Za bleščečimi turističnimi številkami naše južne sosede se skriva vse izrazitejša težava, ki bi lahko dolgoročno spremenila podobo nekaterih najbolj priljubljenih počitniških krajev.
Hrvaška že desetletja velja za eno najbolj priljubljenih turističnih destinacij med Slovenci, njena obala pa vsako poletje privabi milijone obiskovalcev iz vse Evrope. Toda za rekordnimi turističnimi številkami se skriva vprašanje, ki postaja vse pomembnejše: koliko turizma lahko posamezno mesto sploh prenese, preden začne izgubljati tisto, zaradi česar je bilo privlačno?
Na to opozarja hrvaška strokovnjakinja za turizem dr. Daniela Angelina Jelinčić, znanstvena svetnica na inštitutu za razvoj in mednarodne odnose, ki je v pogovoru za portal Morski.hr spregovorila o vse večjem razkoraku med gospodarskimi koristmi turizma in kakovostjo življenja lokalnega prebivalstva.
Kot posebej zgovoren primer izpostavlja Dubrovnik. Ena najbolj prepoznavnih hrvaških turističnih destinacij se že leta spopada s čezmernim obiskom, kljub temu pa se je po podatkih raziskave število enot za kratkoročno turistično oddajanje v zgodovinskem središču med letoma 2017 in 2025 povečalo za kar 53 odstotkov.
Dubrovnik je sicer sprejel več ukrepov za omejevanje turističnih pritiskov, med drugim regulacijo prihodov križark in turističnih avtobusov, vendar strokovnjakinja opozarja, da samo upravljanje množic ne odpravlja temeljnega problema. "Kaj nam koristi turistična destinacija, ki ustvarja odlične prihodke, če si njeni prebivalci ne morejo več privoščiti življenja v lastnem mestu? Ali če zgodovinsko središče izgubi svoje obrti, vsakdanje življenje in lokalno identiteto?" se je v pogovoru za Morski.hr vprašala Jelinčić.
Ko stanovanja postanejo apartmaji, trgovine pa prodajalne spominkov
Problem ni omejen zgolj na Dubrovnik. Podobne pritiske občutijo tudi Split, Šibenik, Trogir in številna druga obalna mesta, ki jih Slovenci dobro poznajo s svojih poletnih dopustov. Zgodovinska mestna jedra se vse bolj prilagajajo potrebam obiskovalcev, pri čemer stanovanja postajajo turistični apartmaji, običajne trgovine izginjajo, poslovne prostore pa zasedajo gostinski lokali in prodajalne spominkov. Posledično se spreminja tudi struktura prebivalstva, saj življenje v turističnih središčih postaja vse manj dostopno domačinom.
Daniela Angelina Jelinčić poudarja, da bi morali zgodovinska mestna jedra znova obravnavati predvsem kot življenjski prostor in ne zgolj kot turistično znamenitost. Omejevanje števila obiskovalcev je lahko koristno, vendar samo po sebi ne prepreči izseljevanja prebivalcev. Rešitev vidi v povezovanju turistične politike s prostorskim načrtovanjem, stanovanjsko politiko, prometom in varovanjem kulturne dediščine. Pri določanju sprejemljivega števila turistov namreč ni pomembno samo, koliko ljudi prenesejo ulice in infrastruktura, temveč tudi, koliko jih lahko sprejme lokalna skupnost, ne da bi se bistveno poslabšala kakovost življenja.
Ob tem zagovarja premik od množičnega k kakovostnejšemu turizmu. Obiskovalec, ki v kraju ostane dlje, spoznava lokalno kulturo in uporablja storitve domačih ponudnikov, lahko skupnosti prinese več koristi kot množica enodnevnih gostov. Seveda pod pogojem, da takšna oblika turizma ne povzroča dodatnih pritiskov na stanovanjski trg.
Trajnostni turizem samo na papirju?
Hrvaška ima strategijo razvoja trajnostnega turizma do leta 2030 in zakonodajni okvir, ki predvideva spremljanje kazalnikov trajnosti ter pripravo načrtov upravljanja destinacij. Toda po mnenju Daniele Angeline Jelinčić obstoj dokumentov še ne pomeni, da se razmere dejansko izboljšujejo.
