"Vsak človek je ustvarjalno bitje in je nesrečen, če tega ne more uresničiti"

V svoji več kot štiridesetletni ustvarjalni karieri je vodilna slovenska lutkarica, ilustratorka, kostumografinja in scenografka Alenka Eko Vogelnik na vseh navedenih področjih pustila tako močan pečat in jih med seboj tako učinkovito povezala, da se jo je Javni sklad RS za kulturne dejavnosti pretekli konec tedna odločil nagraditi z zlato plaketo za življenjsko delo. Njena ustvarjalna zapuščina se ob tem ne veže le na uvedbo novih lutkarskih tehnologij in tehnik ali kostumografskih tehnik, pač pa tudi na pedagoško delo na Pedagoški fakulteti in delo mentorice številnih ljubiteljskih ustvarjalcev. Kot se je pošalila, je bilo pregledovanje lastnih dosežkov pravzaprav kar nekoliko stresno.

Ustvarjate na najrazličnejših področjih – ilustrirate, slikate, režirate, pišete, razvijate lutke in še in še. Kako ste v letih ustvarjanja usklajevali svoje izraze?

Moj izraz se je razvijal postopno in po vrsti. Takoj po diplomah na arhitekturi in slikarstvu sem začela ilustrirati. Takrat je bila ta likovna dejavnost podcenjena, vendar sem se tega dela z veseljem lotila, saj sem rasla ob Mariji Vogelnik, svoji mami, ki se je tudi ukvarjala z ilustracijo. Moj pristop je bil zelo oseben. Če se je le dalo, sem urednikom sama predlagala besedila, nekaj jih je bilo Marijinih, pa tudi od nekaterih prijateljev in znancev. V likovnem izrazu mi je bila najljubša akvarelna tehnika, ki se je na akademiji nismo učili in se mi je zdela najzahtevnejša.

Po desetih letih, ki sem jih posvetila ilustraciji, sem po naključju pristala v gledališču. Začela sem z izdelavo mask iz papir-masheja in ročno poslikanih kostumov. Tehniko papir-masheja sem spoznala v otroški likovni delavnici Pionirskega doma, ki jo je vodila Marija. Kar se tiče kostumov, pa spadam še v tisto generacijo, ki se je naučila šivati doma – na mamini singerci na nožni pogon. Tako sem naslednjih deset let delala scene in kostume po vseh slovenskih gledališčih.

Sedaj je nastopilo desetletje režije. Tudi to se je zgodilo po naključju. Režiserja, ki naj bi režiral predstavo z mojo likovnostjo, ni bilo od nikoder, pa sem sama prevzela režijo. Začela sem režirati tudi na televiziji in si za nagrado prislužila študijsko potovanje po ZDA. Tam sem na snemanju Sesame Streeta srečala televizijske mimične lutke. Želela sem jih prenesti k nam, zato sem napisala prve scenarije. Poleg mimičnih lutk so me najbolj zanimale marionete, ki so osnovne evropske lutke, najzahtevnejše glede na izdelavo in animacijo. Ročne lutke so kasnejša poenostavljena ljudska varianta lutk. Marionetne predstave so zimzelene in pri otroškem občinstvu najbolj priljubljene. Kolikor vem, sem trenutno edina še živa režiserka pri nas, ki znam narediti novo marionetno predstavo. V LGL to rešujejo z obnavljanjem marionetnih predstav že pokojnih avtorjev še iz Pengovovih časov.

Ko govorimo o lutkah, večina ljudi pomisli na lutke za otroke oziroma lutkovno gledališče za otroke, toda to ni vsa zgodba, kajne?

Lutke so se, ko so odslužile svojo prvotno religiozno vlogo, najprej preselile na dvore in kot draga zabava kratkočasile aristokrate. Z razvojem meščanstva so se podobno kot bajke in pravljice preselile k otrokom. Danes so za otroke izredno pomembne, saj pomenijo iniciacijo v svet umetnosti, prvi stik s pravim gledališčem, ki učinkuje na vse njihove čute. Majhni otroci se odraslih igralcev na odru bojijo, majhnih lutk pa ne.

Z nastopom modernizma v prejšnjem stoletju se je znova pojavil interes za lutke za odrasle. Z njimi so se poigravali likovniki, kot sta na primer Paul Klee in Pablo Picasso. Nato so bile spet namenjene otrokom – predvsem v socialističnih državah.

V zadnjem času se spet veča interes ustvarjalcev za lutkovne predstave za odrasle. Delno zato, ker novi časi v prvi plan postavljajo izražanje skozi podobe, delno pa tudi zato, ker veliko mladih režiserjev išče svoj kruh. Klasične lutke, ki zahtevajo veliko tehnološkega, umetniškega in animacijskega znanja izginjajo z odrov in lutkovnih akademij, nadomeščajo pa jih nove sodobne gledališke rešitve, ki uporabljajo nove tehnologije in jih kombinirajo s klasičnimi gledališkimi sredstvi. Te predstave so inovativne in zanimive, so pa navadno bolj dogodki kot gledališke predstave. Gledališka predstava namreč zaživi šele, ko ima za sabo najmanj dvajset ponovitev, odraslega občinstva za sodobne lutkovne predstave pa je navadno le za nekaj ponovitev. Dobre otroške marionetne predstave imajo namreč več kot sto ponovitev.

Kaj pa vas je osebno najbolj pritegnilo pri lutkah in vas potegnilo v lutkarstvo?

Prvi obisk lutkovnega gledališča z Žogico Marogico in moja ljubezen do filma. Vedno sem imela doma kako poceni kamero in sem že v gimnaziji začela raziskovati animacijo na filmu. To, da narišeš neki lik in se ta začne premikati, je bil zame čudež in mislim, da sem temu čudežu sledila.

Prav tako vas poznamo kot ilustratorko, opremili ste namreč več kot 40 otroških knjig, vse od japonskih pravljic do slovenske klasike – Makalonce. Ilustrirali ste torej zelo različne svetove. Kaj ste potrebovali, da ste lahko vstopili vanje oziroma oni v vas?

Potrebovala sem risarsko znanje, kar mi je dala likovna akademija, akvarelno tehniko, ki sem jo sama raziskala in gore knjig o ljudeh, živalih, tehničnih predmetih itd. Danes to nadomešča pametni telefon, ki ti pokaže na klik sliko iskanega predmeta, ki ga nato ilustrator prevede v svoj svet.

Svojo ustvarjalno pot ste sicer nastopili sredi sedemdesetih v Kinetikonu, kjer ste ples prevajali v likovnost in glasbo, torej ste že od samih začetkov povezani z ljubiteljskimi ustvarjalci oziroma ljubiteljsko kulturo. Kaj vam pomeni ta povezanost?

Ljubiteljsko kulturo sem vedno razumela kot svoj raziskovalni laboratorij. Nikjer ne bi mogla toliko stvari preizkusiti in jih spoznati kot na ustvarjalnih taborih Kinetikona. Namenjeni so bili prebujanju ustvarjalnosti na vseh možnih umetniških področjih in ta spoznanja so me nato pri pedagoškem delu spremljala vse življenje.

Vemo, da med ljubiteljskimi in profesionalnimi ustvarjalci poteka ločnica, ki jo določa več različnih elementov – od tega, ali ustvarjalec od dejavnosti živi, do tega, pod kakšnimi pogoji ustvarja. Toda – kako sami doživljate ločnico med ljubiteljskimi in profesionalnimi ustvarjalci?

Verjamem, da se da tudi skozi ljubiteljsko izobraževanje prebiti do poklica, vendar je ta pot težja od običajne s pomočjo poklicnega šolanja. Dokaz za to je GILŠ, iz katerega je prišlo kar nekaj poklicnih igralcev, pa Lutkovni studio, iz katerega je tudi prišlo nekaj vrhunskih lutkovnih animatorjev. Kar sem sama opazila pri ljubiteljih, je bilo pomanjkanje delovne discipline, točno prihajanje na vaje in podobno. Zadnja leta sem ločila svoje poklicno delo lutkovne režiserke od predavateljice na fakulteti. Sta se pa obe dejavnosti dopolnjevali: delo z ljubitelji je obogatilo moje delo s poklicnimi igralci.

Na Pedagoški fakulteti ste prejeli naziv docentke za področje likovne terapije in celostnega gledališko-scenskega oblikovanja. Komu je likovna terapija namenjena in kako se v svojih učinkih razlikuje od klasičnih terapevtskih postopkov?

Likovna terapija je del ustvarjalne umetnostne terapije in je osnovana na prebujanju ustvarjalnosti, ki ljudem daje občutek lastne vrednosti. Zavedati se začnejo svoje enkratnosti in neponovljivosti in svojih potencialov za spreminjanje življenja po svojih željah in potrebah. Ustvarjalna umetnostna terapija ali pomoč z umetnostjo je namenjena vsem, ki se iz različnih razlogov ne morejo uresničiti kot enkratna, neponovljiva človeška bitja. Gre za razne zavode, šole, upokojence, pa tudi ljudi v enoličnih in dolgočasnih službah. Zavedati se moramo, da je vsak človek narejen kot ustvarjalno bitje in je nesrečen, če tega ne more uresničiti.

 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord