Pod neskončnim puščavskim peskom je več kot 1600 let tiho počival pozabljeni svet, ki je arheologom razkril več, kot so si sploh lahko mislili.
Arheologi iz Egipta so v oazi Dahla v Zahodni puščavi odkrili izjemno dobro ohranjeno bizantinsko naselbino, ki ponuja redek vpogled v vsakdanje življenje v obdobju, ko Egiptu niso več vladali faraoni, temveč Bizantinsko cesarstvo. Med izkopavanji so razkrili urejene ulice, hiše, cerkev, obrambne objekte, krušne peči, kovance in okoli 200 zapisov na lončenini, ki pripovedujejo zgodbo prebivalcev izpred približno 1600 let.
Naselbina, odkrita na območju Ain Al-Sabil v guvernatu Nova dolina, je bila zgrajena po skrbno načrtovanem urbanističnem načrtu. Ulice, ki so potekale v smeri sever-jug, so se sekale s cestami v smeri vzhod-zahod in ustvarjale mestne trge ter javne prostore. Na osrednjem delu naselja so arheologi odkrili bazilikalno cerkev iz sredine 4. stoletja, v njeni bližini pa še dva stražna stolpa, močno utrjeno stavbo z debelimi zidovi ter hiše iz blatnih opek z reprezentančnimi sprejemnimi prostori in obokanimi strehami.
Najdba kaže, da oaza Dahla ni bila le osamljena postojanka sredi puščave, temveč dobro organizirano urbano središče, povezano s trgovino, pridelavo hrane, obrambo in hitro rastočo krščansko vero. Oaza je sicer že uvrščena na poskusni seznam Unescove svetovne dediščine.
Posebno dragocene so najdbe iz vsakdanjega življenja. V hišah so raziskovalci našli krušne peči, kuhinjske prostore in kamnita orodja za mletje žita. Čeprav ne gre za bleščeče zaklade, prav takšni predmeti arheologom omogočajo najboljši vpogled v življenje navadnih ljudi, saj razkrivajo, kako so prebivalci pripravljali hrano, delali in organizirali svoje domove.
Ena od hiš naj bi pripadala cerkvenemu diakonu z imenom Tisous. Arheologi domnevajo, da je stavba sprva služila kot hišna cerkev, še preden je naselje dobilo svojo veliko baziliko. Podobno pomembno vlogo naj bi imela tudi hiša moža po imenu Tabibos. Obe odkritji nakazujeta, da so prve krščanske skupnosti bogoslužje opravljale v zasebnih domovih, šele pozneje pa zgradile namensko cerkev.
Med najpomembnejšimi odkritji je približno 200 ostrakonov, kosov lončenine, ki so jih v antiki uporabljali kot pisalno podlago. Na njih so ohranjeni zapisi v grščini in koptskem jeziku, ki vsebujejo pogodbe, poslovne evidence, korespondenco in druge dokumente iz vsakdanjega življenja. Raziskovalci jih še vedno podrobno preučujejo.
Na najdišču so našli tudi bronaste kovance z upodobitvami bizantinskih cesarjev, latinskimi napisi in krščanskimi simboli ter zlate kovance iz obdobja cesarja Konstancija II., sina Konstantina Velikega, ki je med letoma 337 in 361 vladal Rimskemu cesarstvu in nadaljeval širjenje krščanstva.
