Partija šaha z nekdanjim soigralcem Jurija Zdovca, ki je postal profesor, čeprav je mislil, da bo duhovnik. Brglez. Milan Brglez.

Glede na to, kako športen narod smo Slovenci in kako zelo častimo svoje številne športne junake, v uvodu opisana zamisel morda sploh ne bi bila tako zelo slaba … Pa naj zmaga tisti, ki najdlje skoči, najhitreje teče in najbolj natančno meče oziroma brca žogo!

Če bi v takšen boj poslali tudi tokratne predsedniške kandidate, smo prepričani, da bi bil Milan Brglez med glavnimi favoriti za končno zmago. Toliko bolj, če bi bila ena od disciplin tudi šah. "Kdo bi vedel … Res se mi ne sanja, kako dobro šah igrajo moji tekmeci v predsedniški bitki," se je nasmehnil 55-letnik, ki ga javnost pozna po številnih funkcijah.

Kot recimo priznanega mednarodnega politologa. In tudi kot nekdanjega predsednika državnega zbora. Pa kot člana Evropskega parlamenta, v katerega je bil s preferenčnimi glasovi izvoljen leta 2019. Precej manj znano dejstvo pa je, da je leta 1967 rojeni in v Zrečah pod Roglo vzgojeni Brglez tudi odličen šahist.

"Lahko bi rekel, da šah obožujem že od nekdaj. Tudi oče ga je igral. V popoldanskih urah in za rekreacijo. Bil je tretjekategornik. Zase lahko rečem, da sem se ga relativno dobro naučil in bil v njem sorazmerno uspešen tako v osnovni kot tudi v srednji šoli. Veliko sem ga igral in tudi tekmoval. Ne v prvi ligi, ampak v drugi najmočnejši v Sloveniji. Po študiju sem ga opustil, nekako igranje ni bilo več kompatibilno z delom, ki sem ga opravljal. Imel sem res malo časa. Toda kasneje se je šah vrnil v moje življenje in ko sem ga vnovič začel igrati, sem spoznal, da sem še vedno kar močan igralec," je pojasnjeval Brglez.

Prav zato kraj srečanja ni bil izbran po naključju. Dobili smo se v prostorih Šahovske zveze Slovenije, ki jo je še do pred kratkim vodil kar sam, a se je odločil položaj zapustiti, ko je vstopil v predsedniško tekmo.

O NAJBOLJŠIH ŠAHISTIH MED POLITIKI
"V politiki je kar nekaj šahistov. Z desnega pola se spomnim predvsem Lojzeta Peterleta in Jožefa Jerovška. Zelo dobro naj bi ga igral tudi Dejan Židan, čeprav se z njim nikdar nisem pomeril. Samo Bevk je morda celo najmočnejši šahist, ki je bil kdajkoli v parlamentu. V Židanovem kabinetu pa je bila tudi Darja Kapš, ki je leta 2005 postala prva slovenska šahovska mojstrica."

Pogovor za šahovsko mizo se seveda niti po naključju ni vrtel zgolj okrog šaha, čeravno smo imeli ves čas občutek, da bi naš sogovornik precej raje premikal figure kot govoril o sebi kot človeku. Ne, ker bi mu bilo to nadležno, zgolj zato, ker pravega šahista vedno srbijo prsti, ko so pred njim kralj, kraljica, trdnjava in preostale figure te kraljevske igre.

Toda šah ni edina igra, nad katero se je Brglez navduševal v mlajših letih. Prav zato smo tudi prepričani, da bi bil zares med glavnimi favoriti, če o predsedniku naše države ne bi odločali glasovi ljudstva, marveč prav posebne športne igre. 

O TEM, S KOM BI NAJRAJE ODIGRAL PARTIJO ŠAHA
"Če bi lahko izbiral neodvisno od vsega, bi se najraje pomeril z Albinom Planincem. Ker je bil pri vseh teh zadevah sila neortodoksen, pa še neka ’fama’ se je naredila okrog njega. Dobesedno iz nič je kar naenkrat postal vrhunski igralec."

"Sprašujete me, kakšno je bilo moje otroštvo, jaz pa vam bom odgovoril, da srečno in da se ga najbolje spomnim skozi prizmo športa. Veliko smo se družili na športnih površinah. Pred šolo. Na ulici. Ves čas smo igrali košarko in nogomet," je spomin na otroške dni obudil eden od kandidatov za predsednika Slovenije, ki je bil športno aktiven tudi v poznejših letih.

Športa noče zlorabljati v politične namene

"Kar dolgo sem se precej zavzeto ukvarjal s športom. V srednji šoli sem sodeloval v praktično vseh športih, saj je bilo malo fantov in je bilo treba biti v praktično vseh ekipah. Nisem pa maral teči (smeh, op. p.). Še najraje sem se ukvarjal s košarko, ki sem jo tudi treniral. Sem iz generacije Jurija Zdovca, skupaj z njim sem tudi igral. Ampak ni bilo nič takšnega. Na kadetski ravni …" 

O ŠTEVILNIH USPEHIH SLOVENSKEGA ŠPORTA
"Slovenski športniki so neverjetni, najverjetneje pa to ni tako zaradi vlaganja države, ampak bolj zaradi športne kulture, ki nas preveva že desetletja. Ne znam v popolnosti odgovoriti na to, kaj nas dela tako posebne. Verjetno je pomembna tudi sreča. Ali pa naključje, da imamo toliko vrhunskih športnikov naenkrat. Športnike je treba podpirati. Saj veste, kako je najlažje vladati. Že v starem Rimu so vedeli, da morajo ljudstvu dati kruha in iger. Igre že imamo, zdaj je treba še kruh zagotoviti."

Danes Brglez šport opazuje bolj z daljave. "Šport mi veliko pomeni, nisem pa nek poseben entuziast. Ne hodim na tekme, ker tega nočem zlorabljati v politične namene. Da bi se fotografiral z uspešnimi športniki. Nikakor. Pred leti me je nogometna zveza veliko vabila na tekme. Na koncu sem si kot gledalec ogledal obračun s San Marinom. Torej s tekmecem, ki ni kdo ve kako atraktiven. Ampak če nič drugega, smo vsaj videli veliko golov (smeh, op. p.). Si pa slovenski šport zasluži podporo. Seveda na nek pameten način," je razmišljal Brglez.

Potem je razkril, zakaj v zadnjem času raje ne spremlja najpomembnejših tekem slovenskih športnih kolektivov: "Nimam več toliko živcev kot nekoč, da bi lahko gledal takšne tekme. Včasih je bilo drugače. Toda res sem bil nervozen! Še vedno sem navijač, a raje izpustim najbolj stresne dogodke."

O ŠPORTNIH IN DRUGIH VZORNIKIH
"Na športnem področju sem občudoval tiste, ki smo jih bolj kot ne vsi: Križaja, Strela, Svetovo, Petriča ... Pa skakalce, ki takrat morda še niso bili v svetovnem vrhu, a so bili zelo dobri. Tudi hokej sem rad gledal in vedno navijal za Jesenice. Bi pa rekel, da so bili moji največji vzorniki bolj misleci. Gandhi, Spinoza. Kot mlad sem rad bral Sartra. Zadeve, ki so mi dale neke misli. Da bi imel vzornika, po katerem bi se zgledoval in po njem ravnal, pa niti ne."

Čeprav so časi, ko je Milan Brglez žogo metal proti košu in jo brcal na gol, že minili, je rad še vedno telesno aktiven. Kolikor mu natrpan urnik to seveda dovoljuje. "Prostega časa imam res malo, če je le mogoče, ga najraje preživljam v družinskem krogu. S partnerico greva rada na kakšen hrib. Čeprav je že to, da spijeva kavo, včasih največ, kar utegneva. Ko je časa kaj več, pa so dobrodošli tudi takšni in drugačni izleti."

"Ves čas svoje kariere sem se trudil, da bi se vsaj enkrat na teden povsem odklopil od obveznosti in se posvetil družini. Moje stališče je vedno bilo, da imam en dan v tednu povsem zase in za svoje najbližje. Zdaj med predsedniško kampanjo je to pričakovano nemogoče, pred tem pa sem se kar držal tega načela. Želim pa si, da bi imel vsak dan vsaj nekaj časa povsem zase. To je eden od razlogov, zakaj običajno kar zgodaj vstajam."

O ZADNJEM DOPUSTU
"Sem človek, ki ima rad tako morje kot tudi gore. Rad potujem. Zadnji dopust sem preživel na Škotskem, ki je drugačna, a zanimiva država. Predvsem vreme je tam zares pisano. Praktično vsak dan doživiš vse, kar ponuja vreme. Od dežja do sonca. Ogledal sem si različne dele države in moram priznati, da mi je bila zelo všeč. V nasprotju z Anglijo, kjer je v redu zgolj zajtrk, tudi v kulinaričnem smislu (smeh, op. p.). In zaradi odprtih ljudi s specifično zgodovino, ki nam je blizu. Mislim, da se bom še kdaj vrnil."

Štajerec iz Zreč, za katerega je bilo nekoč že Celje povsem drug svet, potem pa je zaradi narave svojega poklica dejansko obšel zemeljsko oblo in spoznal tako čare kot tegobe bivanja daleč od doma, je eden tistih, ki se najraje opišejo kot družinski ljudje.

"Družina je bistvo življenja," so na trenutke precej zadržanemu sogovorniku kar zasijale oči od omembi njegovih najbližjih. Brglez je oče dveh hčera, ki danes res ne potrebujeta več njegove vsakodnevne pomoči, a se še vedno trudi biti kar najbolj vpet v njuni življenji: "Drži, ne potrebujeta me več toliko, kot sta me nekoč. Obe hčeri sta že zaposleni, toda do določene mere sem še vedno vpleten v njuni življenji. Seveda na drugačen način. Zdaj se predvsem veselim njunih uspehov. In se trudim biti jima na voljo, kadarkoli me potrebujeta. Poskušam ostati del njunih življenj, saj to ni vedno nekaj samoumevnega v odraščanju otrok."

O MNENJU DRUŽINE GLEDE PREDSEDNIŠKE BITKE
"Moja družina je bila in vedno bo moj najhujši kritik. In pri tako pomembnih odločitvah, kot je vstop v bitko za predsednika države, se vedno posvetujem s svojimi najbližjimi. Lahko bi rekel, da je bila to nekakšna družinska odločitev."

Nekoč je bilo seveda drugače, nekoč sta Brglezovi hčeri očeta potrebovali precej bolj, kot ga danes. Tudi tedaj se je kljub natrpanemu urniku in številnim poslovnim zadolžitvam trudil, da bi kar najbolj aktivno sodeloval pri skrbi za otroka.

"Moram priznati, da sem bil kar vpet v skrb zanju. Tudi plenice sem redno menjaval (smeh, op. p.). Rekel bi, da je za moškega zelo pomembno, da ima kar največ neposrednega stika z otrokom. Tudi na ta način se vzpostavi vez, ki traja za vse čase. Nikdar pa ne bom trdil, da sva si s partnerico enakomerno oziroma enakopravno razdelila delo," se je svoji srčni izbranki priklonil Brglez in odločno pristavil: "Ko imaš otroke, se ti življenje vrti okrog njih. Pri meni ni bilo nič drugače. Vrtec, šola, aktivnosti – zelo radi sta plesali – in vse drugo, kar spada zraven."

Dokler sta okoli njega, je vse v najlepšem redu

Danes, ko sta hčeri že zakorakali na samostojno pot, se Brglez ne ozira preveč v preteklost. To ceni in spoštuje, da bi redno pregledoval družinske albume in obujal spomine na to, kar je bilo, pač ne: "Ne, nisem tako zelo strašno nostalgičen. Dokler sta hčerki okoli mene, je vse v najlepšem redu."

