Na takšne prizore jih nobena knjiga ni mogla pripraviti ...
Na območju Tebanske nekropole, ki leži na zahodnem bregu Nila oziroma nasproti današnjega Luksorja in obsega več kot 400 grobnic, so raziskovalci podrobno proučili grobno komoro, ki je skozi stoletja doživljala nenavadne spremembe. Posebno pozornost je pritegnil mumificirani pes, položen neposredno na človeške mumije.
Španski raziskovalci so v študiji, objavljeni v reviji Frontiers in Environmental Archaeology, analizirali grobno komoro 3 v grobnici TT 209. Zanimalo jih je predvsem, kako so prostor uporabljali in vedno znova prilagajali skozi več stoletij. Grobnica je nastala v času 25. egipčanske dinastije, ki je vladala med letoma 754 in 656 pred našim štetjem. Uporabljali so jo vse do ptolemajskega obdobja med letoma 305 in 30 pred našim štetjem, nato pa je bila opuščena.
V njej so odkrili 16 mumificiranih človeških teles, mumificiranega psa in grobni depozit z ostanki najmanj štirih dodatnih ljudi. Toda po besedah dr. Jareda Carballo-Pereza z univerze La Laguna ne gre za naključno kopičenje pokojnikov. Prav nasprotno: vsaka nova pokopana oseba je bila umeščena ob upoštevanju tistih, ki so bili v grobnici že pred njo. Skozi stoletja se je tako ustvarjal nekakšen ritualni spomin prostora.
Grobnica, ki se je spreminjala z vsako generacijo
Raziskovalci so komoro izkopali, fotografirali mumije ter natančno dokumentirali njihov položaj, usmerjenost in odnos do arhitekture. Prepoznali so devet skupin pokopov, med njimi individualne in skupinske pokope ter različne pogrebne predmete. Najstarejši pokojniki so bili praviloma položeni posamezno v krste. Proti koncu 25. dinastije in v perzijskem obdobju, približno med letoma 680 in 404 pred našim štetjem, pa se je praksa začela spreminjati. Pokojnike so polagali tja, kjer je bilo še dovolj prostora, zato je komora postajala vse bolj zapolnjena.
Spreminjala se je celo drža teles. Če so bile roke pri zgodnejših pokopih praviloma iztegnjene, so jih pozneje začeli drugače nameščati. Ena je bila lahko denimo pokrčena navznoter. V perzijskem obdobju je prišlo še do izrazitejše spremembe: telesa so začeli zlagati drugo nad drugo. Takšno razporeditev so raziskovalci odkrili pri približno dveh tretjinah skupin pokopov.
Najstarejši pokojniki so bili očitno pripadniki višjega družbenega sloja. Pokopani so bili v krstah, spremljali pa so jih pogrebne mreže, amuleti in dragoceni predmeti. Ob njih so našli tudi feničanske amfore z vsebino.
Pes nad moškim in žensko
Najbolj skrivnosten prizor je raziskovalce čakal v jugovzhodnem delu komore. Tam so v ptolemajskem obdobju štiri mumije in mumificiranega psa položili drugega nad drugim. Pokojniki niso bili več v krstah, vendar so bila njihova telesa kljub temu skrbno mumificirana. Ob njih so stali pokončno postavljeni vrči, kar po mnenju raziskovalcev kaže na poseben obred, ki ga v starejših obdobjih uporabe grobnice ni bilo.
Še posebej nenavaden je bil položaj živali. Mumificirani pes je namreč ležal neposredno na mumijah moškega in ženske. Carballo-Perez dopušča dve razlagi. Pes je bil morda tesno povezan s pokojnikoma že za časa njunega življenja. Obstaja pa tudi precej bolj simbolična možnost: žival je lahko nastopala kot psihopomp oziroma simbolični vodnik pokojnikov na poti v onstranstvo.
Grobnica ni postajala kaotična
Prav ta podrobnost skupaj z drugimi spremembami kaže, da vse večja zapolnjenost grobnice ni pomenila, da so stari Egipčani preprosto opustili stare obrede in pokojne začeli odlagati brez reda. V poznejših plasteh so denimo odkrili posameznike z obema rokama prekrižanima čez prsni koš, v drži, ki jo egiptologi imenujejo Ozirisov položaj.
Raziskovalci zato sklepajo, da je komora tudi po stoletjih ponovne uporabe ohranjala svoj ritualni pomen. Starih običajev niso preprosto izbrisali, temveč so jih prilagajali novim okoliščinam. Z vsakim novim pokopom se je spreminjala fizična ureditev prostora, hkrati pa se je nadgrajeval tudi njegov simbolni pomen.
Prav zato grobnica TT 209 danes ponuja nekaj več kot zgolj pogled na načine pokopavanja. Po besedah Carballo-Péreza raziskovalcem omogoča boljše razumevanje družbenega vedenja, ki je oblikovalo pogrebne običaje starega Egipta, pri čemer bi lahko bil skrivnostni pes eden najbolj zgovornih koščkov te več stoletij dolge zgodbe.