Trajnosti ni mogoče dokazovati zgolj z ekološkimi certifikati hotelov, promocijo kolesarjenja ali oglaševalskimi slogani. Potrebni so merljivi rezultati: manjša poraba vode in energije glede na turistični promet, manj odpadkov, boljša kakovost morja, učinkovitejši javni prevoz in manjša pozidava prostora. Enako pomembni so družbeni kazalniki, kot so zadovoljstvo prebivalcev, dostopnost stanovanj, položaj lokalnih podjetnikov in ohranjanje tradicionalnih obrti.
Prav slednje je pogosto najtežje izmeriti. Število turističnih nočitev je mogoče preprosto prešteti, precej težje pa je ugotoviti, kdaj mesto izgubi svojo identiteto ali kdaj se njegovi prebivalci v njem ne počutijo več domače. Zato strokovnjakinja predlaga redne raziskave med prebivalci in javno objavljanje rezultatov. Če destinacija trdi, da je trajnostna, bi morala znati pokazati, kaj se je v zadnjih letih dejansko izboljšalo.
Pri tem opozarja tudi na evropske projekte, namenjene zelenemu prehodu. Sredstev je bilo v aktualnem evropskem finančnem obdobju na voljo veliko, vendar bo šele vrednotenje projektov pokazalo, koliko jih je prineslo resnične spremembe. Sama je pri vprašanjih trajnostnega kulturnega turizma sodelovala tudi v projektu MED-Routes na območju Dubrovniško-neretvanske županije.
Tudi tradicija lahko postane zgolj predstava za turiste
Posebno pozornost Jelinčić namenja kulturni dediščini. Opozarja, da lahko množični turizem postopoma spremeni tradicionalne običaje v predstave, prilagojene pričakovanjem obiskovalcev. V strokovni literaturi je ta pojav znan kot uprizorjena avtentičnost. Tradicionalni običaji se poenostavljajo, krajšajo ali spreminjajo, da bi bili turistom zanimivejši, pri tem pa lahko izgubijo svoj prvotni pomen.
To ne pomeni, da je predstavljanje tradicije turistom nujno škodljivo. Turizem lahko pomaga ohranjati stare obrti, zagotavlja dodatne prihodke in spodbuja zanimanje mladih za kulturno dediščino. Ključno pa je, kdo odloča o njenem predstavljanju in kdo ima od tega koristi. Če lokalna skupnost ohrani nadzor nad svojo dediščino, je turizem lahko koristen. Če njeno podobo oblikujejo izključno zahteve trga, pa obstaja nevarnost, da postane zgolj še en turistični proizvod.
Benetke, časovne vstopnice in vprašanje, koliko turistov je preveč
Med ukrepi za obvladovanje množičnega turizma strokovnjakinja izpostavlja časovno omejene vstopnice, usmerjanje obiskovalcev v manj obremenjena obdobja in uporabo digitalnih orodij za spremljanje gneče. Kot primer navaja kapelo Scrovegni v Padovi, kjer zaradi zaščite občutljivih Giottovih fresk obiskovalce sprejemajo v manjših skupinah in vnaprej določenih časovnih terminih.
Zanimiv je tudi primer Benetk, ki so za enodnevne obiskovalce ob določenih dnevih uvedle vstopnino. Leta 2026 je ta znašala pet oziroma deset evrov, odvisno od tega, koliko časa pred obiskom je bila plačana. Toda po oceni Jelinčić je vprašljivo, ali takšna pristojbina dejansko zmanjšuje obisk ali predvsem ustvarja dodatne prihodke, saj je znesek razmeroma nizek. Tudi preusmerjanje turistov drugam ni nujno rešitev. Če množice iz preobremenjenega mestnega predela zgolj preselimo v drugega, smo težavo samo premaknili.
Pomembnejše je spremljanje dejanskih posledic obiska, od poškodb kulturne dediščine in obremenitve infrastrukture do čakalnih vrst ter zadovoljstva prebivalcev. Pri upravljanju dediščine se za takšen pristop uporablja tudi koncept meja sprejemljivih sprememb oziroma LAC.
Podnebne spremembe dodatno ogrožajo zgodovinska mesta
Turistične destinacije se poleg množičnega obiska soočajo še z drugo veliko grožnjo: podnebnimi spremembami. Dvigovanje morske gladine, obalne poplave, ekstremne padavine, vročina in spremembe vlažnosti lahko pospešujejo propadanje zgodovinskih stavb in arheoloških najdišč. Slana voda in kristalizacija soli poškodujeta kamen ter omet, temperaturna nihanja pa dodatno obremenjujejo stare gradbene materiale. K propadanju prispeva tudi onesnaženost zraka, čeprav je strokovnjakinja ne enači s podnebnimi spremembami.
