Po pretresljivi nesreči pri 11 letih: ʺOpekline sem sprejela kot moje tetovažeʺ

Katja Škerlj je umirjena sogovornica, katere otroštvo je pri rosnih 11 letih prekinila grozljiva nesreča. Življenje ji je rešila sestra, ki jo je prekrila z odejo, a posledice so bile izjemno hude in bodo našo sogovornico spremljale vse življenje. 

Dogodka se danes 42-letna Kraševka živo spominja. V šempetrsko bolnišnico jo je peljal stric, ona je sedela pri očetu v naročju na zadnjih sedežih. Oče je jokal, ona ga je želela potolažiti, hkrati pa tudi sama ni verjela, da bo vse dobro, ko je videla opekline na svojih rokah. Iz Šempetra so jo urgentno odpeljali v ljubljanski klinični center, kjer je preživela naslednja dva meseca. Opečen je bil njen obraz, vrat, prsni koš, roki. Delno je izgubila prvi, drugi in peti prst na levi roki, zelo poškodovane in deformirane so bile ustnice in eno uho. 

Sledilo je osem operacij, ponovno učenje hoje, pisanja, sprejemanje nove realnosti.

ʺPrvi meseci po nesreči so bili zelo težki. Počutila sem se, kakor da sem ujeta v svoje telo, ki ga nisem poznala. Po nesreči sem se prebudila popolnoma drugačna. Spomnim se, kako je bilo, ko sem se prvič videla. V bolnišnici sem odšla na stranišče, tam je bilo ogledalo. Ko sem pogledala vanj, nisem razumela, kdo je to. Nisem razumela, da sem to jaz. Medicinske sestre so opazile, da sem se videla in me dobesedno vrgle na posteljo, saj so mislile, da sem doživela šok. Vendar zame to takrat ni bil šok, preprosto se nisem prepoznala,ʺ razlaga sogovornica o najbolj težkem začetnem obdobju, ki je zaznamovalo vso družino.

Veselila se je vrnitve v šolo

Po tem, ko so jo odpustili iz bolnišnice, je z mamo odšla za tri tedne na zdravljenje v Dolenjske Toplice, nato pa je počasi sledila vrnitev v domače, kraško okolje, v šolo, med prijatelje. Škerljeva je bila ob nesreči v 5. razredu, ki so ji ga omogočili dokončati, in zato je šoli še danes hvaležna. Se je pa vseskozi zelo veselila vrnitve v šolsko okolje in na tisti čas nima slabih spominov. Kljub temu je bil proces sprejemanja nove podobe zelo dolg, najtežje pa je bilo v najstniškem obdobju.

ʺV najstniških letih je bilo najtežje navezovanje stikov z nasprotnim spolom. Nisem se sprejemala, zato sem vse odrivala od sebe in nikomur nisem dovolila blizu. Če se mi je kakšen fant približal, sem izpostavila na primer opečeno roko, da sem ga ustavila.ʺ

Tako o 'ščitu', ki ga je gradila okoli sebe, odkrito govori Katja Škerlj. Ljudje smo v odzivu do soljudi, katerim so nesreče pustile vidne posledice, velikokrat nerodni. Ne vemo, ali vprašati, ali pogledati stran, ali ignorirati, ali se pogovarjati. Tudi Katja Škerlj je velikokrat naletela na neprimeren odziv, zato nas zanima, kako bi se morali obnašati? ʺVsak človek si želi sprejetja. Pomembno je, da se obnašamo naravno, kot z vsemi drugimi ljudmi. Takoj opazim, ali me človek ne sprejme, to vidim že po izrazu na obrazu. In potem sem jaz slabo,ʺ odgovori Škerljeva in doda, da je vedno najboljši iskren in spoštljiv pogovor.  

Leta so minevala in počasi je sprejela to, kar se ji je zgodilo. ʺŽe 31 let živim z opeklinami in sprejela sem jih, kot bi bile tetovaže.ʺ Tudi ognja se ne boji več, hudomušno pripomni, da sta danes ʺz ognjem na tiʺ. Pa ne le, da je svojo nesrečo in posledice sprejela, Škerljeva je prepričana,  da je očitno že moralo biti tako. Zdaj ve, da v življenju ni nič samoumevno in kaj je zares pomembno. To, da si zdrav in da imaš okoli sebe dobre ljudi.  

ʺV življenju so mi bile namenjene težke preizkušnje, iz katerih sem se veliko naučila. Zdaj, ko pogledam nazaj, si rečem, da je že moralo biti tako. Vsaka slaba stvar je za nekaj dobra.ʺ

Tako pravi Kraševka, ki ji zelo veliko pomeni branje, ki ji je vlivalo moč tudi v najtežjih trenutkih. Najbolj od vsega Dalajlamove knjige. Pa ne le branje, Katjo Škerlj sprošča tudi pisanje. To je našlo pot v knjigo V Moji koži, ki jo je naša sogovornica napisala pred kratkim.

Gre za zelo osebno izpoved, kjer je avtorica prelila dušo na papir. Njena mama pravi, da še preveč, da je zapisala preveč podrobnosti. Oče knjige še ni prebral, vse skupaj je zanj preveč boleče. Škerljeva pa pravi, da je ta knjiga njena osvoboditev:

ʺPredolgo sem bila tiho.ʺ

Pa ne samo njena, knjiga oz. njeno sporočilo je osvobajajoče tudi za bralce. V svetu Instagrama in drugih platform, ki še toliko bolj izpostavljajo in slavijo zunanji videz in premnogokrat slabo vplivajo na mlade (in tudi starejše), nam vsem skupaj Škerljeva sporoča: ʺSprejmite se taki, kot ste. Taki, kot smo, smo najbolj čudoviti.ʺ             

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel