Na majhnem, odmaknjenem otoku sredi morja sta tisočletja počivali skrivnostni okostji, ki bi lahko spremenili naše razumevanje odnosa med človekom in enim njegovih nekoč največjim sovražnikom.
Arheologi so na švedskem otoku Stora Karlsö odkrili ostanke dveh sivih volkov, starih med 3000 in 5000 let, ki razkrivajo presenetljivo zgodbo. Ker otok nikoli ni bil povezan s celino, volkova tja nista mogla priti sama. Raziskovalci zato menijo, da so ju na otok namenoma pripeljali ljudje, ki so zanju nato tudi skrbeli. A prav to je tisto, kar še kako preseneča.
Odkritje, objavljeno v ugledni znanstveni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, nakazuje, da je bil odnos med človekom in volkom precej bolj zapleten, kot so domnevali doslej. Znanstveniki namreč menijo, da so ljudje ohranjali tesne vezi z volkovi še dolgo po tem, ko so bili psi že udomačeni.
Vprašanje, kako so volkovi postali prvi psi, ostaja ena največjih ugank evolucije. Ena najbolj razširjenih teorij pravi, da so se nekateri volkovi začeli zadrževati v bližini človeških naselbin, kjer so se prehranjevali z ostanki hrane in sčasoma izgubili strah pred ljudmi. Druga teorija pa predvideva, da je človek pri procesu udomačitve igral precej dejavnejšo vlogo ter namenoma izbiral in vzrejal volkove z zaželenimi lastnostmi.
Toda nova raziskava kaže, da zgodba morda ni bila tako preprosta. Vodilni avtor raziskave Linus Girdland-Flink z univerze v Aberdeenu na Škotskem je poudaril, da je bilo odkritje popolno presenečenje. "Ne le, da sta bila po genskem zapisu povsem običajna evrazijska volkova brez sledov pasje dediščine, živela sta tudi ob ljudeh, prehranjevala sta se z njihovo hrano in prebivala na kraju, kamor bi lahko prispela le s čolnom," je pojasnil.
Zgodba se je pravzaprav začela že konec 19. stoletja, ko so arheologi v jami Stora Förvar na otoku izkopali številne živalske kosti. Jama je bila v neolitiku in bronasti dobi zatočišče lovcev na tjulnje in ribičev. Med najdbami so bile tudi kosti dveh psom podobnih živali, vendar takrat raziskovalci niso mogli zanesljivo ugotoviti, ali gre za pse ali volkove.
Šele sodobne genetske analize so razkrile, da gre dejansko za dva siva volka brez kakršnih koli znakov pasje dediščine. To je presenetilo tudi genetskega raziskovalca Pontusa Skoglunda z inštituta Francis Crick v Veliki Britaniji. Čeprav sta bila volkova genetsko povsem divji živali, sta živela podobno kot ljudje na otoku. Analize njunih ostankov kažejo, da sta se prehranjevala predvsem s tjulnji in ribami, torej z enako hrano, kot so jo uživali tamkajšnji prebivalci.
Oba volkova sta bila tudi manjše rasti od običajnih sivih volkov. Pri enem so raziskovalci odkrili gen, ki bi lahko nakazoval selektivno vzrejo, poleg tega pa je imel poškodbo ali bolezen, ki mu je verjetno onemogočala uspešen lov v naravi. To po mnenju raziskovalcev pomeni, da je preživel predvsem zaradi človekove pomoči. "To nakazuje, da so ljudje, ki so občasno ali stalno prebivali na Stori Karlsö, z volkovi vzpostavili odnos, ki kaže na določeno stopnjo nadzora in skrbi zanje," je pojasnil Girdland-Flink.
Znanstveniki ocenjujejo, da so bili psi udomačeni pred najmanj 14.000 do 16.000 leti in da izvirajo iz danes neznane populacije volkov. Nova najdba pa kaže, da se odnosi med človekom in volkom z nastankom psa niso končali. Očitno so nekatere skupnosti še tisočletja pozneje sobivale tudi z volkovi in jih morda celo namenoma vzdrževale v svojih naselbinah. "Gre za zelo provokativen primer, ki odpira možnost, da so ljudje v določenih okoljih volkove lahko zadrževali v svojih naseljih in v tem videli določeno korist," je sklenil Skoglund.
Čeprav raziskovalci ne menijo, da sta bila volkova na Stori Karlsö udomačena v pravem pomenu besede, odkritje odpira povsem nova vprašanja o tem, kako tesna je bila vez med človekom in njegovim nekdanjim največjim tekmecem. Dolgo po tem, ko je najboljši človekov prijatelj že postal pes ...
