R. K. | 28. 9. 2022, 20:00

Pogovor z nekdanjim zapornikom: "Hrana je bila dobra, zredil sem se za nekaj kil"

Uredništvo/Bobo/fotomontaža

Zaradi preprodaje prepovedanih drog je služil 2,5-letno kazen v zaporih na Dobu. Razkril je, kako so preganjali čas in ali je življenje v zaporu podobno tistemu iz ameriških filmov. Pravi, da je živeti na polodprtem oddelku kot na turistični kmetiji.

"Nekega jutra so me zbudili. Spomnim se, da sem bil še vedno pod vplivom alkohola," začne svojo zgodbo nekdanji kaznjenec L. M., ki je želel ostati anonimen. "Pred mano je stal moški, ki mi je povedal, da mi je odvzeta prostost." Pove, da so policisti imeli papirje, na katerih je pisalo, da so njega in še nekaj drugih tajno preiskovali približno šest mesecev. Med hišno preiskavo so pri njem našli nekaj prepovedane droge, večinoma marihuane. Izročil jo je sam. 

Najtežje je bilo vse skupaj povedati takratnemu dekletu, se spominja. "Jokal sem, nikakor je nisem mogel poklicati." Pove, da so ga ob 7. uri zjutraj odpeljali v preiskovalni pripor. Takrat so mu po glavi rojile vse mogoče misli, tudi to, da bi jim pobegnil. A je vedel, da nima smisla. V priporu je dobil kosilo in večerjo. Povedali so mu, da ga bo naslednji dan zaslišal preiskovalni sodnik.

Uredništvo

Ni imel možnosti opraviti enega klica, kot to vidimo v filmih, ampak so, kar je bilo nujnega, domačim sporočili policisti. "Moram povedati, da so bili zelo prijazni," poudari.

Dneve v priporu so si krajšali z igranjem videoiger

Tiste noči je le stežka zaspal. Zjutraj so ga takoj po zajtrku zaslišali kriminalisti, nato so ga odpeljali k sodniku, ki je zanj odredil pripor. "Tako sem se znašel v isti sobi s še tremi drugimi priporniki. Spomnim se, da je bil en Romun in dva naša."

Bobo

Čas je mineval tako, da so igrali videoigre. Vsak je lahko imel svoj računalnik. Eden od sojetnikov je na skrivaj imel celo internet. Zjutraj so imeli možnost sprehoda, a ni smel iti skupaj z drugimi jetniki, ker so bili v istem priporu tudi drugi, ki so jih skupaj z njim preiskovali.

"Niso dovolili, da se srečamo, da si ne bi med seboj izmenjali kakšnih informacij ali uskladili zgodbe."

Srečali so se lahko šele kasneje, ko je bila stvar na sodišču končana. Kmalu so ga zaradi pomanjkanja prostora poslali v drug pripor, ki je v drugem slovenskem mestu. Tam so ga namestili v samsko sobo. Naslednji dan je na sprehodu spoznal nekaj drugih pripornikov, ki so mu takoj svetovali, naj napiše prošnjo za premestitev v njihovo sobo, kjer so imeli prosto posteljo. "Rekli so, naj napišem, da sam v sobi ne morem zdržati, kar sem tudi storil." Dva ali tri dni kasneje so ga res premestili, a ne tja, kamor je želel.

V priporu se je zredil za več kilogramov

"Znašel sem se v sosednji sobi od tiste, kamor sem hotel. Moji novi sostanovalci so bili po narodnosti Srb, Hrvat in Albanec." A tudi ta zasedba ni trajala dolgo, saj se je v sedmih mesecih, kolikor je bil v priporu, preden je bila stvar na sodišču končana, v njegovi sobi zamenjalo na desetine ljudi.

Dnevi v priporu so bili bolj ali manj enaki. Zjutraj se je prebudil okoli 8. ali 9. ure. Režima, ki bi določil uro, ko je treba vstati, v priporu ni bilo. Zjutraj pripeljejo zajtrk, ki ga gre iskat eden od jetnikov iz vsake sobe.

"Hrana je bila dobra, tam sem se pravzaprav za več kil zredil." 

Po zajtrku so imeli na voljo fitnes, ki ga je vsak dan obiskal zaradi prhe. Njegovi priporniški dnevi so vglavnem minevali v znamenju videoiger. Dovolili so mu, da je imel svojo televizijo in Playstation 2, "Playstation trojka je bila prepovedana, ker se je z njo mogoče povezati na internet."

Bobo

"Nekaj časa sem imel sostanovalca, ki smo ga klicali Šibica, saj je bil v priporu zaradi požigov. Čeprav je bil že v svojih tridesetih, je bil po obnašanju nekako na ravni otroka. Z njim sva ogromno predirkala. Pogosto je med igranjem z usti simuliral hrumenje motorja, kot to počnejo otroci."