Brglez kot oče je svetu dal dva otroka, Brglez kot dolgoletni profesor na Fakulteti za družbene vede pa je veliko nadobudnim Slovencem pomagal, da so razprli svoja krila in poleteli visoko. Ob tem je zanimivo, da v mladosti sploh ni kaj prida sanjaril o tem, da bi nekoč bil profesor.

"Vsi okrog mene so menili, da bom duhovnik," je z zanimivostjo postregel Brglez: "V nekem trenutku sem si želel biti ekolog, na koncu pa sem končal na politologiji. Ne bom rekel, da sem si predstavljal akademsko kariero. Toda tudi ko sem šel študirat politologijo, si nisem predstavljal, da bom nekoč aktiven v politiki." 

Za leta, ki jih je preživel na Fakulteti za družbene vede, bo večno hvaležen. "Profesorska pot mi je veliko dala in me močno zaznamovala. Najverjetneje ne bi bil tako uspešen v politiki, če ne bi imel takšne ali drugačne podpore svojih študentov. Na njih sem se običajno vedno naslanjal, saj imam preprosto več zaupanja v ljudi, s katerimi sem vzpostavil določen pedagoški odnos oziroma s katerimi sem nekoč že sodeloval. Dolgo časa sem bil asistent, posledično je bila bližina s študenti še toliko večja. Zato sem med drugim tudi ves čas poznal in spremljal sodobno glasbo," je Brglez dokazal, da se zna tudi tako pošaliti kot nasmejati svoje sogovornike. 

O TEM, KAKO BITI KAR NAJBOLJŠI PROFESOR
"Mislim, da je najboljši profesor tisti, ki vzgoji študente, da postanejo boljši od njega. Ob tem moram priznati, da sem zares zelo ponosen na tiste, ki so bili tudi kasneje zelo uspešni. Koliko jih je? Kar nekaj je takšnih ..."

Brgleza, ki bi zase lahko rekel, da je svetovljan, ki se v rodne kraje vrača bolj kot ne le še zato, da bi obiskal svoji 88-letno mamo in sestro, je na pestri in razgibani življenjski poti zaznamovalo tudi delo pri Rdečem križu. "Opravljal sem vlogo podpredsednika," je pojasnil in iskreno priznal, da ga močno skrbi pot, po kateri hodi človeštvo.

To bi pomenilo konec Evrope

"To, da so razlike med revnimi in bogatimi iz leta v leto večje, res ni v redu. Družba na daljši rok ne more preživeti na tak način. Zdaj imamo tako ali tako toliko različnih kriz … In potrebo po ohranjanju planeta. Politika bi se morala glede tega zamisliti in upoštevati, kaj se dogaja. Če tega ne bo storila, se bodo ljudje vse bolj zatekali k tistim, ki jim ponujajo preproste, populistične rešitve. To pa bi pomenilo konec Evrope, konec vseh teh stvari, ki so naše bistvo. Morali bi zavzeti odločno stališče, govorim celo o nekem novem družbenem dogovoru. Poskrbeti moramo za mlade in starejše, tudi za enakost spolov. Mislim, da smo tega sposobni, samo rokave moramo zavihati. Je pa to seveda dolgoročna zadeva, ne gre z danes na jutri."

Da bi vse tegobe malih ljudi rešili s pomočjo humanitarnih organizacij, ki jih Brglez podpira, ne bi bila prava rešitev. "Tudi humanitarne organizacije so več kot potrebne, toda ne smejo nadomeščati socialne države. Lahko jo dopolnjujejo, saj vsega na sistemski način seveda ne moreš doseči. Toda vseh tegob ne bomo rešili tako, da bodo ljudje dobrodelni. To je po svoje tudi degradiranje tistega, ki pomoč potrebuje, saj se do takega velikokrat obnašamo preveč pokroviteljsko," je v resnem tonu pripomnil Miran Brglez, na šahovnici, ki je mirno počivala med njim in avtorjem prispevka, prijel figuro kmeta bele barve ter ga premaknil za dve polji naprej. "Ste za partijo šaha?" Da je zmagovalec že vnaprej znan, ni bilo nikakršnega dvoma …