Upokojeni arhitekt iskreno o življenju s presajenim srcem: "Rad bi vedel, kdo je bila oseba, ki mi je omogočila, da lahko jaz živim dalje"

Upokojeni arhitekt Peter Ogorelec je eden vodilnih in zelo uspešnih izdelovalcev maket. Te so sestavni del njegovega življenja, do zdaj je izdelal že več kot 150 maket, njegovo srce bije zanje. No, obe srci, ki ju je do sedaj nosil v prsnem košu, sta bili zanje. Je eden tistih, ki je doživel transplantacijo in uspešno živi z drugim srcem.

Zanimalo me je, kako je živeti s presajenim srcem, Ogorelec pa me je s svojo odkritosrčnostjo naučil še kaj drugega. Iz besed 80-letnika je izžarevala modrost, dotaknilo pa se me je tudi, kako se je sposoben veseliti življenja in trenutkov, kakršni pač so. To je sposobnost, po kateri dandanes marsikdo hrepeni. Njegova zgodba pa da misliti: ali je res treba izgubiti zdravje, skoraj izgubiti življenje, da se zares zavemo, da je treba živeti drugače?

Življenje je posvetil delu

Ogorelec je svoje življenje posvetil delu – imel je srečo, da je počel tisto, kar ga je veselilo. Osemnajst let je na Urbanističnem inštitutu SRS deloval na področju načrtovanja turistično rekreacijskih projektov. S kolegom Marjanom Debelakom in nekaterimi zunanjimi sodelavci sta zasnovala zimsko športna središča Kanin, Rogla in še druga manjša središča. Tudi prostorski načrt za zimsko olimpijado 1984 v Sarajevu je njuno delo. Poleg načrtovalnega dela je deloval tudi na raziskovalnih nalogah predvsem s turističnega in stanovanjskega področja.

V prostem času se je intenzivno ukvarjal z maketarstvom, izdeloval je predvsem urbanistične, arhitektonske, reliefne in natečajne makete. O svojem maketarstvu je izdal knjigo 100 in 1 maketa.

V zadnjem času dela le še za svoj hobi, in sicer makete ladij, ki so narejene tako vrhunsko, da so videti kot prave, le da so manjše. Za izdelavo take makete porabi tudi več mesecev, a "ima čas", kot sam pravi. Ima dva sinova, vnukinjo in vnuka. Dneve preživlja tako, da uživa v hobiju in tekočih opravilih. Aktiven je tudi pri Turistični zvezi Slovenije, kot ocenjevalec akcije Slovenija moja dežela lepa in gostoljubna.

Bil je zdrav – vse dokler ...

Bil je zdrav, čeprav je za svoje zdravje naredil zelo malo: "Užival sem v dobri – se pravi – mastni hrani, kadil sem toliko, da bi mi lahko namesto države dala pokojnino Tobačna, veliko sem se vznemirjal, rekreiral se praktično nisem nič, cele dneve sem delal." Dolgo je zanemarjal zdrav življenjski slog, ne da bi zaznal kakšne posledice. Dokler se niso posledice pokazale kar naenkrat in ga skoraj stale življenja.

Ko je bil star 54 let, je doživel infarkt. Rehabilitacija ni pomagala, zato je bila potrebna operacija srca (pet obvodov): "Že takrat so bile čakalne vrste, ampak ne takšne kot zdaj. Imel sem 'srečo', da je nekdo zbolel za angino, da so me operirali prej kot predvideno." A tudi takrat je bilo že precej pozno: na operacijski mizi je doživel še en infarkt. Kirurgi so mu takrat rešili življenje in celo opravili operacijo do konca, a so mu po operaciji jasno povedali, da ga prej ali slej čaka transplantacija. 

"In nanjo sem čakal 14 let"

14 let je živel s petimi obvodi, preden so zdravniki ocenili, da ga vpišejo na čakalno listo za transplantacijo: "Rekli so, da še ni tako nujno." Opisuje, da kakovost življenja nikakor ni bila ista, ampak da se je nekako sprijaznil, se prilagodil. Zelo se je razveselil, ko je prišel dan, ko so ga vpisali na čakalni seznam za presaditev srca.

Glede na njegovo zdravstveno stanje transplantacija še ni bila nujno potrebna, a so ga že čez tri dni poklicali, da je na razpolago srce s karakteristikami, primernimi zanj.

To je bil zanj "dan D" pravi: "Ko sem se zbudil, sem vprašal zdravnika, ali sem še živ. 'O, pa še kako,' je odgovoril. Uspelo je. Neizmerno srečen sem bil, da sem dobil še eno priložnost."

Slovenska transplantacijska dejavnost

Danes teh, ki potrebujejo presaditev srca, ni malo in tako se do vsakega srca darovalca, vpisanega v register, vije precej daljša čakalna vrsta. Barbara Uštar z Javnega zavoda Republike Slovenije za presaditve organov in tkiv Slovenija-transplant nam je pojasnila, da je večletno povprečje (2009-2021) čakalne dobe za elektivno presaditev srca okoli 240 dni, za urgentno presaditev srca pa okoli 55 dni.

Treba se je zavedati, da je drugod še huje. Slovenska transplantacijska dejavnost je najboljša: vrsto let beležimo največje število presaditev srca na tisoč prebivalcev na svetu. Rekordni smo tudi v prebolevnosti: ne le da presajamo srca, z njimi znamo tudi živeti.

Darovalci organov

Težava je v tem, da v register darovalcev organov ni vpisano veliko ljudi. V letu 2021 se je glede darovanja organov in tkiv po smrti opredelilo 977 ljudi. Tako je v registru trenutno opredeljenih 12.510 ljudi, od tega 12.441 za darovanje, 69 jih je izrazilo nasprotovanje darovanju. 

Upoštevati je treba tudi dejstvo, da ni vsako srce primerno za vsakogar: za uspeh operacije je potrebno dobro imunsko ujemanje darovalca in prejemnika.

Poleg tega, da nekateri svojih organov po smrti ne želijo darovati, je razlog za precej nizko številko tudi to, da si veliko ljudi preprosto ne vzame časa, da se vpišejo v register. To je sicer precej slab izgovor, saj je mogoča tudi elektronska opredelitev za darovanje. Za elektronsko opredelitev potrebujete veljavno spletno digitalno potrdilo, izdano v Sloveniji. Postopek opravite prek spletnega mesta eUprava. 

Nekateri pa v 21. stoletju preprosto ne vedo, da je presaditev organov mogoča. Ogorelec opisuje, da mu ne verjamejo, ko v kakšni družbi namenoma omeni, da ima srce nekoga drugega: "Vprašajo me, ali to sploh gre, če to sploh obstaja." Pusti me brez besed. Ne morem verjeti, da je naša družba tako slabo ozaveščena. Ni čudno, da ni darovalcev, če ljudje niti ne vedo, da lahko po svoji smrti rešijo življenje, ali celo več življenj. "Zato sva tukaj, da poskušava to spremeniti ..." naju oba tolažim.

Živeti s tujim srcem

Možno je: danes lahko kirurgi brez težav presadijo srce, oseba, ki prejme tuje srce, pa lahko z njim živi zdravo in kakovostno življenje več let. Sogovornik to dokazuje: s presajenim srcem živi že 14 let.

Čeprav srce pogosto vidimo kot vir ljubezni, čustev in žarišče osebnostne lastnosti, pa se osebnost človeka s transplantacijo načeloma ne spremeni. Ima pa takšen poseg zagotovo močan psihološki vpliv. Navsezadnje prejemniki živijo z vedenjem, da je oseba, katere srce imajo, mrtva. Oni pa naprej živijo z delom njih.

"Zelo spoštujem darovalca. Po transplantaciji sem več dni ležal v sobi in šlo mi je na jok. Je res moral nekdo umreti zaradi mene, sem se spraševal ..." razlaga, da se je s svojim darovalcem počutil zelo povezanega. "Dolgo časa sem nosil na grob svojih staršev dve svečki: eno za njiju, eno pa za mojega neznanega darovalca," prizna, da je večkrat razmišljal o tej osebi, pa tudi o njegovi družini. 

Želi si, da bi se jim lahko zahvalil, jim povedal, da del njihove ljubljene osebe še živi, da mu je rešila življenje. Ampak, da je spopadanje s tem dejstvom lažje, v zdravstvu ne razkrivajo identitete darovalca: "Vem le, da je moje srce iz Celja. To pa je vse."

Opisuje, da je čez čas postalo nekoliko lažje, da je počasi nehal toliko misliti na darovalca in na njegove najbližje, ki jih najbrž nikoli ne bo spoznal, a jim je hvaležen.

Hvaležen za drugo priložnost

"Veste, jaz imam dva rojstna dneva. Prvega takrat, ko sem se rodil, drugega pa, ko so mi zamenjali srce." Medtem ko prvega praznuje v družinskem krogu, pa na svoj drug rojstni dan zdravnikom in medicinskemu osebju na oddelku za transplantacijo čestita z jagodno torto. Skupaj so praznovali že 14 Ogorelčevih rojstnih dni, to je že postala tradicija, ki jo tudi osebje ceni in vidi kot lepo gesto.

Pogleda me v oči in mi zabiča, da moram napisati, da "na transplantacijskem oddelku dela najbolj srčno osebje". So spoštljivi, strokovni, zavzeti, na razpolago, pravi: "Pa medicinske sestre – kako so fajn! Ob svojem težkem delu so vedno nasmejane in zelo prijazne."

Jasno je, da je izkušnja transplantacije srca zaznamovala njegovo življenje, da je hvaležen za vsako sekundo, ki jo lahko živi, in hvaležen vsakemu, ki mu je takrat stal ob strani. Hvaležen je za drugo priložnost. In hvaležen bo, dokler mu bo srce bilo, pravi.

Nehal je kaditi, veliko fizično dela in se nasploh trudi, da živi zdravo – da čuva to srce veliko bolj, kot je prejšnje. Ampak ne uspeva mu čisto, mi prizna: "Kakšno šunko ali kračo pa si še vedno privoščim."

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol