V starodavnem grobu so arheologi naleteli na ostanke otroka, katerih nenavadne značilnosti so odprle vprašanja, na katera so znanstveniki začeli odgovarjati šele 1600 let pozneje.
Na jugu Peruja so znanstveniki raziskali približno 1600 let stare posmrtne ostanke deklice, katere lobanja je razkrivala izjemno redko razvojno nepravilnost. Namesto dveh očesnih votlin je imela eno samo, nameščeno na sredini obraza, njen nos pa se med razvojem ni normalno oblikoval. Še bolj nenavadno je bilo, da so njeni zobje nakazovali možnost, da je po rojstvu živela več mesecev, čeprav je takšno stanje skoraj vedno usodno.
Ostanke so arheologi odkrili v kraju Jauranga v perujski dolini Palpa, na območju starodavne civilizacije Nasca, znane tudi po znamenitih geoglifih oziroma črtah Nazca. Deklica je bila pokopana na dnu keramične žare, nad njo pa je ležalo okostje druge dojenčice. Obe sta živeli v obdobju med letoma 325 in 440 našega štetja.
Raziskovalce je najprej presenetilo neskladje med različnimi pokazatelji starosti. Razvoj zob je nakazoval, da je bila deklica ob smrti stara od dva do štiri mesece, medtem ko so njene stegnenice in druge dolge kosti ustrezale velikosti otroka ob koncu nosečnosti. To je odprlo dve možnosti: deklica je morda po rojstvu preživela več tednov ali mesecev, vendar je njena bolezen močno zavirala rast kosti, ali pa je razvojna motnja vplivala tudi na razvoj zob in s tem izkrivila oceno starosti.
Starodavna DNK razkrila vzrok
Analiza DNK, pridobljene iz kosti noge, je pokazala, da je imela deklica tri kopije 13. kromosoma namesto običajnih dveh. Gre za trisomijo 13, znano tudi kot Pataujev sindrom, hudo kromosomsko motnjo, ki lahko povzroči številne razvojne nepravilnosti.
"Vzrok nepravilnosti je bil prisoten že ob oploditvi," je za Live Science pojasnila vodilna avtorica raziskave Elsa Tomasto-Cagigao s Papeške katoliške univerze v Peruju.
Ugotovitev je posebej pomembna, ker so raziskovalci v starodavnih človeških ostankih doslej že prepoznali nekatere druge kromosomske motnje, Pataujevega sindroma pa v obsežni raziskavi skoraj 10.000 starodavnih genomov iz leta 2024 niso odkrili. Takrat so med ostanki iz Bolgarije, Grčije, Španije in Finske prepoznali šest otrok z Downovim sindromom in enega z Edwardsovim sindromom.
Kaj o dekličinem življenju razkriva njen grob?
Znanstvenikov ni zanimala zgolj genetska nepravilnost, temveč tudi odnos starodavne skupnosti do otrok s hudimi prirojenimi motnjami. Obe deklici sta bili očitno pokopani ob isti priložnosti, genetska analiza pa je pokazala, da nista imeli iste matere. Lahko bi imeli skupnega očeta, vendar ni izključeno, da sta pripadali različnima družinama.
Pokopi otrok v keramičnih žarah so bili med ljudstvom Nasca razmeroma običajni in predstavljajo približno četrtino dokumentiranih grobov v dolini Palpa. Tudi v tem primeru arheologi niso našli posebnih grobnih pridatkov ali drugih znakov drugačnega pogrebnega obreda.
"Ne moremo z gotovostjo povedati, kako dolgo je ta otrok preživel. Toda njegov pokop nakazuje, da so pripadniki ljudstva Nasca z njim po smrti ravnali podobno kot z večino drugih dojenčkov," je za Live Science povedal soavtor raziskave Lars Fehren-Schmitz s kalifornijske univerze v Santa Cruzu.
Podobne ugotovitve prinašajo tudi druge arheološke raziskave. V Španiji so denimo odkrili železnodobni grob dojenčka z Downovim sindromom, ki je bil pokopan s številnimi pridatki, kar kaže, da so nekatere starodavne skupnosti otrokom s hudimi razvojnimi motnjami namenjale skrbno pogrebno obravnavo. Toda osrednja uganka perujskega odkritja ostaja nerešena. Čeprav so znanstveniki po 1600 letih ugotovili vzrok dekličine nepravilnosti, še vedno ne vedo, ali se je rodila živa in koliko časa je morebiti preživela. Prav tako ni znano, kakšno oskrbo je bila deležna v času svojega kratkega življenja.
