagi vrednot in tega, kako skrbijo za duševno zdravje zaposlenih. Več kot polovica anketirancev v Deloittovi raziskavi je dejala, da pred sprejetjem zaposlitve raziščejo vpliv blagovne znamke na okolje in njeno politiko, vsak šesti anketiranec pa pravi, da je že zamenjal službo ali sektor zaradi podnebnih vprašanj.

Skoraj štirje od desetih pravijo, da so zaradi etičnih pomislekov zavrnili delovne naloge, več kot tretjina pa jih je zavrnila delodajalce, ki niso v skladu z njihovimi vrednotami.

"Želim si, da podjetje, kjer delam, aktivno skrbi za duševno zdravje zaposlenih - z delavnicami, supervizijami in pogovori," pravi Katja. Liza pa odkrito pove, da si ne želi "nikoli več delati v starodobnem delovnem okolju z ogabnimi moškimi srednjih let," saj je bila na delovnem mestu tarča seksizma, ki pa ga ni obsodil nihče od starejših sodelavcev.

Večina sogovornikov si želi delati v mladem, odprtem podjetju, kjer ni tabujev, so odprti za vse rase in narodnosti, spoštujejo LGBT+ skupnost in "ne komplicirajo, če imaš recimo tatuje".

"Vem, da starejše generacije, naši starši in stari starši, pravijo, da je treba vedno malo potrpeti, tudi če ti delo niti približno ne leži. A zase lahko rečem, da če se nekje ne počutim dobro, mi je pač brezveze biti tam. Ne gre za to, da se mi ne bi dalo delati, ampak enostavno za to, da ne hodim v službo z nekim odporom," je odločen Tim.

Jih delodajalci razumejo?

Mlajše milenijce in pripadnice in pripadnike generacije Z, ki so bili pripravljeni svoje poglede razgrniti za pričujoči članek, smo za konec vprašali še, ali se jim zdi, da so delodajalci začeli razumeti, da imajo generacije, ki vstopajo ali pa so ravnokar vstopile na trg dela, drugačna pričakovanja in želje kot tiste pred njimi. Večina ni odgovorila pritrdilno.

"Med delodajalci so najhujši tisti, ki so naveličani in nemotivirani, to so predvsem starejše generacije, ki imajo prehitro previsoka pričakovanja, ki ne razumejo potreb zaposlenih in z znašanjem nad njimi potrjujejo svojo vrednost. Taki so po mojih izkušnjah predvsem vodje v proizvodnjah ali nasploh ljudje na vodilnih položajih," pravi mlajša milenijka Taja.

"So pa spremembe v zahtevah naših generacij in generacij za nami bolj dojeli mlajši delodajalci ter taki, ki zaposlujejo nekoga na dolgi rok in specifične kadre ter si to fleksibilnost lahko privoščijo."

Starejše delodajalce okrca tudi Laura, ki že spada v generacijo Z. "Nekateri delodajalci so dojeli, da imamo drugačna pričakovanja in da se ne mislimo ubijati za delo. Ne pa vsi. Predvsem so tukaj starejše generacije, to je 50+, ki ne razumejo, da nam služba ni življenje in da je vse, kar počnemo zunaj službe, za nas pomembnejše. Pa da ne želimo ves čas opravljati drugih sodelavcev."

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Katherine (@mycorporatebestie)

"Sama delam s kar nekaj delodajalci in večinoma se niso pripravljeni prilagoditi željam nove generacije. Že oglasi za delo se še vedno pišejo podobno, kot so se nekaj časa nazaj," pravi Zala.

Kim pa ima slabe izkušnje tudi z mlajšimi delodajalci. "Ne, sploh niso dojeli, da so se časi spremenili, niti mlajši delodajalci ne. Ne morem verjeti, da so tako ogorčeni, ker se ne sprijaznimo več z najbolj napornim delom na svetu za minimalca!"

 "Počasi dojemajo, ja," pa meni Matej. "Predvsem dojemajo, da bodo končno dobili delavce, ki so se sposobni prilagajati spremembam, dohajati tehnološki napredek in so nekaj, kar imajo ostale razvite evropske države že skoraj pol stoletja. So pa tisti, rojeni pred letom 1975, problem in vedno bodo. Tako da bomo lahko imeli šele čez približno 30 let, ko večine ne bo več, neka normalna, sodobna, prijetna delovna okolja."

Eno pa je gotovo, kot opaža Žiga (rojen 1995): "Dokler bodo na eni strani delodajalci in na drugi delojemalci do dela pristopali brez potrpežljivosti, poslušnosti, pripravljenosti na upoštevanje specifičnih značilnosti konkretnega človeka na drugi strani, bodo delovna razmerja obsojena na zamere in precej hitro izčrpanje."

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere