Neža Smolinsky je nadarjena slovenska igralka, ki je nase med drugim opozorila v Gajinem svetu. A je precej več kot zgolj to. Je tudi dekle, ki ji besede ne tečejo le pred kamero, marveč tudi, ko se usede za tipkovnico. Za Metropolitan je tako spisala simpatično in še kako osebno izpoved o tem, kakšno je dejansko v resnici življenje filmskega igralca in kaj vse se dogaja za kamerami.
Prvi znak, da bo dolg snemalni dan, je budilka. Zazvoni ob uri, ko se zunaj še nič ne dogaja, sama pa se poskušam spomniti, zakaj sem prejšnji večer spet šla pozno spat. Na lokacijo pridem zaspana, brez ličil in videti povsem domače, kar je pravzaprav moja neuradna prijava v masko. Bolj kot sem podobna živemu mrtvecu, prej se maskerke lotijo svojega čaranja. Medtem ko mi urejajo obraz in lase, se prostor okoli mene hitro prebuja. Po hodniku hodijo ljudje z opremo, iz voki-tokijev se oglašajo navodila, asistenti pa preverjajo, kdo je že prišel in koga še čakamo.
Pred prvim snemanjem sem si delo igralca predstavljala precej bolj preprosto. Naučiš se besedila, stopiš pred kamero, odigraš prizor in greš. A nihče ti ne pove, da boš velik del dneva presedel v maski, se preoblačil, čakal na postavitve luči, in obupano razmišljal, ali si v prejšnjem kadru kozarec držal v levi ali desni roki. Film je poln drobnih pravil, ki jih gledalec nikoli ne opazi in tudi ne sme, ker bi to pomenilo, da je nekaj šlo narobe.
Ena manj glamuroznih plati mojega igralskega življenja je bilo vsakodnevno pranje las. Zveni nedolžno, dokler ne ugotoviš, da si jih moraš umivati vsak dan pred snemanjem, ne glede na njihovo stanje. Prizori, ki v filmu potekajo le nekaj minut narazen, so lahko posneti na povsem različne dni, moji lasje pa morajo ves čas delovati, kot da med enim in drugim kadrom ni minil niti trenutek. Zato jih zjutraj znova operem, maskerka pa jih zvesto oblikuje tako, da padejo enako kot zadnjič.
Ko čas začne drugače teči
Na snemalnem prizorišču ima čas nekoliko čuden ritem. V nekem trenutku se vse odvija počasi in zdi se, da imam pred naslednjim prizorom celo večnost. Usedem se, začnem pogovor ali pogledam na telefon in že nekdo zakliče moje ime.
V nekaj sekundah moram pustiti vse, kar sem počela, se postaviti na označeno mesto in na hitro postati kdorkoli že sem v tistem scenariju, saj kamera ne sme izvedeti, da sem bila še minuto prej zaspana, lačna ali zatopljena v povsem drugo tematiko.
Postala sem tečna sestra
Pri štirinajstih letih sem v filmu Gajin svet dobila vlogo Tee, Gajine tečne starejše sestre. Zame je bilo takrat vse novo, filmsko prizorišče, kamera in ogromno ljudi, ki natančno vedo, kaj počnejo. Največji izziv pa sploh ni bilo prizorišče samo, temveč lik. Sama sem bila kot otrok precej zadržana in tiha, Tea pa je bila moje popolno nasprotje, glasna, prepričana vase in vedno pripravljena iti komu na živce. Ne dovolj, da bi bila samo malo slabe volje, morala je delovati kot prava starejša sestra, ki natanko ve, katere gumbe pritisniti.
Očitno sem svojo nalogo opravila precej dobro. Po Tei sem namreč večkrat dobila podobne vloge in vzorec je postal več kot očiten: znova in znova sem bila neposredno, uporniško ali nekoliko nadležno dekle. Verjetno zato ker sem že zelo zgodaj dobila svojo igralsko oznako, torej tista, ki je pred kamero tečna. Po eni strani je to kompliment, saj pomeni, da je lik na gledalce in ustvarjalce naredil vtis. Po drugi strani pa je precej smešno, kako se lahko nekaj, kar si prvič odigral pri štirinajstih, kar naenkrat prime tvoje podobe in te spremlja še vrsto vlog naprej.
Skrito pred gledalci
Čeprav sem bila pred kamero Tea, sem največ časa preživela z ljudmi, katerih obrazov v filmu sploh ni: z maskerkami, kostumografinjami, tonskimi mojstri, lučkarji in ostalimi tehniki. Nekateri jih poimenujejo tudi "ljudje iz zakulisja", a v resnici so povsod. Oni prvi pridejo, rešujejo težave in ostanejo še takrat, ko igralci svoje delo že zdavnaj opravimo. Med dolgimi snemalnimi dnevi ni bilo težko stkati vezi, ki jih kamera nikoli ni ujela: pogovori med pripravljanjem na prizor, interne šale, skupna kosila in tisti posebni humor, ki se pojavi šele takrat, ko so vsi že malo preutrujeni, da bi jih bilo sram.
Ker sem ob začetku snemanja prvega dela trilogije končala šele osnovno šolo, so me nekateri člani ekipe dobesedno videli odraščati. Najprej so spoznali najstnico, ki ni vedela, kje sme stati, kdaj mora biti tiho in komu mora slediti. Sama sem se sproti učila pravil tega nenavadnega delovnega okolja, oni pa so bili ves čas zraven, kot nekakšni mentorji.
Opazovali so, kako sem postajala bolj samostojna, manj prestrašena pred kamero in vse bolj domača na prizorišču. Ko se po določenem času znova srečaš z istimi ljudmi, hitro ugotoviš, da se ne spomnijo samo tvojih prizorov, temveč tudi tega, kakšna si bila, ko si prvič prišla tja. Takšna ekipa za čas snemanja postane nenavadna vrsta družine. Skupaj smo ob nemogočih urah, včasih premraženi, drugič preznojeni, pogosto utrujeni, a redko naveličani vsega skupaj.
Igralstvo me je naučilo, da pogosto tisto, kar na platnu deluje povsem spontano, v resnici s spontanostjo nima nobene zveze. Prizor, v katerem Tea samo vstopi v prostor in izreče nekaj tečnega, ima koreografijo: kdaj odpre vrata, kje se ustavi, koga pogleda in ob kateri besedi se premakne. Šele ko vse izgine iz zavesti in postane avtomatično, nastane spontanost, ki jo vidi gledalec.
Ko se kamera ugasne
Ko danes pomislim na svoje snemalne izkušnje, ne mislim na prizore. Spomnim se teme zunaj, ko sem zjutraj odhajala od doma. Spomnim se še enega umivanja las, čeprav so bili še čisto v redu, in sedenja v maski, ko sem počasi prihajala k sebi. Spomnim se ljudi, ki so me klicali na prizorišče, mi popravljali kostum in me opozarjali, v kateri roki sem prej držala rekvizit. Predvsem pa se spomnim ekipe, pred katero sem iz štirinajstletnice počasi odrasla v žensko.
Gledalci so v meni spoznali predvsem Teo, tečno starejšo sestro in ta vloga se me je prijela dovolj močno, da so ji sledila še druga podobna dekleta. Ljudje na drugi strani kamere pa so videli precej več. Videli so vse trenutke pred tistim kratkim "akcija", mojo začetno negotovost in leta, v katerih sem se spreminjala skupaj z vlogo. Prav zato film ni samo tisto, kar je ostane na platnu. Velik del izkušnje se zgodi v trenutkih, ko je kamera obrnjena v drugo smer.