Polodprti oddelek je kot turistična kmetija

Po več mesecih pripora so ga navsezadnje tudi obsodili. Dobil je dve leti in pol na Dobu. Čas, ki ga je že preživel v priporu, se mu je od kazni odštel. "Ko sem prišel na polodprti oddelek v zaporih na Dobu, sem imel občutek, da sem prišel na turistično kmetijo." Pojasni, da tam ni ograje. Imajo traktorje, konje, park, nogometno in košarkarsko igrišče. "Ravno toliko, da ni še plaže," se nasmehne sogovornik. Tam so bili v tistem času tudi nekateri znani slovenski zaporniki, na primer Igor Bavčar.

Bobo

A njegovo bivanje na polodprtem oddelku ni trajalo dolgo. Kot pravi sam, je imel smolo. "Prišla je mlada in prijazna psihologinja, ki me je med drugim vprašala, katere droge vse sem že poskusil. Jaz sem ji pa naštel lepo po resnici," se zasmeji. Vprašala ga je tudi, kolikokrat na teden uživa alkohol: "Zagotovo vsaj dvakrat ali trikrat," ji je odgovoril. Kot pravi, so ga potem poslali na "alkoholne" delavnice in ga označili za alkoholika. Čez mesec dni pa so mu naredili še nenapovedan test za droge.

Prihod na zaprti oddelek kot v filmu

Oziroma so mu test vsaj hoteli narediti. Pri testiranju se je namreč zalomilo. Sogovornik zatrjuje, da nikakor ni mogel urinirati v prisotnosti paznika. Zaradi njegove prisotnosti mu je bilo strašno neprijetno in iz sebe ni spravil niti kapljice. Poslali so ga na zdravniški pregled, kjer so ugotovili, da z njim ni fiziološko nič narobe, zato so predvidevali, da noče opravljati testa.

"Tako sem dobil voziček, v katerega sem dal vse svoje stvari. Potem pa prideš z vozičkom skozi tista vrata zaprtega oddelka kot v filmu. Vsi te gledajo, ko prideš kot novinec."

Dali so ga v sobo skupaj z znancem iz mladosti, prepoznal pa je tudi enega od nekdanjih sojetnikov iz pripora. V eni sobi zaprtega oddelka je bivalo po 10 jetnikov. V nekem trenutku, ko so prenavljali oddelek, jih je bilo v isti sobi natrpanih celo 15. Spali so v nadstropnih posteljah.

Nekateri sostanovalci so bili nevarni, drugi so hodili na delo

Pove, da je v času svojega jetništva vsega skupaj zamenjal 56 sostanovalcev. "Med njimi je bil nek Kitajec, ki je sedel zaradi umora. Bil je nevaren, tudi mene je enkrat prijel za vrat, kot da me hoče ubiti, ko sem šel pod prho." Po njegovih besedah je bil ta sojetnik res problematičen. "Tudi zato, ker ni hotel čistiti in ni opravljal svojih dolžnosti, ko je bil dežuren. Nekega dne je napadel enega od sostanovalcev, medtem ko sem jaz ravno umival stopnice. Prišli so pazniki in ga odpeljali." 

Bobo

Režim na zaprtem oddelku je bil strožji, kot je bil navajen v priporu. Ob 6. uri zjutraj so v sobah prižgali luči. Ob 7. uri so morali biti postavljeni v vrsto za zbor, kjer so jih prešteli in razporedili. "Nekateri zaporniki grejo na delo, če želijo."

Odrešil ga je pogojni izpust

Pojasni, da ob zaporih stoji tovarna, kjer proizvajajo gasilsko opremo. Mnogo zapornikov hodi tja na delo, nekaj časa je tam delal tudi sam. "V tovarni je tudi livarna, podjetje pa ima več sto zaposlenih." Čas mu je tako nekako mineval, a kljub vsemu je svobodo zelo pogrešal. Po 19 mesecih služenja kazni se je končno prvič pojavila možnost, da bi lahko dobil pogojni izpust.

Bobo

Pove, da je v času bivanja v zaporu na Dobu imel svojo vzgojiteljico, h kateri je moral hoditi dvakrat na teden. Bila mu je zelo všeč. "Na koncu sem ji nesel rožo," se spominja. Ona mu je prva sporočila, da mu je komisija odobrila pogojno. Od veselja mu je zaigralo srce. Moral je čakati še tri mesece, preden so ga tudi dejansko izpustili na prostost. "V tem času nisem smel ušpičiti ničesar," se zasmeji. 

Spominja se, da je po prihodu domov šel najprej spat. Potem so proslavili s prijatelji. Neizmerno je bil srečen, da je konec. Kljub statistiki, ki po njegovih besedah kaže, da se v zapor vrne 80 odstotkov ljudi, se tja ne namerava nikoli vrniti.  

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.