Pod gladino Jadranskega morja se že desetletja odvijajo spremembe, ki so na prvi pogled nevidne, a drastično vplivajo na življenje na tem delu sveta.
Jadransko morje se segreva, sardele postajajo vse manjše, tradicionalna industrija njihove predelave pa na hrvaški obali vztrajno izginja. Raziskovalci opozarjajo, da so se sardele v zadnjih dveh desetletjih v povprečju skrajšale za 3 do 4 centimetre, kar pomeni, da danes namesto nekdanjih približno 15 centimetrov merijo le še okoli 12 centimetrov. Spremembe niso zgolj posledica naravnih procesov, temveč tudi človekovega vpliva, predvsem prekomernega ribolova, in - jasno - podnebnih sprememb.
Novica je na Hrvaškem vzbudila precej pozornosti, saj so sardele, ki jih domačini pogosto imenujejo kar mala plava riba, pomemben del tamkajšnje prehranske in kulturne dediščine. Posebej priljubljene so v Istri, kjer jim posvečajo celo tradicionalne prireditve. Toda njihova prihodnost postaja vse bolj negotova, poroča Deutsche Welle.
Po poletju z rekordno vročino, ko je temperatura površine Jadranskega morja dosegla tudi 30 stopinj Celzija, so se pomisleki še okrepili. Jadran se namreč segreva hitreje od številnih drugih delov Sredozemlja, kar strokovnjaki povezujejo tudi z njegovo geografsko zaprtostjo.
Ena od hrvaških raziskovalnih ustanov je ugotovila, da se je globinska voda v zadnjem desetletju segrela štirikrat toliko kot v celotnem predhodnem stoletju. Takšne spremembe vplivajo na morski ekosistem, posebej pa na vrste, katerih razmnoževanje je odvisno od ustreznih temperatur. Med njimi so tudi sardele, ki se vse težje prilagajajo spreminjajočim se razmeram.
Nekoč industrijski ponos, danes le še štiri tovarne
Težave sardel neposredno ogrožajo tudi eno najstarejših industrijskih dejavnosti na hrvaški obali – proizvodnjo ribjih konzerv. Ta ima korenine v poznem 19. stoletju, ko so avstro-ogrska in francoska podjetja začela industrijsko predelovati bogat jadranski ulov.
Prva tovarna ribjih konzerv na območju današnje Hrvaške je bila odprta leta 1882 v Rovinju. Podjetnik češkega rodu Karl Warhanek, ki je oskrboval tudi avstro-ogrski dvor, je nekoč upravljal kar 12 tovarn, razporejenih od okolice Trsta do južnodalmatinskih otokov.
Posebno vlogo so imele pri zaposlovanju žensk, ki so predstavljale večino proizvodne delovne sile, medtem ko so vodstvene položaje praviloma zasedali moški. V obdobju socialistične Jugoslavije so tovarne številnim ženskam omogočale redne prihodke, socialno varnost in večjo ekonomsko samostojnost. Bile so tudi pomembno središče lokalnega družbenega življenja.
Danes na Hrvaškem delujejo le še štiri tovarne ribjih konzerv. Njihovo izginjanje ni povezano zgolj z zmanjševanjem ribjega staleža, temveč tudi s korenito gospodarsko preobrazbo obale, kjer je turizem postopoma izrinil številne tradicionalne proizvodne dejavnosti.
Turisti prihajajo, tovarne izginjajo
Nekdanje industrijske lokacije ob morju so postale zanimive za gradnjo hotelov in drugih turističnih objektov. Predelava rib je zaradi značilnih vonjav pogosto nezaželena v krajih, ki se želijo predstavljati predvsem kot turistične destinacije. V Banjolah pri Pulju na mestu nekdanje tovarne sardel danes stoji velik hotel, na industrijsko preteklost pa spominja le še spomenik.
Dodatno težavo predstavljajo nizke plače v predelovalni industriji. Domačini lahko v številnih obalnih krajih precej več zaslužijo z oddajanjem turističnih nastanitev, zato tovarne vse težje najdejo zaposlene. Ko je podjetje Mirna iz Rovinja pred nekaj leti posodobilo proizvodnjo in uvedlo drugo izmeno, je moralo delavce iskati tudi v gospodarsko manj razvitih delih Hrvaške ter v Bosni in Hercegovini. Podjetje sicer še vedno poudarja uporabo jadranskih sardel, ki jih trži kot posebno kakovostno domačo ribo.
V nekaterih primerih se je proizvodnja celo preselila daleč od morja. Stroje nekdanje tovarne ribjih konzerv na otoku Visu so pred približno dvajsetimi leti preselili v Niš na jugu Srbije, kjer je bila delovna sila cenejša.
Podnebne spremembe ogrožajo tudi turizem
Izginjanje ribje industrije je del širšega procesa deindustrializacije, ki je hrvaško obalo močno zaznamoval po devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Z zapiranjem proizvodnih obratov so številne lokalne skupnosti izgubile pomemben vir celoletnih zaposlitev, njihova odvisnost od turistične sezone pa se je še povečala.
Kako ranljiva je lahko pretirana odvisnost od turizma, je pokazala pandemija koronavirusa, ko so turistični tokovi skoraj čez noč zastali. Prihodnost Jadrana pa dodatno zapletajo podnebne spremembe. Vse višje temperature morja ogrožajo življenjske razmere sardel in drugih morskih organizmov, vse pogostejša ekstremna vročina pa bi lahko vplivala tudi na privlačnost obalnih krajev za turiste.
Hrvaška obala se tako sooča z dvema povezanima izzivoma: ohranjanjem naravnih virov, od katerih je bila stoletja odvisna njena tradicionalna industrija, in iskanjem gospodarskega ravnovesja v prostoru, kjer je turizem postal prevladujoča dejavnost.
