Š. Š. | 15. 9. 2022, 20:00

Pretresljiva izpoved Barbke Špruk, ki se je zdravila v psihiatrični bolnišnici: "Vem, kako je, ko ne želiš obstajati."

arhiv Barbke Špruk

Močna ženska, ki se ji je življenje pred leti povsem postavilo po robu. Depresija, hospitalizacije, poskusi samomora, pest predpisanih tablet, stranski učinki. Začaran krog, iz katerega se ji je uspelo rešiti. Zaupala nam je svoj boj in pojasnila, kaj v življenju res šteje.

Barbko Špruk bi težko opisali z eno besedo. Morda jo najbolj opiše izraz: bojevnica. Po tem, ko je slabo desetletje preživela več ali manj znotraj zidov psihiatričnih ustanov, po več poskusih samomora, ko so ji predpisali vse mogoče diagnoze in jo že odpisali – je stvari vzela v svoje roke. In preživela.

Svoje izkušnje in znanje podaja naprej tistim, za katere še kako dobro ve, kako se počutijo. Pomaga jim, da so slišani, kajti ona sama v svojih težkih trenutkih od stroke ni bila slišana. Njeno sporočilo, ki ga deli naprej, je: ʺUspelo je meni, lahko uspe tudi tebi.ʺ

Težave so se začele ob prehodu v srednjo šolo

Barbka Špruk, stara 40 let, je odraščala na manjši kmetiji v Komendi, v večštevilčni družini, z dvema bratoma in tremi sestrami. Otroštvo opiše kot lepo, v domačem okolju se je dobro počutila, imela je kopico prijateljev. Potem pa je prišel težek prehod iz osnovne v srednjo šolo.

Mlado dekle iz podeželskega okolja se v središču Ljubljane ni dobro počutilo. Stalne zbadljivke sošolcev so bile vedno bolj glasne, tudi njeni kriki na pomoč, ki jih žal ni nihče slišal ali jemal resno.

ʺUčitelji so dobro videli, kako tečem iz razreda, ker se mi sošolci posmehujejo, pa ni niti eden pristopil do mene. Pomoč sem iskala pri socialni delavki, pa mi je odvrnila, ali mislim, da bo na drugi šoli kaj drugače.ʺ

Tako svoje tedanje občutke izrazi Barbka. Doma je za svoje težave enkrat povedala mami, prijateljem pa nikoli. Pravi, da je tista štiri srednješolska leta živela dvojno življenje in se pred prijatelji pretvarjala, da je še vedno stara, dobrovoljna Barbka. Čeprav je vsako nedeljo zvečer doživljala panične napade, ker je bilo spet treba v Ljubljano. Sledilo je pričakovano – zlomila se je. ʺVsega je bilo preveč,ʺ pravi.

Številne hospitalizacije in poskusi samomora

Takrat, leta 2002, se je za Barbko začelo najtežje obdobje njenega življenja, najtežjih sedem let. Vedela je - ʺpotrebujem pomočʺ, zato se je v psihiatrično ustanovo odpravila kar sama:

ʺVse, kar sem si zares želela, je bil pogovor, nekoga, ki bi me poslušal, mi pomagal.ʺ

A tega ni dobila, je pa dobila 5 minut za osnovni brezoseben pogovor in številne formularje. In kup tablet, ki so ji jih predpisali na podlagi zapisanega.

Sprva se je tablet otepala, zato so jo z jermeni privezali na posteljo.

Potem je popustila pritiskom in ker je bila tako 'uporniška', pravi, so jo dodobra ʺnafilali s tabletamiʺ. Nato so začele tablete upravljati njo, njene misli, počutje, um. Sledili so poskusi samomora, sledili so temni dnevi, ko je želela samo spati, 'ne obstajati'.