Kot primer izpostavlja Nizozemsko, kjer se nekatera zgodovinska mesta že dolgo soočajo s posledicami posedanja in nagibanja stavb. V Amsterdamu so znamenite nagnjene hiše celo turistična zanimivost, čeprav takšne deformacije za stavbe pomenijo resen problem. Mesto Den Bosch ima zato že oblikovane dolgoročne načrte prilagajanja podnebnim spremembam do leta 2050.
Po njenem mnenju bo treba vse več pozornosti namenjati preventivnemu varovanju dediščine in ne zgolj popravljanju nastale škode. Pri tem lahko pomagajo tudi tradicionalni načini gradnje, uporaba lokalnih materialov in stari sistemi upravljanja vode, saj vsebujejo znanja o prilagajanju okolju. O teh pristopih je Jelinčić pisala tudi v priročnikih o ozelenjevanju in trajnosti kulturne dediščine.
Domačini morajo imeti besedo, ne samo nositi posledic
Jelinčić opozarja še na pomanjkljivo vključevanje lokalnega prebivalstva v turistični razvoj. Javne razprave, organizirane šele po sprejetju ključnih odločitev, po njenem mnenju ne pomenijo resničnega sodelovanja. Prebivalci, obrtniki in predstavniki lokalnih skupnosti bi morali sodelovati že pri opredeljevanju problemov in načrtovanju rešitev. Pri tem bi lahko pomagali stalni posvetovalni organi, skupne delavnice in sodelovanje pri načrtovanju javnih prostorov. Pomembno je tudi, da imajo predlogi občanov dejansko težo in da pristojni pojasnijo, katere so sprejeli in zakaj.
Prav tako bi morali prebivalci občutiti gospodarske koristi turizma. To pomeni ohranjanje prostorov za domače obrtnike, spodbujanje lokalnega podjetništva in vlaganje turističnih prihodkov v storitve ter infrastrukturo, ki jih potrebujejo domačini. Samo sodelovanje prebivalcev sicer ne bo preprečilo njihovega izrivanja iz mestnih središč. Za to so potrebni tudi konkretni stanovanjski, prostorski in gospodarski ukrepi.
Kaj pa prihodnost hrvaškega turizma?
V turistični stroki se vse pogosteje pojavlja tudi izraz regenerativni turizem. Ta predvideva, da destinacija zaradi turistične dejavnosti ne ostane zgolj nepoškodovana, temveč se njeno naravno in kulturno okolje celo izboljša. Del turističnih prihodkov bi bilo mogoče namenjati obnovi naravnih habitatov, zapuščenih kulturnih krajin, tradicionalnih obrti in javnih prostorov. Pri nekaterih dejavnostih bi lahko sodelovali tudi obiskovalci, denimo s strokovno organiziranim prostovoljskim delom pri varovanju narave in dediščine. Za takšne oblike vključevanja se uporabljata tudi izraza voluntourism in visiteering.
Toda Jelinčić opozarja, da novih izrazov ne gre zamenjevati z dejanskimi spremembami. Destinacija, ki se predstavlja kot regenerativna, hkrati pa nadaljuje nenadzorovano gradnjo in povečuje pritisk na prostor, ni rešila ničesar. Posebej pomembno je tudi tesnejše sodelovanje turističnih in kulturnih ustanov. Pri načrtovanju dogodkov na zaščitenih spomenikih bi morali najprej ugotoviti, kakšne obremenitve spomenik prenese, šele nato odločati o številu vstopnic in obiskovalcev.
Kot primer navaja puljsko Areno, kjer je treba poleg števila ljudi upoštevati tudi vrsto dogodka, vibracije, obremenitve konstrukcije in vpliv nameščene opreme. Vsi dogodki namreč za zgodovinski spomenik ne predstavljajo enakega tveganja. Strokovnjakinja zato poziva k drugačnemu razumevanju turističnega uspeha. Prihodki, število prihodov in prenočitev so pomembni gospodarski kazalniki, vendar ne morejo biti edino merilo razvoja.


