Po dolgih 150 letih so znanstveniki razrešili eno največjih skrivnosti pomorskega sveta.
Decembra leta 1872 so mornarji na odprtem Atlantiku, približno 400 kilometrov od Azorskih otokov, opazili ladjo, ki je brez nadzora plula po razburkanem morju. Ameriška brigantina Mary Celeste je delovala skoraj nedotaknjeno. Njena jadra so bila le rahlo poškodovana, trup pa je ostal trden. V notranjosti je bil tovor skoraj povsem ohranjen. Toda nekaj je manjkalo. Celotna posadka.
Kapitan, njegova družina in vsi mornarji so izginili brez sledu. Na ladji so pustili osebne predmete, zaloge in vse, kar bi potrebovali za preživetje. Ta nenavadna uganka je postala ena največjih pomorskih skrivnosti vseh časov. V naslednjih desetletjih so se vrstile teorije. Govorilo se je o piratih, morskih pošastih, uporih, boleznih in celo nadnaravnih silah. A nobena razlaga ni uspela pojasniti, zakaj bi posadka zapustila popolnoma plovno ladjo.
Danes znanstveniki menijo, da se odgovor skriva v kemiji in v tovoru, ki ga je ladja prevažala. Mary Celeste je bila na poti iz New Yorka v Genovo in je prevažala približno 1700 sodov industrijskega etanola. Del tega tovora pa je postal smrtonosna past.
Leseni sodi so bili porozni, zato je iz njih začelo uhajati gorivo. Po ocenah naj bi se v zaprtem skladišču razlilo in izhlapelo več sto litrov etanola. Ker je posadka zaradi slabega vremena držala lopute zaprte, se je v notranjosti nabirala vnetljiva para. Ko je ladja iz hladnega zimskega ozračja priplula v toplejše vode ob Portugalski, je temperatura narasla nad kritično mejo, pri kateri se etanol lahko vžge. Zrak pod palubo je postal nasičen z gorljivimi hlapi. Dovolj je bila ena iskra.
Znanstveniki so pokazali, da takšna eksplozija ne pusti nujno vidnih sledi. Gre za hitro, skoraj nevidno ognjeno kroglo, ki v trenutku izgine. Plamen se hrani s plinom, ne z lesom, zato za seboj ne pusti zoglenelih površin.
Že leta 2006 je kemik Andrea Sella z univerze v Londonu izdelal model ladijskega skladišča in simuliral razmere. Ko je sprožil iskro, je nastala močna eksplozija, ki pa - zanimivo - ni poškodovala materialov. Plamen je izginil v delčku sekunde, brez saj ali ožganin.
Kasneje so raziskovalci z univerze v Manchestru eksperiment še nadgradili. Zgradili so natančen model ladje in uporabili pravi les ter etanol. Najprej so poskus izvedli v hladnih pogojih – brez učinka. Nato so model segreli in ponovno sprožili iskro. Tokrat je sledila silovita eksplozija, ki je raznesla lopute in deformirala konstrukcijo, a znova brez vidnih sledi gorenja.
Znanstveniki ne vedo, kaj je povzročilo iskro. Morda drgnjenje sodov, morda odprta loputa in iskra iz pipe utrujenega mornarja. V vsakem primeru pa si lahko predstavljamo paniko, ki je zajela posadko. V temi ladijskega skladišča bi nenaden modrikast blisk in vročina delovala kot začetek katastrofe. Kapitan je verjetno ukazal evakuacijo, saj je menil, da bo ladjo kmalu razneslo. Posadka se je umaknila v rešilni čoln in ga privezala na ladjo.
A potem se je zgodilo nekaj usodnega. Vrvi so popustile ali pa jih je pretrgala nevihta. Ladja je odplula naprej, posadka pa je izginila v globinah oceana. Mary Celeste je tako še naprej plula. Prazna, tiha in skrivnostna. Danes, več kot 150 let pozneje, se zdi, da je znanost končno ponudila odgovor. Ne nadnaravne sile, temveč nevidna moč kemije je ustvarila eno najbolj znanih legend na morju.
