Saša Arsenovič brez zadržkov o tem, da je za župana Maribora kandidiral iz obupa

Saša Arsenovič je leta 2018 nastopil kot župan Maribora, ki se je na letošnjih lokalnih volitvah v boj podal s podpisi občanov, čeprav je pred štirimi leti kandidiral s podporo vladne stranke SMC. Takrat je v prvem krogu premagal naprej vseh 18 drugih kandidatov, v drugem krogu pa še nekdanjega župana Franca Kanglerja. 

Sprehodila sva se na Piramido in se iskreno pogovorila o njegovi mladosti, življenju, družini in namenih, zaradi katerih se je leta 2018 odločil kandidirati za župana. "V vsem vidim igro, tudi v politiki. Če na politiko ne bi gledal tako in bi vse jemal izključno in samo resno, ne bi mogel normalno delovati," mi je med drugim zaupal. 

Piramida mu omogoča prostor za pobeg 

Na vprašanje o tem, zakaj sva sestala na Piramidi, je pojasnil, da ga na ta mariborski grič veže precej spominov, "ko sem še sanjal o profesionalni teniški karieri". "Takrat sem vestno treniral in tekal po vseh mariborskih mestnih gričih. Za nekatere je vzpon na Piramido konec poti, zame predstavlja le začetek," mi je pojasnil in povedal, da svojo čarobnost dokazuje s tem, ko omogoča razgled na celoten Maribor: "Počutiš se povezanega z mestom in z vso zgodovino in kulturo ter prihodnostjo, ki jo naše mesto še lahko spiše." 

"Vsak kotiček mesta je nekaj posebnega, saj predstavlja stičišče reke Drave, Pohorja in vinogradov.  Omogoča vse – vse nam je na voljo in mnogokrat pogrešam ambicijo in zavedanje, da Maribor ponuja mnogo več, kot si dovolimo misliti."

Tudi sam živi prav pod tem mestnim gričem, zato si želi v izgled te naravne danosti še vložiti nekaj premisleka in ga razviti. "Ne želimo posegati v mestno veduto, ampak stremimo k temu, da bi bila Piramida dostopna vsem občanom. Rad bi, da bi te ruševine povezali s kapelico, kjer bi se lahko odvile tudi poroke in poslovni dogodki." 

Prav tovrstni deli dneva, ki jih nameni športu in pogostim obiskom mariborskih gričev, zanj predstavljajo prostor pobega in svobode: "Sprva nisi svoboden, ker potrebuješ nekaj časa, da nekatere misli izginejo, spet druge pa se organizirajo v nove rešitve, ki se morda med načrtovanim premislekom ne bi porodile. Po tem se zagotovo počutim svobodnejšega." 

S tremi pridevniki bi se opisal kot ... 

"Le s tremi pridevniki se težko opišem, ker sem 'multi-operativna' oseba, ki rada dela toliko, kot dela. V resnici mi delo tudi veliko te energije vrača," je povedal in se kasneje podpisal pod besede "vztrajnost, vizija in odločnost". Kot pravi, sam pomen vizije prepoznava v tem, da ve, kaj si želi – "Četudi kdo dvomi o mojih zamislih, vem, da jih delam v dobro skupnosti. V dobro tega, da se bodo ljudje radi vračali in tudi obiskali Maribor in ga spoznali kot mesto, kjer obstajajo in se dogajajo dobre stvari." 

"Enkrat mi je gospod, ki sem ga zelo cenil, dal čudovito življenjsko popotnico, in sicer, ko si na križišču in sta dve poti, ne postopaj, pojdi po eni poti, v skrajnem primeru se boš vrnil, ker boš videl, da je napačna."

Prav tako je Maribor začutil sam, če bi vedno postopali, ne bi bilo napredka, pravi. "Včasih si je treba tudi drzniti kaj več, na koncu se je še zmeraj izplačalo in izkazalo za pomemben prispevek k razvoju. Navsezadnje ideje ne bi bilo, če ne bi bila pomembna."

Na družino in mladost ga vežejo spomini, ki mu še zmeraj ogrejejo srce 

V času odraščanja je ob treningih veliko časa preživel z družino. Njegov oče je bil živinozdravnik, njegova mama sodnica. "Zelo lepi spomini me vežejo na očeta. Ker je bil živinozdravnik, sem z veseljem tudi ponoči z njih hodil na porode. Takrat je še skoraj vsaka kmetija imela svoje živali, če ne za prodajo, pa za samooskrbo. Ceste so bile velikokrat nesplužene, zaradi česar sva mnogokrat 'gazila', da je živali rešil življenje. Ko začutiš to srečo ljudi, to v tebi obudi poseben občutek." Pravi, da se je v teh vožnjah s fičom z očetom tudi veliko pogovarjal, čeprav veliko bolj kot očetovo mirnost v sebi nosi mamino energičnost. 

"V težkih časih je bilo vedno dovolj za to, da smo lahko preživeli veliko časa skupaj skozi šport, recimo na smučanju. Res je, da smo šli s fičom in s sarmami ter golaži, ampak smo se tam imeli vedno lepo." 

Rad je bil z vrstniki in tudi v prostem času odigral igro tenisa, kot sam pravi, pa je tu in tam "premaknil tudi kakšno mejo", ne glede na to, da je bila njegova mama sodnica. A kot pravi, ga je njeno delo najbolj zaznamovalo na univerzi, ko se je odločil za študij prava: "Mamo so vsi poznali in si preprosto nisem mogel dovoliti, da predavanja in izpite obiskujem nepripravljen. Zato sem se moral tudi včasih bolj pripraviti bolj, kot bi se sicer." 

Študija prava ni dokončal, a zato ni nič manj garal: "Tenis sem igral v Nemčiji, ampak sem se takrat, ko sem še študiral, vedno redno udeleževal izpitnih rokov. Morda je bilo preveč fokusa na tenisu, čeprav sem se spraševal, ali mi bo ta rutina dovolj. Skoraj vse mi je uspelo, ko se je zataknilo pri še danes enem najtežjih predmetov na pravni fakulteti, in to je Rimsko pravo." Še danes je globoko prepričan, da izpita ni naredil zato, ker je bilo njegovo znanje ocenjeno nepošteno: "Iskali so neznanje in ne znanja, ki ga je bilo več kot dovolj."

"Zaradi tega sem študij opustil, saj še danes menim, da 'nuja po diplomi' ne izvira iz tega, česar si v življenju sposoben. Če mi na nagrobniku ne bo pisalo 'diplomiran', tudi nič hudega." 

Čeprav študija ni dokončal, je razvil mnogo poslovnih idej. Leta 1995 je odprl legendarni Takos, ki je veljal za najboljšo mehiško restavracijo daleč naokoli, temu pa je sledil tudi razvoj S'Oliverja. 

Od kod ljubezen do tenisa?

Profesionalna kariera tenisa ga je v mladosti popeljala v Nemčijo. Kot pravi sam, mu je še danes dovolj vsak ena ura na dan, ki jo posveti športu. A inspiracija za ljubezen do tenisa izhaja še iz časov, ko so živeli na Prešernovi ulici v Mariboru. "V prvem nadstropju na Prešernovi, kjer smo živeli z družino, sta bila dva tenisača – Simona in Vlado. Bila sta starejša, ampak sta mi predstavljala nek vzor. Pri približno desetih letih sem padel v to igro in mi je ta še danes izjemno zanimiva, ker dokazuje tudi psihično vzdržljivost," je povedal, da če razumeš igro, veš, da je namen nasprotnika vreči iz ritma: "Je kot nek šah brez šahovnice ali boks brez ringa." 

"Šport mi pomaga, da prečistim svoje misli. Velikokrat se spomnim, ko sem imel s poslom polne dneve, da sem tudi hodil na Piramido, da bi se opomnil, zakaj počnem vse to, kar počnem." 

"V Nemčijo sem šel v 3. letniku prava, in sicer po začetni kapital in z željo po uspehu v karieri, ki mi je veliko pomenila, hkrati tudi, da bi se naučil jezika. Ampak me je ta uspeh in razvoj teniške šole ter uspeh posrkal vase na tak način, zaradi katerega sem razmišljal, kaj s tem narediti v svojem rodnem mestu, kako si ustvariti eksistenco."

"Upam, da mi otroci ne bodo očitali ..." 

