Gre za zgodbo moškega, ki se (očitno) ne namerava vrniti na delo.
Nemška dokumentarna serija Armes Deutschland – Stempeln oder abrackern? (“Revna Nemčija – prejemati podporo ali garati?”) razkriva nenavadno zgodbo moškega, ki že dve desetletji živi od socialne pomoči – in se na delo ne namerava vrniti. To je 49-letnik, ki ima univerzitetno izobrazbo in govori več tujih jezikov, je popolnoma zdrav, vendar brez interesa za zaposlitev.
Prepričan je, da je za trg dela prekvalificiran in da delodajalci “iščejo le zamenljive sužnje," kot pravi sam. “O trenutni situaciji na trgu dela v Nemčiji razmišljam prav toliko kot o oblačilih – popolnoma nič,” pravi glavni junak dokumentarca, njegovo zgodbo pa je povzel portal Fenix magazin.
“Delo mora biti pošteno plačano”
Moški meni, da delo nima smisla, če ni dostojno plačano. Kot pravi, bi bil pripravljen razmisliti o redni zaposlitvi le pod enim pogojem – če bi začetna bruto plača znašala najmanj 3.500 evrov na mesec. “Razlog je preprost: drag sem. Znam preveč. Žal pa delodajalci iščejo zamenljive delavce,” razlaga samozavestno in dodaja, da ima IQ 147. Namesto dela raje uživa ob jezeru in se ne počuti dolžnega, da bi sprejel nizko plačano delo.
Preberite še:
- Nikakor ni mogla dobiti mesarja, ponujala je odlično plačilo in v obupu se je odločila za ta korak (zgodba ima zanimiv razplet)
- 19 znakov, da ste plačani premalo (in kako to prepoznate)
- Mlade vprašali, kakšna so njihova finančna pričakovanja: "Glede na to, da bom študirala šest let, si želim pol milijona letno ..."
Poudarja, da ne išče služb, ki bi bile pod njegovimi sposobnostmi, niti se ne želi prekvalificirati. “Ne bi delal kot sprevodnik na vlaku. To nima smisla. Ne iščem prekvalifikacije, iščem službo – ampak ne slabo plačano,” pravi. Na koncu dodaja, da se zaveda svojih sposobnosti in da zato ne bo pristal na delo, ki ga podcenjuje: “Ne morem si pomagati – sem nadarjen, kvalificiran. Nisem si tega izbral, ampak sem se učil, da bi nekaj dosegel. In seveda, ne iščem slabo plačane službe.” Verjetno možakarjevim argumentom marsikdo pritrdi, a vseeno: 20 let prejemanja socialne pomoči ni nekaj, na kar bi lahko bil ponosen, se vam ne zdi?
