Uspešni poslovnež, ki na prvo mesto vedno postavi svojo družino: "Vsak je svoje sreče kovač"

Grajenje trdnih odnosov je pomembno tako v poslovnem kot tudi v zasebnem življenju, kar pa ni vedno preprosto, saj je veliko odvisno od naše samozavesti, meni Boško Praštalo, oče, mož, uspešni podjetnik in lastnik licence Superbrands Slovenija. Strokovnjak za mreženje (ustvarjanje kakovostnih odnosov) in B2B prodajo pravi, da smo za vsak odnos krivi mi sami in da grajenju trdnih odnosov posvečamo premalo časa in pozornosti.  

Lahko našim bralcem poveste kaj o sebi, s čim se ukvarjate?

Načeloma imam dva močna stebra, tako jaz temu rečem, en je zelo povezan s svetom marketinga – Licenca Superbrands Slovenija, to delamo že četrto sezono. S tega področja imam tudi revijo Super znamka, ki izhaja štirikrat na leto. Smo mali nišni medij, ki govori o znamčenju. To je ta marketinški steber, drugi je pa mreženje. Upam si trditi, da sem eden redkih, če ne kar edini, ki strateško govorim o mreženju. O tem sem napisal knjigo, imam svoj podkast, prihaja pa še en vrhunski online produkt, tako da moja misija je, da aktiviram Slovenijo, tiste, ki se hočejo aktivirati, seveda.

Na kaj po vašem ljudje najprej pomislijo, ko slišijo besedo mreženje?

Nič pozitivnega. Skoraj tako kot prodaja, da je nekaj na silo. Velikokrat to zamešajo z mrežnim marketingom. Načeloma zato, ker jim je v preteklosti nekdo prodal zgodbo, da je treba samo na dogodke hoditi, da se moraš pretvarjati, da moraš biti nekaj, kar nisi. Imajo popolnoma napačno predstavo. Zelo je opazna razlika, ko jih vprašam za mnenje o mreženju, preden preberejo mojo knjigo in potem.

Kaj bi svetovali takim ljudem, kako naj začnejo z mreženjem in na kakšne izzive, pasti naj bodo pripravljeni?

Da je najprej treba temelje počistiti. Jaz imam štiri področja, o katerih strateško govorim: temelj, fokus, sistem in proaktivnost. In vse se vedno začne pri temeljih. Če imam pet služb neuspešnih, štiri zveze neuspešne, je verjetno nekaj narobe pri meni. Največji trik je, da moramo vedno začeti čistiti pri sebi. Pomemben je tudi fokus, kaj sploh hočemo in koga želimo imeti ob sebi. Zato je mreženje tak izziv, ker nihče ne more korakov narediti namesto nas, ampak jih moramo sami.

Kako se spopasti, ko na poti srečamo ljudi, ki na nas vplivajo negativno?

Če se le da, si moramo čim manj jemati k srcu. Če se nam nekdo približuje bodisi s poslovnega ali zasebnega vidika, a mu ne zaupamo in se vklopijo alarmi, bomo tako osebo težko spustili zraven. Bolj kot smo samozavestni in bolj ko vemo, kdo smo in kaj hočemo oziroma nočemo, težje bo nekdo vstopil do nas prek alarmov. Večji izziv je, kako se znebiti toksičnih ljudi, ki so že prisotni v našem življenju.

Ljudje se s toksičnimi odnosi srečujemo tudi na delovnem mestu. Kaj je po vašem mnenju treba zagotoviti zaposlenemu, da rad prihaja v službo?

Če se bo zaposleni počutil v redu, bo deležen spoštljivega odnosa, imel dobro plačo, normalen delovnik, da ima dovolj časa za družino in za svoje hobije, bo lahko prišel z nasmeškom v službo. Delodajalcu mora biti v interesu, da se zaposleni razvijajo, da gradijo svojo vrednost. To pa lahko le, če so izpolnjeni osnovni pogoji, torej spoštljiv odnos in dobra plača. Hkrati je pomembno, da jim da dihati, da imajo dovolj časa za svoje hobije, družino itd.

Ne glede na to, kako imamo radi svojo službo, je pomembno, da se znamo sproščati. Kako si vi z vašo drago najraje vzameta čas zase?

To je vedno izziv. Trenutno sem v fazi, ki je sicer super, je zelo zahtevna. Ampak vse se da. Moja vrednota je družina, želim si, da mi uspe v poslu, želim biti uspešen. Sem že uspešen, a si želim biti še bolj, a zato nisem pripravljen plačati previsoke cene. Zame je prevelika žrtev, da me predolgo ni doma. Poskušam imeti nek svoj ritual, ki mi sicer ne uspe vedno. Zbujam se ob 4. zjutraj in do pol sedmih je to čas zame. Potem poskusim dan uskladiti z ženo, ker mi je v interesu, da je tudi ona uspešna in zadovoljna v življenju. Prioriteta so otroci, tako da si največ časa prilagodim zanje. Nisem pa 24 ur z družino, ker to ni naravno. Največkrat z ženo poskušava izkoristiti čas, ko imajo otroci kakšne aktivnosti ali so v varstvu in si potem vzameva čas samo za naju, greva skupaj v hrib, v kino, na večerjo ali pa skupaj pogledava film.

Kako jo najraje presenetite?

Nikoli ji ne kupim rož za osmi marec ali valentinovo, tega midva ne praznujeva, ker živiva tako, da je vsak dan ljubezen. Bolj pomembno se mi zdi, da ji na različne načine vsak dan poskušam pokazati, koliko mi pomeni. To je to grajenje odnosov, nenehna skrb en za drugega. Vedno mora biti kombinacija materialnih in nematerialnih zadev.

Kaj je najdražje, kar ste si kdaj kupili (sebi ali drugim za darilo)?

Težko rečem, ker imam čuden odnos do denarja. Redkokdaj se kakšni stvari odpovem, ker bi se mi zdela predraga, je samo vprašanje, ali tisto stvar potrebujem ali ne. Še največ denarja (glede na najine prilive veliko preveč) nameniva dopustu z družino. Nobenemu od naju z ženo materialne stvari ne pomenijo veliko. Raje investirava vase in otroke, v izobraževanje.

Kaj ste si kot otrok želeli postati?

Kot otrok nisem imel nobenih ambicij. Izhajam iz skromne družine, zato sem moral zgodaj začeti delati. Pozneje sem šel v gostinsko šolo, ampak ne zato, ker bi si želel, ampak ker so šli tja prijatelji. Vedno sem nekako posnemal druge, tudi prvo garsonjero sem si kupil, ker so si prijatelji kupovali stanovanja. Sam nisem nikoli imel nobenih ambicij. Resno sem se o svojih ambicijah in željah začel spraševati šele pri 36 letih, kar me je potem vodilo v poslovne vode.