Nekdanja državna tožilka Vlasta Nussdorfer: "Pogosto so mi celo grozili. Pa ne nedolžni. Ali zaradi mojega slabega dela ..."

Kot majhna je razmišljala tudi o novinarstvu, zato ne preseneča, da nekdanja državna tožilka in varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer še vedno rada piše. Nekoč je pisala dolge tožbe, v zadnjih letih pa piše knjige, v katerih se spominja svojega dela. Po izvrstni avtobiografiji Nekaj vam želim povedati je zdaj pri založbi Beletrina izšla knjiga z naslovom Tanka črta, v katerem predstavlja tožilski poklic tudi iz osebne plati.

Zakaj ste se lotili te knjige?
Že ko sem opravljala prvi razgovor za službo, bilo je leta 1978, sem bodočemu šefu povsem iskreno povedala, da me zelo motijo liki tožilcev in odvetnikov v  ameriških kriminalkah, saj za tožilce v nasprotju z odvetniki nikoli niso izbrali simpatičnih, kaj šele lepih in prav pametnih igralcev. In "boj" za simpatije gledalk in gledalcev se je pravzaprav začel, če ne kar v hipu končal. Všeč nam je, če izjemno lep odvetnik zmaga, saj nam tožilec že od samega začetka niti malo ni všeč. Po 35-letni tožilski poti pa sem vedno znova ugotavljala, kako malo ljudje vedo o tožilskem poklicu in težavnem ter zelo odgovornem delu. Zdelo se mi je, da njegovo podrobno predstavitev dolgujem tudi slovenski javnosti. In ker tako rada pišem, sem sklenila, da predstavim naš poklic.

Kaj ste še posebej želeli pokazati javnosti?
Pravičniško držo, njegov pomen, odgovornost in nenazadnje težavnost. Prav ta hip je vlada za sodnike in tožilce končno izpeljala poseben postopek uskladitve njihovih plač, saj so že leta krepko zaostajali. Upam, da bodo dočakali "happy end”. Nekoč sem bila tudi predsednica Društva državnih tožilcev Slovenije in vem, kako težko se je bilo kdaj boriti celo za izenačenje plač s sodniki.

In zakaj je tako pomembno, da so plače izenačene?
Si zamišljate, da so sodniki bolje plačani od tožilcev, odvetniki pa - jasno - bolje od obojih? Vsi pa v isti dvorani in z istim primerom! Obstajajo izračuni, koliko država iz proračuna v eni sami obsežni zadevi nameni odvetnikom po uradni dolžnosti in koliko sodnikom ter tožilcem. Seveda je potrebno upoštevati specifičen  položaj odvetnika, ki je na "trgu" in seveda v vseh pogledih čisti “zasebnik". Sodniki in tožilci pa si tudi zaslužijo primerno plačo, zlasti v primerjavi z drugimi poklici, še zlasti zaradi nezdružljivosti z dodatnim delom in zaslužki. Zdravniki si v prostem času lahko prislužijo še celo več kot v redni službi. Če seveda želijo in tudi zmorejo. Ne sicer čisto vsi, nekatere specializacije pa so naravnost iskane in razgrabljene. Tožilci in sodniki pa lahko ob popoldnevih doma zgolj rešujejo svoj redni pripad in zaradi muk in skrbi, kako rešiti zadeve naslednji dan, pogosto niti ne spijo ali vsaj zelo slabo. Njihov delavnik nima ne ur in ne delovnih dni. Nikoli se ne morejo povsem "izklopiti", vsaj večina ne. Kar se let študija tiče, jih je sicer pri zdravnikih res nekaj več, a tudi pravniško državni izpit ni neprimerljiv s specialističnim. In do vsaj tridesetega leta jih ne vidite v togah, so namreč lahko le strokovni sodelavci z  nizko plačo. Če se seveda odločijo za sodniško ali tožilsko funkcijo.

