Skrivnost je dolga desetletja begala strokovnjake, nato pa so se z razvojem sodobne tehnologije končno dokopali do odgovora. Odgovora, ki je presenetil vse.
Zdaj že davnega leta 1899 se je v bližini poljske vasi Bagicz ob Baltskem morju zgodil dogodek, ki je osupnil domačine. S pečine je zgrmela izjemno dobro ohranjena lesena krsta, izdolbena iz enega samega hrastovega debla. V njej so ležali posmrtni ostanki mlade ženske iz kulture Wielbark, ki je živela v času rimskega železnega obdobja. Več kot stoletje pozneje so znanstveniki končno razvozlali pomemben del skrivnosti, ki jo je ta nenavadni grob skrival skoraj dva tisoč let.
Ob odkritju so arheologi domnevali, da je bila pokojnica pripadnica družbene elite. Pokopana je bila z bronasto fibulo, ogrlico iz steklenih in jantarnih jagod, broško, bronastimi zapestnicami, ležala je na kravji koži, ob stopalih pa je imela lesen stolček. Krsto in najdbe so pozneje prenesli v muzej, kjer so skoraj utonile v pozabo.
Šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so arheologi ostanke znova podrobneje preučili. Ugotovili so, da pokojnica najverjetneje ni bila princesa ali aristokratinja, kot so sprva domnevali. Njen pokop je bil po značilnostih zelo podoben drugim grobovom kulture Wielbark iz rimskega železnega obdobja. Videti je bilo, kot da je pokopana sama, predvsem zato, ker je obalna erozija razkrila le njen grob, medtem ko so drugi ostali skriti.
Kljub temu je ena uganka ostajala nerešena. Grobni pridatki so kazali, da je bila pokopana v prvi polovici 2. stoletja našega štetja, analiza enega od njenih zob pa je pokazala starost, ki je bila več kot sto let starejša. Arheologinjo Marto Chmiel-Chrzanowsko je ta neskladnost spodbudila k novemu raziskovanju.
Ker gre za edini tako dobro ohranjen lesen sarkofag iz rimskega železnega obdobja na tem območju, so se raziskovalci dolgo izogibali odvzemu vzorcev lesa, saj bi lahko poškodovali dragoceni predmet. Napredek dendrokronoloških metod pa je omogočil analizo z zelo majhnimi vzorci, zato so raziskovalci prvič dobili dovoljenje za odvzem lesa iz krste. Analiza letnic v hrastovem deblu je pokazala, da je bilo drevo posekano med letoma 112 in 128 našega štetja. S tem so potrdili, da je bila krsta izdelana v začetku 2. stoletja, kar se ujema z datacijo grobnih pridatkov.
Zakaj je radiokarbonska analiza zoba kazala precej starejšo starost, pa ostaja odprto vprašanje. Raziskovalci menijo, da je mogoče razlago iskati v tako imenovanem rezervoarskem učinku. Analize dušika, kisika in stroncija v zobeh namreč kažejo, da je mlada ženska uživala prehrano z veliko živalskih beljakovin. Če je pomemben del teh predstavljala morska hrana, bi lahko ogljik iz rib, ki vsebuje manj izotopa ogljik-14, povzročil navidezno višjo starost posmrtnih ostankov.
Druga možnost je, da je uživala hrano iz drugih območij. Čeprav njeni zobje kažejo na življenje v baltskem prostoru, raziskovalci ne izključujejo možnosti, da je del prehrane prihajal iz oddaljenih krajev, kar bi prav tako lahko vplivalo na rezultate radiokarbonskega datiranja.
Po besedah Marte Chmiel-Chrzanowske je odkritje pomembno za prihodnje radiokarbonske raziskave, zlasti na območjih, kjer kemijska sestava vode in prehrana lahko vplivata na rezultate datiranja. Analize stroncija in drugih stabilnih izotopov obenem nakazujejo, da mlada ženska morda sploh ni bila domačinka, kar odpira nova vprašanja o selitvah ljudi in kulturnih stikih v rimskem železnem obdobju.
Izjemna ohranjenost groba je bila mogoča zaradi okolja brez kisika, ki je nastalo po dvigu morske gladine in poplavljanju obalnega območja. Prav takšne razmere so preprečile razpad lesa in drugih organskih materialov, zaradi česar danes velja ta sarkofag za eno najdragocenejših arheoloških najdb svoje vrste v Evropi.
