Na prvi pogled deluje očarljivo, celo romantično, v resnici pa v sebi skriva naravnost srhljivo zgodbo, ki je osupnila celo vsega hudega vajene raziskovalce in znanstvenike.
Visoko v Himalaji leži jezero, ki se ob soncu blešči kot dragulj, ko se sneg umakne, pa razkrije nekaj precej temnejšega. Ob njegovem obrežju in v plitvi vodi že desetletja ležijo človeške kosti, zdaj pa so znanstvene analize pokazale, da je zgodba tega kraja še bolj nenavadna, kot so si raziskovalci kadarkoli predstavljali.
Roopkund, znan tudi kot Jezero okostij, leži v indijski zvezni državi Uttarakhand, na območju narodnega parka Nanda Devi, visoko v himalajskem svetu. Je ostanek nekdanjega ledeniškega jezera, ki leži na zahtevni pohodniški poti, približno 5000 metrov nad morjem. Za številne romarje in pohodnike je pokrajina skoraj sveta, saj vodi proti območju, povezanim z boginjo Nanda Devi. Toda spomladi, ko se sneg stopi, se ob jezeru pokaže grozljiv prizor: raztreseni ostanki več sto ljudi.
Čeprav so govorice o kosteh krožile že v 19. stoletju, je kraj širšo pozornost pritegnil leta 1942. Takrat je gozdni čuvaj Hari Kishan Madhwal med patruljo naletel na človeške kosti, ki so štrlele iz blata in se svetlikale pod plitvo vodo. Nekateri ostanki so imeli še ohranjene sledi mumificiranega tkiva.
Dolgo je veljalo, da bi lahko šlo za ostanke romarjev, vojakov ali skupine popotnikov, ki jih je v gorah presenetila nesreča. Domača legenda ponuja še bolj dramatično razlago. Po njej naj bi kralj s spremstvom na poti k svetišču boginje Nanda Devi romanje spremenil v razkošno zabavo. Boginja naj bi to razumela kot oskrunitev in nanje poslala smrtonosno nevihto železnih krogel. Skupina naj bi umrla na pobočju, njihova telesa pa je ohranil mraz.
Znanstveniki so se odločili preveriti, koliko resnice se skriva za legendo. Leta 2019 je skupina raziskovalcev s Harvarda in inštituta Maxa Plancka za znanost o človeški zgodovini analizirala DNK 38 posameznikov od približno 800 ljudi, katerih ostanke so našli pri jezeru. Rezultati niso prinesli preprostega odgovora, temveč še večjo mero skrivnosti.
Izkazalo se je, da ostanki ne pripadajo eni sami skupini ljudi, ki bi umrla v istem dogodku. Nasprotno: kosti pripadajo najmanj dvema genetsko različnima populacijama, radiokarbonsko datiranje pa je pokazalo, da so umrli v različnih obdobjih. Najstarejša skupina naj bi živela med letoma 675 in 769, druga pa približno tisoč let pozneje.
Pri starejši skupini so raziskovalci na lobanjah opazili poškodbe zaradi topih udarcev. To se ujema z domnevo, da bi jih lahko ubila silovita toča. Namesto mitoloških železnih krogel bi torej šlo za izjemno močno neurje, ki je na nezaščiteno skupino ljudi v gorah spustilo ledene izstrelke. Najstarejši ostanki so po genetski analizi pripadali ljudem južnoazijskega izvora, kar se ujema z zgodovino območja in možnostjo, da so bili povezani z romarsko potjo.
Kaj so tam delali ljudje z grškega otoka Kreta?!
Toda druga skupina je raziskovalce povsem zmedla. DNK je namreč pokazal, da so nekateri ljudje iz poznejšega obdobja izvirali iz vzhodnega Sredozemlja. Še natančneje: njihova genetska sled jih povezuje s Kreto, otokom blizu Grčije, tisoče kilometrov stran od himalajskega jezera. To odkritje je odprlo vprašanje, na katero za zdaj ni zanesljivega odgovora. Zakaj bi se ljudje s Krete znašli v odročnem delu Himalaje? Malo verjetno je, da bi šlo za hindujske romarje, saj zgodovinsko gledano na Kreti ni bilo večjih hindujskih skupnosti.
Dodatno uganko so prinesle izotopske analize ogljika in dušika iz stegneničnega kolagena. Te so pokazale, da je imela poznejša skupina pretežno kopensko prehrano. To je presenetljivo za ljudi z otoka, kjer so ribe in morski sadeži običajen del prehrane. Raziskovalci zato dopuščajo možnost, da so izvirali iz notranjosti Krete, kjer so v goratem in sušnem okolju ljudje nekoč živeli predvsem od mesa, mleka in žit.
Ti posamezniki so se rodili v času, ko sta bila Grčija in Kreta pod oblastjo Osmanskega imperija. Ena od hipotez je, da so morda potovali kot trgovci, turisti, misijonarji ali begunci, morda celo pod pretvezo romanja ali raziskovanja. Toda za zdaj nobene od teh možnosti ni mogoče potrditi.
Raziskave dodatno otežuje stanje najdišča. Roopkund pogosto prizadenejo skalni podori, območje pa obiskujejo pohodniki in romarji, ki so v preteklosti kosti premikali, jih fotografirali ali celo odnašali kot srhljive spominke. S tem so uničili dragocene sledi, ki bi lahko pomagale razložiti, kdo so bili ti ljudje in zakaj so umrli prav tam.
Znanstveniki opozarjajo, da bi se odgovor morda še vedno skrival v preostalih kosteh ali v usedlinah na dnu jezera. Toda okno za raziskave je ozko, saj se območje odtaja le del leta, ostanki pa so vse bolj ogroženi. Za zdaj je jasno le nekaj: ljudje pri Roopkundu niso umrli vsi hkrati. Jezero okostij ni prizorišče ene same tragedije, temveč kraj, ki je skozi stoletja sprejel več skupin ljudi iz različnih časov in presenetljivo oddaljenih krajev. In prav zato ostaja Roopkund ena najbolj srhljivih in najbolj privlačnih arheoloških ugank našega sveta.
