Pred 180 leti je na pot odšlo 129 ljudi. Njihov cilj je bil jasen. Preživel ni nihče. Njihova zgodba je bila zavita v meglico skrivnosti. Meglico, ki pa jo sodobna znanost počasi, a vztrajno odstranja. In resnica je pretresljiva ...
Skoraj 180 let po tem, ko so umrli v ledeni divjini kanadske Arktike, so znanstveniki s pomočjo analize DNK končno identificirali štiri člane nesrečne Franklinove odprave. Gre za eno najbolj skrivnostnih in tragičnih raziskovalnih ekspedicij v zgodovini pomorstva, ki je sredi 19. stoletja izginila med iskanjem severozahodnega prehoda.
Raziskovalcem je uspelo povezati DNK posmrtnih ostankov z živimi potomci sorodnikov umrlih mornarjev. Tri identificirane žrtve so pripadale ladji HMS Erebus, četrti pa je bil častnik z ladje HMS Terror – prvi član te posadke, ki so ga doslej uspeli potrditi z genetsko analizo.
Nova odkritja prinašajo tudi ganljive podrobnosti o njihovih zadnjih trenutkih. Znanstveniki poudarjajo, da nobeden od članov posadke z ladje Erebus ni umrl sam. Položaj trupel namreč kaže, da so bili ob njih v času smrti še drugi preživeli člani odprave.
Franklinova odprava se je začela leta 1845, ko sta ladji HMS Erebus in HMS Terror odpluli proti Arktiki s 129 člani posadke. Ko sta obtičali v ledu ob otoku kralja Williama, se je 22. aprila 1848 preostalih 105 preživelih odločilo zapustiti ladji. Peš in z vlečenjem čolnov po ledu so skušali doseči kanadsko celino, vendar nihče ni preživel. V desetletjih, ki so sledila, so iskalne odprave našle posamezne kosti, predmete in zapiske, šele v sodobnem času pa so raziskovalci odkrili tudi dolgo izgubljeni ladji.
Posebej pretresljiva je zgodba Harryja Peglarja, častnika na HMS Terror. Njegove posmrtne ostanke so našli približno 200 kilometrov od zamrznjenih ladij, kar pomeni, da mu je uspelo priti globoko v arktično divjino. Umrl naj bi sam, oblečen v uniformo strežaja. Že leta 1859 so na truplu drugega moškega našli njegove dokumente, med njimi poezijo in zapise o življenju na ladji.
Med novo identificiranimi je tudi William Orren, izkušen mornar z ladje HMS Erebus. Na morje je prvič odšel že pri petnajstih letih, nato pa se po dolgih letih znova pridružil mornarici in leta 1845 stopil na krov Erebusu.
Identificirali so tudi Davida Younga, komaj 17-letnega dečka prvega razreda, katerega oče je prav tako služil v mornarici, vendar ni bil del odprave. Njegovo identiteto so potrdili s pomočjo DNK potomca enega od njegovih bratov.
Četrti identificirani član odprave je John Bridgens, strežaj častnika na HMS Erebus. Rodil se je leta 1818, otroštvo pa preživel v težkih razmerah. Njegov očim ga je izučil za frizerja, vendar ga je morje povsem prevzelo. V mornarici je služil že med vojno s Kitajsko, nato pa se prostovoljno pridružil Franklinovi odpravi. Raziskovalci so zapisali, da je bil visok približno 1,68 metra, imel temne lase in lešnikove oči. Bil je nepismen, zato je dokumente podpisoval s križcem.
Antropolog Douglas Stenton z univerze Waterloo v Ontariu poudarja, da odkritja živim potomcem prvič omogočajo vpogled v okoliščine smrti njihovih prednikov ter razkrivajo, s kom so preživeli svoje zadnje trenutke. Raziskave se nadaljujejo in znanstveniki verjamejo, da bodo v prihodnosti uspeli identificirati še več članov odprave.
