Roka, ki ni videti kot s tega planeta, je razkrila vso bedo človeštva

Britanski fotograf Mike Wells je priznal, da ga je bilo sram fotografirati roko stradajočega dečka v misijonarskem središču Karamoja v Ugandi. Fotografija nikoli ni bila objavljena v reviji, za katero je delal. So ga pa nadrejeni prijavili na tekmovanje World Press Photo za najboljšo novinarsko fotografijo, kjer je na koncu celo zmagal.

Odločno nasprotovanje nagradi

Ko je bila njegova fotografija izbrana za najboljšo, je Wells izjavil, da temu odločno nasprotuje, ker ne želi slave s fotografijami stradajočih otrok. V intervjuju za revijo Holland Herald je pojasnil, da je bil leta 1980 v Afriki, kjer je fotografiral delo prostovoljcev organizacije Save the Children (Rešimo otroke).

Prostovoljci britanske človekoljubne organizacije so si v Svaziju in Malaviju prizadevali za preprečevanje otroške paralize (polio), ki se je bliskovito širila po afriških državah. 

Nekatere afriške države sta pestili tudi huda suša in lakota, najbolj ranljiva demografska skupina so bili vsekakor otroci, ki so zaradi težkih življenjskih razmer in malomarnosti vlad plačevali največji davek. Wells je želel s svojimi fotografijami ljudem na Zahodu pokazati, kaj se dogaja na afriški celini, medtem ko mi živimo v izobilju.

Stradajoče človeško bitje

Obisk v ugandskem misijonarskem semenišču je zaznamoval celotno Wellsovo fotografsko kariero in tudi njegovo življenje. Odrasla roka, ki nežno drži krhko ročico, pripada misijonarju, ki je pomagal lokalnim prebivalcem. Drobna, posušena ročica v njegovi roki, pripada štiriletnemu ugandskemu dečku. Gledalca najprej zbode majhnost ročice, ki se kar izgubi v misijonarjevi dlani. Zaradi zgubane kože na njej bi vsekakor prej pomislili, da gre za starca kot za otroka. Čutiti je nemoč bitja, ki mu roka pripada, kot bi že tako majhno roko komaj povzdignil v zrak, pri tem mu mora nekdo pomagati.

Še posebej pretresljivo je to, da se ob pogledu na fotografijo vprašamo, ali je to sploh človeška roka.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Eileen Perrier (@perrier.photography)

Malemu ugandskemu dečku se je zaradi lakote telesna masa zmanjšala do te mere, da so vidne le s kožo prekrite kosti. Njegova okončina, ki izginja v dlani, je ujela vso agonijo neenakega sveta, v katerem so nekateri zapuščeni in pozabljeni, medtem ko drugi uživajo vse privilegije.

Je fotografija spremenila svet?

Podoba, ki jo je Mike Wells posnel v Ugandi, je postala ikonična in se je zasidrala v zavest mnogih ljudi. Morda tudi pod njenim vplivom, gotovo pa pod vplivom vse večje lakote v Afriki, se je Zahod v prihajajočih letih vendarle nekoliko zganil.

Leta 1985 je nekaj znanih glasbenikov, med katerimi je bil vodilni Bob Geldof, organiziralo Live Aid (Nahranimo svet) - dvojni dobrodelni rock koncert za pomoč žrtvam lakote v Etiopiji in drugod v Afriki.

Koncert je 13. julija sočasno potekal na starem stadionu Wembley v Londonu (72,000 ljudi) in na stadionu John F. Kennedy v Filadelfiji (89,484 ljudi). Live Aid je bil eden največjih televizijskih prenosov v zgodovini, saj ga je prek satelita, katerega slika je šla v več kot 150 držav po vsem svetu, skupaj spremljalo okrog 1,9 milijarde ljudi, oziroma 40 odstotkov takratnega svetovnega prebivalstva. Po njegovem vzoru so se na isti dan odvijali koncerti tudi v nekaterih drugih državah, kot so Sovjetska zveza, Kanada, Japonska, Jugoslavija, Avstrija, Avstralija in Zahodna Nemčija.

A žalostno dejstvo je, da skoraj 40 let pozneje lakota v Afriki ostaja, zaradi nje še vedno dnevno umre na stotine otrok.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del