To je torej res zahteven poklic, ki bi moral biti pravično nagrajen ...
Po branju knjige boste zagotovo rekli: tudi sodniki in tožilci si za zelo težko delo zaslužijo pošteno plačilo! Odmislite, da se vam za kak javno izpostavljen primer zdi, da ne delajo dobro, da bi se moral razplesti drugače. Vsega niti ne veste. Če bi bilo delo tako enostavno, bi lahko po obširnem poročanju medijev izvedli kar večerni televoting in dobili "ljudsko" sodbo. Pravzaprav me moti tudi izraz: sodba v imenu ljudstva. Kakšnega ljudstva neki? Sodbo izreče sodnik posameznik ali predsednik senata v imenu še dveh ali štirih sodnikov. Poznamo namreč senat trojice ali petorice, pri čemer je v prvi zgolj en profesionalec, v petorici pa dva. "Ljudstva" pa ni prav nikjer, če odmislimo laike v senatih. Si predstavljate, kakšne bi bile sodbe v imenu ljudstva? Celo nov zapor v Bizoviku bi bil takoj premajhen! Seveda pa, kdo bi jih napisal in obrazložil, da bi vzdržale hudo presojo višjih instanc? To mora vendar storiti strogi profesionalec. In nekateri spisi imajo na tisoče strani, sodbe pa sto in več. In vsak stavek bo izpostavljen budnemu pregledu v fazi pritožbe. Še spis težko napišete, kaj šele obtožnico ali sodbo!

V javnosti se sliši, da so eni priviligirani in da je pri nas bolje, da kršiš zakon na veliko kot na malo, saj so veliki lopovi običajno na prostosti ...
Javnost res včasih dobiva tak občutek. Kolikokrat to slišim v kakšni družbi in takrat sem vedno prizadeta. Seveda je lažje dokazati kazniva dejanja, če je nekdo pri njih zaloten, če imamo povsem zanesljive priče in celo materialne dokaze. Težek kriminal pa posledično prinese tudi težje dokazovanje.

Zakaj je to težje?
Ker storilec tu ne izbira sredstev. Izginejo obremenilne priče, kdaj celo dokazi, več izvedencev in več različnih mnenj, pa vsi sodno zapriseženi. Dovolj je, da postopek tako dolgo teče, da se menjajo sodniki, da je treba vse začeti znova, da se končno ustvari dvom. V dvomu namreč tožilec toži, sodnik pa seveda oprosti. Dvomite pa lahko celo o tem, kaj ste v petek jedli. Sicer pa vas vprašam: kako ste dojeli postopek "odrezane roke", kjer smo poslušali resnico le prvi dan, ko je obdolženčev oče pred vso javnostjo na TV ekranih opisoval, kako je hotel preprečiti rezanje roke, nato pa same laži, da je šlo zgolj  za nesrečo. In nato celo razveljavitev in poskus rekonstrukcije s kadavri, nato pa  prav čudežno priznanje. Enako pri "balkanskem bojevniku. Laiki bi vse obsodili prvi dan. Na sodišču pa filmska zgodba. Draga varovanja obdolžencev (le kdo bi kaj hotel nedolžnim?), pa morje odvetnikov in ubogi zgolj dve tožilki in senati. Najprej oprostitev, potem razveljavitev, pa obsodba, potrditev na višjem sodišču in končno famozna razveljavitev na vrhovnem. Nov senat, grožnja dveh let, ko je treba zadevo končati, razpis preko 40 obravnav in končno: vsi so vse priznali in zato dobili le toliko, kolikor so odsedeli. Kako ste se ob tem počutili? Sama sem se spomnila na knjigo Kazen brez zločina in na primernejši naslov: zločin brez kazni. Taki se sprehajajo naokoli in zaradi njih sprašujete ali so velike "ribe" nedotakljive. Nisem srečna, ko to slišim. A, tak je ta svet. Pogosto mi celo grozili. Pa ne nedolžni ali zaradi mojega slabega dela ...

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord