V na prvi pogled mirnem zalivu je gradnja plinovoda razkrila najdbo, ki je nihče ni pričakoval.
Na dnu Greifswaldskega zaliva na severovzhodu Nemčije so med pripravami na gradnjo plinovoda za utekočinjeni zemeljski plin odkrili razbitino ladje iz 17. stoletja. Med njenimi ostanki so ležali kovani železni sidri, podplati čevljev, vrvi, orodje in še vrsta predmetov, ki ponujajo redek vpogled v življenje pomorščakov pred približno 400 leti.
Arheologi so z najdišča rešili 60 predmetov, vendar so morali delati izjemno hitro. Preden bi gradbena dela onemogočila raziskovanje območja, so imeli na voljo le 12 dni. Ekipe po pet potapljačev so se spuščale približno 7,6 metra globoko na muljasto morsko dno. V 12 dneh so opravili 22 potopov, prve rezultate raziskovanja pa so zdaj predstavili v strokovni reviji International Journal of Nautical Archaeology.
Potem ko so razbitino odkrili že med pregledovanjem območja pred začetkom del, so jo lahko nato dokumentirali še na mestu, kjer je potonila. Ohranjeni del trupa je pokazal, da je šlo za ladjo, izdelano v tako imenovani klinker tehniki, pri kateri se lesene deske trupa med seboj prekrivajo. Pritrjene so bile z železnimi žeblji, za zaščito pred vdorom vode pa so uporabljali katran.
Med najdbami sta bili dve kovani železni sidri, lesen plovec in precejšnji kosi vrvi. Vse to raziskovalce napeljuje na sklep, da je bila ladja v trenutku nesreče najverjetneje zasidrana v zalivu. Na lesu so odkrili tudi sledove gorenja. Prav požar na krovu je zato eden glavnih osumljencev za njen konec.
Raziskovanje razbitine je bilo vse prej kot preprosto. Mehko morsko dno in motna voda sta močno omejevala vidljivost, predmeti pa niso ležali skupaj. Raztreseni so bili na različnih mestih in skoraj povsem zakopani v pesek. Ker se večina same ladje ni dobro ohranila, prav ti predmeti danes pripovedujejo največ o njej.
Posekali so jih med letoma 1615 in 1639
"Ko sem zbirko predmetov videl na fotografijah, sem pomislil, da morajo izvirati iz ladijske razbitine," je povedal podvodni arheolog Michal Grabowski z univerze v Varšavi. Največji ohranjeni del trupa je približno 7,3 metra dolg kos lesa. Z dendrokronološko analizo tega in še enega lesenega dela so raziskovalci ugotovili, da so drevesa, uporabljena pri gradnji ladje, posekali med letoma 1615 in 1639.
Med najdbami je bilo precej predmetov, kakršne bi na ladji iz tega obdobja pričakovali. Poleg sider in vrvi so našli tudi dva podplata čevljev z usnjenimi trakovi. Toda iz mulja so potegnili tudi precej redkejše predmete. Eden najbolj značilnih je bil skoraj 3,7 metra dolg del ladijske črpalke, izdelan iz enega samega izdolbenega hrastovega debla. Takšne črpalke so bile namenjene odstranjevanju vode, ki je vdirala v notranjost plovila.
Raziskovalci menijo, da je zgornji rob cevi služil kot iztok, skozi katerega je prečrpana voda tekla proti odprtini na boku ladje in nato nazaj v morje. Ob zgornjem delu so opazili tudi ostanke dveh kovinskih pritrdilnih elementov, ki sta bila verjetno del ročnega mehanizma za premikanje črpalne palice navzgor in navzdol. Še več o namenu ladje oziroma pripravljenosti njene posadke razkriva zbirka dlet, svedrov in pripomočkov za brušenje. Na krovu je bila očitno dobro opremljena delavnica, s katero je posadka lahko opravljala popravila tudi med plovbo: "Razbitino lahko zanesljivo opredelimo kot klinker grajeno plovilo iz prve polovice 17. stoletja, ki je bilo očitno dobro pripravljeno na daljša potovanja," so zapisali avtorji raziskave.
Kot majhna časovna kapsula
Prav iz te delavnice pa najverjetneje izvira predmet, ki je postal največja uganka celotnega odkritja. Gre za rumeno glineno opeko, obdano z lesom in preluknjano z več odprtinami. Arheologi domnevajo, da bi lahko šlo za improviziran pripomoček za brušenje svedrov ali dlet. Morda je bil del poškodovane naprave s podobnim namenom, ki jo je posadka ponovno uporabila in namestila v novo leseno ohišje. Toda dokončnega odgovora še nimajo. "Nisem imel pojma, kaj je to, vendar sem si res želel rešiti uganko," je priznal Grabowski in dodal: "In še vedno si jo zelo želim."
Raziskovalci bodo za to morda dobili novo priložnost. Trasa plinovoda je bila namreč na koncu speljana mimo območja razbitine, zato ta ni bila uničena. Arheologi so jo zaščitili z vrečami peska in upajo, da se bodo nekoč lahko vrnili ter na dnu odkrili še več predmetov. "Mislim, da je kot majhna časovna kapsula," je o razbitini povedal Grabowski: "Majhen košček sestavljanke, ki je del veliko večje slike – zgodovine pomorstva v Greifswaldskem zalivu. Brez teh majhnih koščkov nikoli ne bi mogli prepoznati večjih zgodb ali povezati večjih delov slike."
