Raziskovalci so vstavili nov košček v sestavljanko človeške zgodovine.
Arheologi so raziskovali več kot 2000 let staro rimsko ladijsko razbitino, ki so jo leta 2016 odkrili ob hrvaški obali, in prišli do zanimivega odkritja, ki jim je ponudilo izjemen vpogled v to, kako so antični ladjedelci svoje ladje varovali pred vodo, soljo in in vremenskimi nevšečnostmi, pri čemer so bili zelo napredni.
Razbitina antične trgovske ladje, znana kot Ilovik–Paržine 1, leži v plitvini pri otoku Ilovik v Jadranskem morju in izvira iz sredine 2. stoletja pred našim štetjem. Znanstveniki so z analizo njenih zaščitnih premazov odkrili, kako zelo napredne rešitve so rimski mojstri uporabljali že pred dvema tisočletjema, piše spletni portal Arkeonews.
Razkrili skrivnost starih Rimljanov
Antične lesene ladje so bile nenehno izpostavljene morski vodi, zato samo kakovostna gradnja ni bila dovolj, da bi trup zaščitili pred zamakanjem in razpadanjem. Premazovati so ga morali tudi s primernimi vodoodpornimi snovmi naravnega izvora.
Trup ladje, ki je končala na dnu hrvaškega morja, je bil tako z zunanje kot z notranje strani premazan z debelo organsko plastjo. Raziskovalci so ugotovili, da je bila glavna sestavina premaza borova smola, ki so jo pridobili s segrevanjem lesa teh iglavcev v pogojih z malo kisika. Tako pridobljeno gosto, lepljivo in vodoodporno snov so v ladjedelništvu uporabljali stoletja.
Napredno obdelavo materialov razkrila kemična analiza
Znanstveniki so do teh ugotovitev prišli s sodobnimi laboratorijskimi metodami, s pomočjo katerih so odkrili kemične sledi, značilne za smole iglavcev. Gre predvsem za spojine, povezane z abietinsko kislino, ki je tipičen pokazatelj borove smole.
V vzorcih so našli znake obdelave pri zelo visokih temperaturah, ki se gibljejo nad 300 stopinjami Celzija. To je potrdilo, da Rimljani pri izdelovanju tovrstnih zaščitnih premazov niso uporabljali le surovih naravnih snovi, temveč so jih namenoma predelovali, da bi bili bolj obstojni in učinkoviti.
Še več zanimivosti je razkril cvetni prah
Našli so tudi vzorec, ki je vseboval smoli primešan čebelji vosek. Takšna mešanica, v antičnih virih znana kot zopisa, je premaz naredila bolj prožen in lažji za nanos. To kaže, da so bili rimski ladjedelci zelo dobri poznavalci materialov. Prisotnost čebeljega voska v smoli bi lahko kazala tudi na vpliv grških ladjedelskih praks, ki so bile v južni Italiji v tistem času zelo prisotne.
Pri raziskavi so uporabili tudi palinologijo oziroma analizo cvetnega prahu. V lepljive snovi, kot je smola, se namreč ujamejo številni drobni delci iz okolja, med med katerimi je tudi pelod rastlin. Z analizo cvetnega prahu, ki se je ujel v premaz, so raziskovalci ugotovili, da je ladja skozi čas doživela več popravil in novih nanosov premaza, vsaka plast pa je ohranila tudi sledi okolja, v katerem je nastala.
Ugotovili so tudi, kjer je ladja plula
S pomočjo analize cvetnega prahu v smoli so raziskovalci ugotovili tudi, kje je ladja plula. Odkrili so pelod, značilen za sredozemske pokrajine, območja hrastovih gozdov, grmišč, mokrišč in obalne vegetacije.
Nekateri vzorci so na primer pokazali na območje antičnega mesta Brundisij (današnji Brindisi) na jugu Italije, ki je bil pomembno rimsko pristanišče, drugi pa so pokazali tudi na vzhodno jadransko obalo, torej na območje današnje Hrvaške. To nakazuje, da so ladjo med plovbo večkrat popravljali v različnih pristaniščih.
Razbitino Ilovik–Paržine 1 so prvič odkrili leta 2016. Leži le štiri metre pod morsko gladino in ima dobro ohranjene dele ladijskega trupa, ohranile pa so se tudi amfore in balastni kamni. Datiranje in analiza tovora sta potrdila, da ladja izvira iz časa rimske republike, iz obdobja okoli leta 170 pred našim štetjem, ko se je pomorska trgovina po Sredozemlju močno širila, piše Arkeonews.
