Po 1600 letih so našli stare rokopise, ki so strokovnjakom pomagali razrešiti pozabljeno uganko.
Stari rokopisi pogosto razkrivajo več, kot obljublja njihov obrabljen pergament. Tako je bilo tudi pri latinskem kodeksu iz 12. stoletja, ki ga hranijo v samostanu v poljskem Pelplinu. Med natančno analizo so raziskovalci z univerze v Würzburgu odkrili dve doslej neznani pridigi svetega Avguština iz Hipona, enega najpomembnejših teologov zgodnjega krščanstva. Odkritje odpira nov vpogled v njegovo misel in bogati poznavanje enega najvplivnejših avtorjev zahodne civilizacije.
Sveti Avguštin, ki je živel med letoma 354 in 430, velja za enega najpomembnejših filozofov in teologov zahodne civilizacije. Po krstu leta 386 je svoje življenje posvetil razmišljanju o krščanski veri in ustvaril dela, ki so zaznamovala celotno evropsko misel. Njegove Izpovedi veljajo za prvo duhovno avtobiografijo, monumentalno delo Božje mesto pa še danes sodi med temeljna besedila krščanske filozofije. Ameriški zgodovinar krščanstva Jaroslav Pelikan je nekoč zapisal, da skoraj ni krščanskega teologa - ne vzhodnega ne zahodnega, ne starega ne sodobnega - katerega vpliv bi se lahko primerjal z Avguštinovim.
Prav zato je bilo odkritje toliko bolj presenetljivo. Profesor latinščine Christian Tornau je bil povabljen, da pregleda rokopis, ki je vseboval šest Avguštinovih pridig. Takšno število besedil v samostanskem rokopisu samo po sebi ni nič nenavadnega, toda podrobnejša analiza je pokazala, da dve izmed njih sodobni znanosti sploh nista bili znani.
Gre za dve vsebinsko povezani pridigi, v katerih se Avguštin loteva ene najbolj skrivnostnih svetopisemskih zgodb: pripovedi o čarovnici iz Endorja iz Prve Samuelove knjige Stare zaveze.
Dogajanje je postavljeno po smrti preroka Samuela. Kralj Savel se pred odločilno bitko obrne na Boga po nasvet, vendar odgovora ne dobi niti v sanjah niti po prerokih. Zato poišče žensko, ki naj bi znala priklicati duhove; znamenito čarovnico iz Endorja. Ta po svetopisemskem zapisu prikliče Samuelovega duha, ki Savla ostro posvari, da ga je Bog zaradi njegove neposlušnosti zapustil in mu bo odvzel kraljestvo.
Prav ta zgodba odpira vprašanje, ki je zaposlovalo Avguština in še danes buri razprave med teologi. Kako je mogoče, da bi lahko nekdo s pomočjo črne magije priklical duha Božjega preroka? Ali to pomeni, da ima čarovnica resnično nadnaravno moč? In če jo ima, kako je to združljivo z vero v vsemogočnega Boga?
Kot pojasnjuje profesor Tornau, Avguštin v prvi pridigi predstavi dve mogoči razlagi. Po prvi je šlo zgolj za prevaro oziroma privid, ki ga je ustvarila čarovnica, da bi zavedla kralja Savla. Po drugi razlagi pa je bil priklic preroka resničen, vendar ga je Bog dopustil izjemoma, da bi Savla soočil z njegovimi grehi. Šele druga pridiga podrobneje razmišlja o obeh možnostih. Presenetljivo pa Avguštin ne ponudi dokončnega odgovora. Namesto tega poslušalce spodbuja, naj sami razmišljajo o skrivnosti vere in različnih možnostih razlage.
Takšen način razmišljanja je bil značilen za Avguština. Namesto da bi poslušalcem vsiljeval en sam odgovor, je pogosto predstavil več možnosti in jih povabil k premišljevanju. Prav zaradi tega sloga, humorja in vsebine profesor Tornau meni, da ni dvoma o pristnosti obeh pridig.
Kako sta se besedili sploh ohranili, ostaja del skrivnosti. Rokopis iz 12. stoletja je za takšno besedilo precej pozna kopija, saj bi raziskovalci pričakovali, da bi izviral že iz 8. ali 9. stoletja. Tornau domneva, da je obstajal še starejši rokopis, ki so ga hranili v opatiji Amelungsborn v današnji Nemčiji, vendar je bila tamkajšnja knjižnica uničena med tridesetletno vojno v 17. stoletju. Zato je še toliko bolj izjemno, da sta se obe pridigi sploh ohranili. Potem ko sta bili skoraj 1600 let skriti pred očmi sodobnega sveta, ju bodo raziskovalci zdaj pripravili za objavo, da ne bi nikoli več izginili v pozabo.