Arsenovič je drugič poročen, iz prvega zakona ima dva otroka, stara 18 in 14, iz drugega prav tako dva, stara 5 in 2 leti. Kot pravi, je privilegij biti in imeti mlade otroke, saj lahko glede na različne starostne stopnje tudi razume, kakšne so njihove potrebe. "To, da imam tako majhna otroka, je zagotovo tudi prispevalo k temu, da smo naredili 26 igrišč v dveh letih, kar je v Evropi rekord," izpostavlja, saj meni, da je treba otrokom zunaj digitalnih medijev čim prej ponuditi čim več možnosti za socializacijo in razvoj. Razen najmlajšega sina vsi otroci vedo, da je župan, a je povedal, da 2-letnemu nekoliko zavida, "ker ne potrebuje ničesar vedeti in ga zanimata samo smeh in igra". Velikokrat ga nasmeji tudi 5-letni sin. Z nasmehom mi namreč pojasni, da mu med sprehodi včasih s prstom pokaže na kakšno stavbo, ki je potrebna obnove, in reče: 'Ati, to je še treba popraviti'. (smeh, op. p.) 

Očetovstvo mu pomeni veliko, zato pravi, da upa, da mu otroci ne bodo očitali, če je kakšen trenutek z njimi zamudil: "Zagotovo sem zamudil kakšen trenutek, ampak sem tudi jaz samo en utrinek na tej Zemlji. Želim si stremeti k temu in verjamem, da bodo otroci v prihodnosti cenili to, kar počnem. Ne morem delovati drugače kot tako, kot v sebi čutim, da je prav. Za zdaj mislim, da vse, kar počnem, počnem dobro. Nikoli ni zagotovila, ni nujno, da bi bila kakršnakoli druga pot boljša. Ampak trenutno čutim, da delam dobro in prav."

"Zanimivo mi je, ko jih kdaj spremljam in vidim, kako se sprašujejo, kdo bo prvi na gugalnici, kdo je na vrsti, da se spusti po toboganu in ali lahko gre po toboganu tudi vzratno navzgor, medtem ko se nekdo vozi dol ... Potem smo že skoraj nazaj na politiki – politika je igra." 

Za župana je kandidiral "iz obupa"

Pravi, da ne verjame v posamične trenutke in da je danes župan zato, ker ga je do tega pripeljal splet dogodkov vse od otroštva. "Vsekakor na to, kar si, vpliva okolje, v katerem živiš. Na to so zagotovo vplivali tudi vsi učitelji in tudi vzgojitelji, vse od majhnih nog. Vsi ljudje, ki sem jih srečeval, vse, ki sem jih srečeval v poslu. Vsekakor mi je veliko poti odprlo življenje v tujini, ko sem videl nek drug svet, drug pogled na življenje, tudi kapitalistični, ki ga sprva tukaj ni bilo," mi pove in doda, da to sam razume kot skupek utrinka, kot zavedanje, da je tudi naše življenje utrinek. "Če začutiš, da imaš neko poslanstvo, da bi rad nekaj počel, moraš ta glas poslušati, ker bi si morda kdaj očital, da tega nisi poslušal, čeprav si za to imel neko priložnost." 

"Takrat mu je 10-letna hčerka rekla: 'Ati, kar lahko narediš danes, ne prelagaj čez štiri leta'." 

A kot pravi, je kandidiral iz obupa: "Vrnil sem se v Maribor upajoč, da se bo mesto razvijalo. Na različnih lokacijah sem kupoval starejše hiše in jim vdihoval življenje z velikim trudom zaposlenih in kapitala, upajoč, da bom tudi s tem dal iskrico mestu in čemur bodo tudi drugi sledili," je pojasnil in dodal, da je upal, da se bo mentaliteta spremenila, a je hitro ugotovil, da to ni tako: "Kandidiral sem iz obupa in iz velike želje po spremembah." 

Male zmage, velike spremembe in modernizacija 

"Bolelo me je, da ni bilo nikjer aktivacije, čeprav sem bil na mnogih prisoten. Zdelo se mi je škoda, da mladi ne ponotranjijo vsega, kar se je v mestu dogajalo vso zgodovino. Da je mesto takšno, kot je, je zato, ker se trudimo privzgajati kulturo povezovanja," svoje občutke razume Arsenovič. Kot veliko zmago si šteje tudi Dan Maribora: "Zamisel, na katero sem izjemno ponosen, je prav ta dan. Izbrali smo datum, ki ni povezan z nobeno izmed zgodovinskih prelomnic, temveč datum, ki nas lahko samo združuje," je povedal in dodal, da se je letošnjega dogodka udeležilo več kot 10.000 ljudi. 

"Na petih izmed mariborskih hribov prižgemo krese in se skozi to toploto, ki jo nudijo, in druženje, ki ga ustvarjamo, povežemo. Naredimo kot nek vulkanski obroč. Otroci so imeli letos na glavi lučke in je izgledalo, kot da so kresničke. Letos smo organizirali tudi brezplačne prevoze v predmestja, kjer so lahko občani spoznali zgodovino, o kateri se ne govori – recimo, kaj je bilo nekoč v Košakih, kaj se je dogajalo na Teznem – vse to. To, da so bili mestni avtobusi polni, da je bila izjemna udeležba, samo priča o tem, kako povezani smo in da moramo tovrstno tradicijo še nadaljevati." 

Veliko napredka vidi tudi na področju aglomeracije, zdravstva, športa in kulture."Zadovoljen sem, ker smo dvignili participativni proračun, dvignili sredstva in uživam v tem, ko občani predlagajo spremembe in se jih vključuje v tovrstne debate. Četudi se te ne zgodijo čez noč, so upoštevane in se na njih dela tako dolgo, da se jih lahko umesti v naše mesto." 

Prav zato pravi, da bi, če bi lahko živel kjerkoli na svetu, vedno izbral Maribor. "Vedno hrepenimo po tem, da še nismo videli toliko mest in držav zunaj Slovenije, ampak vsakič znova, ko se vrnem domov, si rečem 'ej, kak pa je tu fajn'."

"Vse to, kar čutim, ni na ravni razuma ali zavedanja, kar Maribor ponuja, temveč na ravni občutenja." 

Prav zato se je vrnil iz Nemčije, saj je Maribor neizmerno pogrešal, "to je bil čas močnega domotožja", zato se tudi ni obremenjeval z mnenjem drugih, ko so mu očitali, da je šel v tujino: "Vedno sem jim prijazno odvrnil, da naj ne skrbijo, ker se bom vrnil domov, v Maribor." Humorno pripomni, da tega niso pričakovale njegove simpatije v tujini, ampak njegovo srce je vedno bilo tam, kjer je odraščal. 

V Mariboru je še veliko prostora za razvoj 

"Pogrešam malo več želje po kreativnem razvoju. Ne zato, ker bi to nujno potrebovali, ampak ker to počnejo drugi in izgleda, kot da mi tega ne znamo. Ampak mislim, da smo v zadnjih štirih letih skupaj dokazali, da zmoremo in da je mesto iz dneva v dan lepše," zato tudi sam rad pogleda zunaj domačega okolja in si veliko vzora jemlje v praksah tujih velemest. "Iz najboljših praks posameznih mest skušamo črpati ideje za to. Recimo na primeru energetske izrabe sta to zagotovo Kopenhagen ali Bilbao. Slednji veliko vlaga v nove stanovanjske zgradbe. Tak primer je tudi Düsseldorf, kjer je na zapuščenem pristanišču nastala neverjetna medijska industrija. Nekdo je na nekdaj pomembnih področjih, ki so čez čas postala manj zanimiva, spet naredil nekaj zanimivega. In tako na to gledam tudi jaz," je zaokrožil zgodbo. 

"Bojim se, da mnogi iz Maribora gredo zato, ker se počutijo bolj ambiciozne in tukaj preprosto ne najdejo sogovornikov. To si želim spremeniti. Ne potrebujemo nešteto podjetij, le nekaj, zaradi katerih bo Maribor znova oživel kot mesto, kjer se lahko tudi mladi karierno razvijajo in rastejo." 

Ali mu bo uspelo ustvariti mesto, kjer je to mogoče, si prizadeva videti iz prihodnosti, ki jo načrtuje njegova 18-letna hči. Ta namreč trenutno študira v tujini in kot pravi, bo njena morebitna vrnitev "dober pokazatelj tega, ali mi bo uspelo ustvariti mesto, v katerega se bo z največjim veseljem vrnila, ali bo ostala kje drugje". 

Arsenovič je na sebi nosil majico s posebnim namenom. Na njej je stari pečat Maribora, ki v rdečih potezah izstopa iz črne majice, na kateri je odtisnjen: "Ta majica je najboljši primer tega, ko nekaj imamo, ampak ne vemo, da imamo." Ni naključje, da se tako mesto kot ljudje prebujajo s tem, ko se prebuja infrastruktura in možnost za to, da v njem ustvarijo družino in prihodnost, zaradi katere se bodo tudi, ko bodo v tujini, vedno znova vračali domov. 

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del