Travme, ki jih nosijo strojevodje: kako jim usodne nesreče za vedno spremenijo življenje?

"Na celem telesu začutiš na tisoče igel. Podzavestno zaviraš, čakaš, da se bo vlak ustavil. Ta šok ... je močan," je anonimni strojevodja opisal trenutek, ko se je na tirih pred njim nenadoma znašel človek. Nekdo, ki se je odločil, da si bo vzel življenje. Strojevodja je reagiral takoj, a trčenja v takšnih primerih ni mogoče preprečiti.

"Ne bom pozabil ... kot da bi imel na roki 50 kilsko utež in cmok v grlu. Moraš poklicati in nekoga obvestiti. Pomiriti moraš potnike. To traja do dve uri. Izjavo moraš podati. Ko se vse umiri, adrenalin popusti in šele takrat se zaveš ... sprašuješ se, kdo je to bil, kdo je ta oseba, kako se počutijo starši, njegovi najbližnji. Razmišljaš o tem, noč je dolga. To so taki prizori, na katere ne moreš biti pripravljen," je pojasnil strojevodja.

Nekateri imajo srečo in se upokojijo, ne da bi doživeli takšno nesrečo, vendar ni malo tistih, ki imajo za seboj dve ali tri trčenja. Po nesreči pa za strojevodjo ni nikoli več tako, kot je bilo. Pečata se ne da izbrisati. Še vedno je preveč zakoreninjeno prepričanje, da ljudje, zlasti moški, ob takšnih dogodkih zmorejo sami. Da je poiskati pomoč znak šibkosti. Dogodek porinejo v podzavest in se čim prej vrnejo nazaj na delo. Temu sledi nespečnost, pogovor je potreben. 

"Pri starejših je čutiti, da težje sprejmejo pomoč. Občutek imajo, da je z njimi nekaj narobe. To informiranje o pomoči je pomembno tudi s tega vidika, da človek razume, da s tem ni nič narobe. Da je to normalen odziv organizma na tako težko situacijo," razloži dr. Zdravko Lavrič, psihoterapevt in terapevt medicinske hipnoze, ki na Slovenskih železnicah pomaga zaposlenim in drugim pričam železniških nesreč, da predelajo svoje stiske.

Navedel je primer nesreče, kjer je dijakinja po nesreči skočila pred vlak. Strojevodja, ki je bil nesreče deležen, tri tedne po dogodku ni zmogel pognati lokomotive, ker mu telo ni dovolilo. Dogodek za strojevodjami pogosto pride kasneje, nekaj tednov po nesreči, začnejo se tresti, šibijo se jim noge, niso več sposobni varno nadaljevati svoje delo. Takojšnja pomoč je ključna, saj lahko prepreči resno bolezen.

Psihosocialna pomoč po železniških nesrečah se je na Slovenskih železnicah uradno začela leta 2017, temelje zanjo pa so začeli postavljati po letu 2010. 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord