Znanstveniki so s pomočjo sodobne tehnologije odprli čisto pravi portal v preteklost.
Na prvi pogled nepomemben, skoraj neviden prah se je izkazal za ključ do ene najbolj fascinantnih zgodb iz antičnega sveta. Znanstveniki so pri raziskovanju starodavne rimske ladje, ki je pred več kot 2200 leti potonila v Jadranskem morju, odkrili nepričakovano bogat vir informacij: cvetni prah, ujet v zaščitni smoli ladijskega trupa.
Razbitina, poimenovana Ilovik-Paržine 1, je bila odkrita leta 2016 v zalivu Paržine ob otoku Ilovik na Hrvaškem. Ladja iz 2. stoletja pr. n. št. je zdaj postala predmet podrobne znanstvene analize, objavljene v reviji Frontiers in Materials. Raziskovalci so se tokrat osredotočili na nekaj, kar je dolgo ostajalo v ozadju; na materiale, s katerimi so Rimljani zaščitili svoje ladje pred vodo.
Lesene konstrukcije so namreč premazovali z različnimi snovmi, kot so smole, bitumen, rastlinski katrani, čebelji vosek in celo maščobe. Te so zapolnjevale razpoke, ščitile pred razpadanjem, škodljivci in morsko soljo ter omogočale dolgotrajno plovbo. Čeprav so raziskave antičnih ladij pogosto usmerjene v konstrukcijo in izvor lesa, so znanstveniki zdaj prvič podrobneje pogledali prav v te zaščitne plasti.
Analiza je razkrila, da je bila ladja premazana z vsaj štirimi različnimi plastmi zaščitnih premazov. Večina jih je temeljila na močno segreti smoli iglavcev, najverjetneje bora, kar kaže na visoko stopnjo tehničnega znanja rimskih obrtnikov. V enem primeru pa so odkrili posebno mešanico, znano kot zopissa – kombinacijo smole in čebeljega voska, ki je omogočala lažji nanos.
Pravi preboj pa je prinesla analiza cvetnega prahu, ujetega v teh lepljivih slojih. Ta drobni material je razkril presenetljivo natančen zemljevid poti, ki jo je ladja preplula. Sledi so pokazale na sredozemsko grmičevje z oljkami in lesko, gozdove hrasta črnike in bora, obalne vrste, kot sta jelša in jesen, pa tudi višinske gozdove jelke in bukve.
Na podlagi teh edinstvenih kombinacij so raziskovalci sklepali, da je bila ladja najverjetneje zgrajena v bližini današnjega Brindisija v južni Italiji, pomembnega pristanišča rimskega imperija, nato pa je plula po Jadranu, kjer so jo med potjo večkrat popravljali. Vsaka plast premaza tako nosi svoj del zgodbe, kot nekakšen časovni zapis ladijskega življenja.
Kot je pojasnila vodilna avtorica raziskave Arnelle Charrie, ti premazi niso le tehnični ostanki, temveč pričajo o gibanju ladje in prenosu znanja med različnimi regijami. Prav odkritje mešanice smole in čebeljega voska med sicer prevladujočimi smolnimi premazi nakazuje na širjenje tehnologij po celotnem Sredozemlju.
Čeprav ladja iz leta 170 pr. n. št. že dolgo počiva na morskem dnu, je z novimi metodami raziskovanja dobila novo življenje. Znanstveniki poudarjajo, da takšen pristop odpira povsem nova vrata v pomorsko arheologijo, kjer lahko tudi najmanjši delci razkrijejo velike zgodbe.
