Na pobočju, kjer bi se morala začeti povsem običajna gradnja novega doma, so odstranili prve plasti zemlje in naleteli na nekaj, kar je razkrilo skoraj 1500 let pozabljene zgodovine.
Gradnja nove stanovanjske hiše v francoskem mestu Tonnerre, jugovzhodno od Pariza, je arheologe pripeljala do presenetljivega odkritja. Na območju hriba Montbellant so pod zemljo našli ostanke gosto pozidanega naselja, katerega zgodovina sega približno 2000 let v preteklost oziroma vse do galskega obdobja pred rimsko osvojitvijo.
Raziskovalci francoskega nacionalnega inštituta za preventivne arheološke raziskave (Inrap) so odkrili več skupin stavb, kleti, delavnic in drugih struktur, ki pričajo o tem, da je bilo strmo pobočje nekoč precej živahnejše, kot bi lahko sklepali po njegovi današnji podobi. Prve znane stavbe so tam nastale že v 1. stoletju pred našim štetjem, pozneje pa so se čez starejše plasti naselili Rimljani. Življenje se je nadaljevalo še v srednjem veku.
Zdajšnje izkopavanje poteka na razmeroma majhnem območju, velikem približno 740 kvadratnih metrov, vendar se sestavljanka razteza precej dlje. Le okoli 50 metrov stran so arheologi že leta 2024 raziskovali drugo najdišče in prav povezava obeh odkritij nakazuje, da na Montbellantu ni stalo nekaj osamljenih hiš, temveč zelo gosto in premišljeno organizirano naselje. "Postavitev več stavb na strmih pobočjih hriba Montbellant priča o gosti poselitvi na prostorsko omejenem območju," so ugotovitve povzeli strokovnjaki Inrapa.
Najprej Galci, za njimi Rimljani
Najstarejša doslej prepoznana faza poselitve sega v 1. stoletje pred našim štetjem, ko so Galci območje uporabljali kot oppidum, utrjeno naselbino oziroma središče, značilno za pozno železno dobo. O organizirani skupnosti iz časa pred rimsko oblastjo pričajo predvsem najdeni kovanci in keramika.
Zakaj je bilo prav strmo pobočje tako privlačno, ostaja eno zanimivejših vprašanj. Prostor je očitno veljal za dovolj pomembnega, da so se prebivalci prilagodili zahtevnemu terenu in stavbe umeščali na območje, kjer je bila gradnja vse prej kot preprosta.
Po rimski osvojitvi življenje ni zamrlo. Novi prebivalci so prostor preoblikovali po svojih potrebah. Ponekod so gradili neposredno čez starejše strukture, drugod so nove stavbe še povečale gostoto poselitve. Arheologi so odkrili več rimskih objektov, pri nekaterih so se ohranili celo deli zidov, ena od stavb pa je imela tudi dvorišče. Najdbe kažejo, da prebivalci niso samo živeli na hribu, ampak so tam tudi delali. Med izkopavanji so našli metalurško žlindro, odpadni material, ki kaže na obstoj delavnice za obdelavo kovin v rimskem obdobju. Skozi stoletja so tako nove generacije dobesedno gradile na sledovih prejšnjih.
Kamnito stopnišče vodi v eno najzanimivejših odkritij
Posebno pozornost arheologov je pritegnila velika srednjeveška stavba, ki je bila nekoč razdeljena na več prostorov. V njej se je ohranila klet z, kot so ga opisali raziskovalci, "čudovito izdelanim kamnitim stopniščem". Objekt se prepleta s še starejšimi jamami, kar lepo ponazarja, kako so različna zgodovinska obdobja na Montbellantu dobesedno položena drugo čez drugo.
Nedaleč stran so odkrili še nekoliko višje umeščeno klet iz rimskega obdobja. Drugje jih je pričakal prostor z obokanim vhodom, ki se je nekoč porušil v jamo. Med ruševinami so ostali klinasto oblikovani kamni, iz katerih je bil sestavljen lok nekdanjega vhoda. Med kamni so arheologi našli tudi železne dele okovja. Ti kažejo, da je vhod nekoč zapirala lesena vrata. Čeprav lesa že dolgo ni več, so njegovo nekdanjo prisotnost po približno dveh tisočletjih izdali kovinski elementi, ki so ostali ujeti med kamenjem.
Takšne podrobnosti arheologom omogočajo precej več kot zgolj določanje starosti najdišča. Iz njih lahko postopoma rekonstruirajo način gradnje, razporeditev prostorov in vsakdanje življenje ljudi, ki so na istem pobočju živeli v zelo različnih obdobjih.
Skoraj 1500 let življenja na istem hribu
Celotno območje tako razkriva nenavadno dolgo zgodovino poselitve. Začela se je z galsko utrjeno naselbino v pozni železni dobi, nadaljevala pod rimsko oblastjo in preživela še globoko v srednji vek. Šele po približno 1500 letih skoraj neprekinjene uporabe je pomen tega dela Tonnerra začel usihati. Današnje arheološko najdišče je zato nekakšen prerez skozi različna obdobja istega prostora. Ena stavba lahko stoji ob drugi iz povsem drugega časa, srednjeveška klet se sreča s starejšimi jamami, rimske strukture pa se pojavljajo nad sledmi ljudi, ki so tam živeli še pred prihodom Rimljanov.
Delo še ni končano. Raziskovalci Inrapa nameravajo z nadaljnjimi izkopavanji v celoti razkriti odkrite objekte, kar bi jim lahko omogočilo natančnejšo določitev njihovega namena. Šele takrat bo mogoče bolje razumeti, kako se je naselje skozi stoletja spreminjalo in kako so posamezni deli hriba prehajali iz ene uporabe v drugo.
