Znan kirurg iskreno o svojem zdravju: "Slab bolnik sem bil, premalo discipliniran, a sem zdravnikom zaupal"

Eldar Magomedovič Gadžijev je znamenit slovenski kirurg, specializiran za kirurgijo jeter, trebušne slinavke in žolčnega sistema. V prostem času je tudi slikar, od nedavnega pa je še pisatelj oziroma publicist. Pri Beletrini je izdal svojo strokovno biografijo z naslovom Škarje, prosim, v kateri se ozre na več desetletno kariero, med katero je ob zdravniškem delu urejal zdravniško strokovno revijo Isis, predaval na obeh slovenskih medicinskih fakultetah (v Mariboru in Ljubljani) in bil mentor številnim mlajšim kolegom. Velja za tistega človeka, ki je med najbolj zaslužnimi za to, da je drugo največje slovensko mesto Maribor dobilo klinični center. 

V pogovoru se je dotaknil tudi družinskega porekla: njegov oče je bil namreč ruski vojaški kirurg, ki so ga med drugo svetovno vojno Nemci zajeli, ga poslali v Trst, od koder je pobegnil v Brkine k partizanom. Tam je spoznal sogovornikovo mamo in rodil se je Eldar. Zaradi spleta okoliščin je svoja zgodnja leta preživel brez očeta, a je na pragu odraslosti z njim navezal stik, z dagestansko vejo svoje družine pa ima stike še danes.

Profesor Gadžijev, pred kratkim ste pri Beletrini izdali svoje spomine z naslovom Škarje, prosim, v katerih se ozirate na desetletja svojega kirurškega dela. Kaj vas je kot mednarodno priznanega kirurga in strokovnjaka napeljalo, da se lotite še literarnega ustvarjanja? 

Že nekaj časa sem pisal različne prispevke v našo stanovsko revijo Isis. Prav zaradi teh prispevkov je kolega iz kliničnega centra dr. Matic Glavan opozoril direktorja in lastnika Beletrine gospoda Mitjo Čandra na moje pisanje in tako sta mi ponudila, da napišem strokovno avtobiografijo.

Za vas smo na našem Facebook profilu Metropolitan pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku, ki ga pravkar prebirate.

V zadnjem obdobju je več vaših stanovskih kolegov uspešno stopilo na slovensko literarno prizorišče. Sami ste ne 'le' zdravnik, ne 'le' znanstvenik in ne 'le' pisatelj – tudi slikar ste. Pa me zanima – kaj pomeni to 'bežanje' zdravnikov v druge sfere človekove ustvarjalnosti? Je to beg od stresa, je to kanaliziranje energije, kaj tretjega?

Dejstvo je, da se kar veliko zdravnikov ukvarja tudi z ustvarjanjem in verjetno še več s poustvarjalno aktivnostjo. Mnogi igrajo različne instrumente, pojejo, nekateri likovno ustvarjajo in vse kaže, da je med zdravniki vendarle neka potreba po takih aktivnostih. Ali je to beg, ali kanaliziranje energije, ali kaj drugega, si ne znam razložiti in tudi nimam podatkov, kako je to pri drugih intelektualnih poklicih.

Kaj vam je pisanje pomenilo? 

Pisanje mi je predvsem pomenilo neko aktivnost, pri kateri je bilo treba brskati po spominu, poskušati opisovati razumljivo in dovolj privlačno, ob tem pa ustvarjati neko zaokroženo celoto svojega poklicnega obdobja. Sicer imam rad materni jezik in ob nekaterih učiteljih, kot je bil prof. dr. Rudi Pavlin, sem se nekako trudil pri pisanju tudi strokovnih člankov za lepo slovenščino. In pri tem se poskušam še sedaj izpopolnjevati.

Vaš priimek v Sloveniji ni najbolj domač – in vendar Wikipedia pokaže kar nekaj uspešnih ljudi, ki ga v Sloveniji nosijo. Ste vsi povezani? 

Ja, za razliko od podatkov Wikipedie iz leta 2010 se je število nosilcev priimka Gadžijev povečalo za štiri – Andreja, Arijano, Nejkota, Timoteja, ki smo vsi sorodstveno povezani hkrati z Aljošo, ki je bil zapisan v Wikipediji že 2010. leta. Sijavš in Aleksander Gadžijev pa sta azerbajdžanskega porekla in z nami niso povezani. Sijavš je sicer že dolgo moj prijatelj, njegovega sina Aleksandra pa vsi občudujemo kot prvovrstnega pianista.

Povejte nam še kaj o svojem družinskem poreklu oziroma o poreklu svojega očeta.

Kot sem opisal v knjigi, je bil začetnik Gadžijevih Rus Nesterev, čigar družina izhaja od švedskega plemiča Jurija Šelja, krščenega Georgij, ki je prišel h knezu Dmitriju Donskemu v Rusijo davnega leta 1375. Po legendi so od Šelje potem izšli Nesterevi. Tisti Nesterev, ki je prišel na Kavkaz v Dagestan, je prevzel islamsko vero, odšel na hadž v Meko in postal Hadži Nesterev. Njegov sin je bil kirurg Magomed, o katerem tudi pišem v knjigi, ki pa ni več nosil imena Nesterev, njegovemu sinu, mojemu dedu Abusupijanu, pa so pod ruskim vplivom pridali priimek Gadžijev (izpeljan iz Hadži).

Ko gre za pisanje o bolezni, ste zdravniki v nekakšnem precepu; vajeni morate biti bolezni svojih pacientov odmisliti, da jih ne nosite domov, a ste jim kot vsi mi izpostavljeni. Sami o svoji bolezni pišete zelo odkrito, za kar vam velja izreči priznanje. A kako težko vam je bilo pisati o lastni bolniški izkušnji?

Pisati o tem mi ni bilo težko. Sem pač tak človek, da ne skrivam. Res pa je, da sem bil slab, ne dovolj discipliniran bolnik. Tudi sicer sem pogosto na bolezen kar pozabil in se zaradi nje do upokojitve nisem kaj dosti obremenjeval ali se čuval. Sem pa svojim lečečim hematalogom absolutno zaupal, jih nisem kaj dosti obremenjeval in tudi nisem iskal še kakšne dodatne pomoči ob tej, ki so mi jo nudili.

Knjigo zaključujete z dnevniškimi zapisi o svojih zadnjih dneh službovanja pred upokojitvijo. Lahko to razumemo tudi kot možnost, da iz vašega računalnika pride še kaj zanimivega?

Mislim, da ne več. Sedaj sem namreč zdravstveno slabši in starost mi s svojimi vzporednimi težavami, tudi spominskimi, ne daje toliko možnosti, da bi bil še ustvarjalen.