Barbka nadaljuje: ʺČe v tistem obdobju ob meni ne bi bilo mojih staršev, predvsem mame, ne vem, kje bi bila danes. Mami je bila edina, ki je verjela vame, ki je v meni videla več kot samo številne diagnoze (od shizofrenije prek depresije do bipolarne motje), ki so mi jih predpisali zdravniki in skozi katere so mi napovedovali moje življenje. Stalno so mi govorili, da je moja bolezen neozdravljiva, naj se navadim živeti z njo.ʺ

Ko mlademu dekletu odpove še telo …

Tako pripoveduje Barbka, pri kateri se je 'rdeči alarm' prižgal takrat, ko ji je kot mlademu dekletu začelo odpovedovati telo: ʺTakrat sem vedela, da povečevanje tablet ne vodi nikamor, stranski učinki so bili iz dneva v dan slabši. Odpovedoval mi je mehur, srce mi je razbijalo, nisem mogla več spati. Odločila sem se in storila zelo nepremišljen korak, ki pa me je rešil. Zagrabila sem vse tablete in jih vrgla v smeti.ʺ

Tako, čez noč, se je odločila, da bo takrat predpisanih že 15 tablet prenehala jemati.

Tega, kot poudarja, ne svetuje nikomur, a ona ni imela druge možnosti. Da bi rada zmanjšala število zdravil, da so stranski učinki prehudi – vse to je skušala sporočiti svojim zdravnikom, a neuspešno.  Nato je spet sledilo zelo težko obdobje odvajanja.

arhiv Barbke Špruk

ʺDobro vem, da sem imela srečo, da je vse to moje srce preživelo in vsak dan se zahvalim za to,ʺ pravi Barbka, ki ji je v najtemnejših trenutkih močno pomagala tudi duhovna opora. Hvaležna je, da jo je mama vzgajala v veri v boga, saj tistih povsem nerazumskih stanj brez nečesa višjega ne bi preživela. Še danes sta ji duhovnost, vera zelo pomembni.

Počasi se je začela pobirati, dan za dnem, sprva je uteho iskala v športu, odšla na svoje prvo delovno mesto. Hkrati je ugotavljala, da potrebuje več znanja, da bo znala svoje misli usmerjati v pravo smer, da se ne ponovi …

Začela je brati in raziskovati in sledili so tudi občutki jeze: ʺZakaj mi ni nihče povedal, da je depresija ozdravljiva? Vedno so mi govorili, naj se naučim živeti z njo, da zaradi nje nikoli ne bom delovno sposobna ... Potem pa sem brala in brala in izvedela vedno več zgodb, ko je ljudem s pravim miselnim pristopom uspelo, da danes živijo normalno življenje.ʺ 

ʺIn poglejte me, 14 let kasneje. Še sem tu, živa in srečna, bolj kot kadarkoli prej. In povem vam. Če je uspelo meni, lahko uspe vsakomur.ʺ

Iz 'delovno nesposobne' do uspešne podjetnice

Barbka od svoje velike zmage živi povsem normalno življenje. Že osem let je uspešna podjetnica. Zamenjala je nekaj delovnih mest, dokler ni našla svojega poslanstva – pomagati ljudem, ki hodijo po isti poti, kot je pred leti hodila ona. Najbolj uživa v svojem delu, svetovanju, druženju s prijatelji, sestrami, brati in sedmimi nečaki. In v njej tako ljubem risanju.

arhiv Barbke Špruk

Najbolj jo osrečuje, ko razveseljuje druge. Žalosti pa, da so duševne težave dandanes še takšen tabu, o katerem ljudje tako neradi spregovorijo.

ʺLjudem sporočam, da v svojih težavah niso sami, da so povsem normalni in predvsem – da obstaja rešitev.ʺ

Vse to komunicira tudi na številnih predavanjih, ki so vsa po vrsti polno zasedena. Kar je precejšen dokaz Barbkinega prepričanja, da ljudje veliko lažje pri najbolj intimnih in osebnih stiskah zaupajo človeku, ki govori iz izkušenj, ne samo iz knjig.

arhiv Barbke Špruk

Zelo veliko truda vlaga v osveščanje o posledicah medvrstniškega nasilja, katerega žrtev je bila sama. Prepričana je, da bi v šolah morali več naslavljati tovrstne vsebine. Njeno delo in prizadevanje je opazila tudi režiserka Maja Weiss, ki snema dokumentarec o Barbkinem življenju in delu.
Čeprav iz dneva v dan pomaga iz stiske številnim, je postala prepoznavna in ima veliko sledilcev, Barbka v svojem bistvu ostaja hvaležna in skromna: ʺČe moja zgodba reši samo eno življenje, potem je vredno.ʺ  

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.