Znanstveniki so uspeli sestaviti redke delce o davno tega pozabljeni vojni, ki je bila tako kruta in tako krvava, da je izbrisala svet, ki je pred tem nastajal več stoletij.
Zgodovina judovskih uporov proti rimskemu imperiju ima dva velika in dobro znana mejnika. Prvi je veliki judovski upor, ki se je začel leta 66 in končal z uničenjem jeruzalemskega templja. Drugi je upor Bar Kohbe leta 132, o katerem pričajo pisma iz jam, kovanci judovskih voditeljev, ostanki rimskih naprav za obleganje in rabinska izročila. Toda med njima je izbruhnila še ena vojna. Velika, krvava in katastrofalna. In obenem vojna, na katero jo je zgodovina skorajda povsem pozabila.
Začela se je leta 115 ali 116, ko je rimski cesar Trajan na vzhodu vodil vojno proti Partom. Judovske skupnosti v Kireni na območju današnje vzhodne Libije, Egiptu, na Cipru in v Mezopotamiji so se uprle rimski oblasti. Ni jasno, ali so bili upori med seboj organizirano povezani ali pa so podobne razmere na različnih območjih sprožile ločene eksplozije nasilja. Do leta 117 je Rim upor zadušil, istega leta pa je umrl tudi Trajan. Njegov naslednik Hadrijan je prevzel imperij, v katerem je bilo več najstarejših in največjih judovskih skupnosti zunaj Judeje opustošenih.
Toda zakaj je ta vojna skoraj izginila iz zgodovinskega spomina? Predvsem zato, ker o njej ni ostala nobena celovita pripoved. Ni ohranjenega uporniškega manifesta, dnevnika iz Aleksandrije ali govora katerega od judovskih voditeljev. O njej nista pisala niti Jožef Flavij niti kateri od rabinskih avtorjev v obliki sklenjene zgodbe.
Kljub temu sledi obstajajo. Zgodovinarka Miriam Pucci Ben Zeev je leta 2005 zbrala kar 86 različnih pričevanj, od napisov in papirusov do poganskih, krščanskih in rabinskih besedil. Veliko jih obsega zgolj vrstico ali dve, le redka pa dejansko opisujejo dogodke. Rekonstrukcija zato temelji predvsem na zapisih Kasija Diona, Evzebija in Apijana, egiptovskih papirusih, napisih iz Kirenajke in rabinskih virih.
Zgodbe o grozodejstvih in na sto tisoče mrtvih
Najbolj znan antični opis je presenetljivo kratek. Grški senator in rimski zgodovinar Kasij Dion je dogodkom namenil vsega tri stavke, pa še ti so se ohranili posredno, v povzetku njegovih izgubljenih knjig, ki ga je v 11. stoletju pripravil bizantinski menih Ksifilin.
Po Dionu so Judje v Kireni za voditelja izbrali moža z imenom Andreas ter napadli Rimljane in Grke. Pripisal jim je kanibalizem, odiranje kože žrtvam in druga grozodejstva. Podobno nasilje naj bi se dogajalo v Egiptu, na Cipru pa naj bi upor pod vodstvom Artemiona pripeljal do množičnega pobijanja. Dion celo trdi, da Jud po tem ni smel več stopiti na otok in da bi ubili celo judovskega brodolomca.
Toda njegove številke so osupljive: 220.000 mrtvih v Kireni in 240.000 na Cipru. Zgodovinarji jih ne jemljejo kot dobesedno statistiko. Antični pisci so z velikanskimi, zaokroženimi številkami pogosto poudarjali razsežnost in grozovitost dogodkov, podobni opisi domnevnih grozodejstev pa so se pojavljali tudi v starejših grških in rimskih pripovedih o sovražnikih in upornikih. Zgodovinar William Horbury meni, da Dionov zapis predvsem potrjuje neusmiljen značaj spopadov in strah, ki so ga povzročili.
Rim proti upornikom poslal vojsko in ladjevje
Krščanski zgodovinar Evzebij iz Cezareje je okoli leta 325 ponudil nekoliko podrobnejši opis. Upor je postavil v 18. leto Trajanove vladavine in zapisal, da je umrlo ogromno ljudi. Voditelja Judov iz Kirene imenuje Loukouas, ne Andreas, pri čemer nekateri zgodovinarji domnevajo, da gre za dve imeni iste osebe. Evzebij razkriva tudi imena rimskih poveljnikov. Marcius Turbo je bil z vojsko, konjenico in ladjevjem poslan nad upor v Egiptu, kjer naj bi bilo ubitih več tisoč Judov. Proti Judom v Mezopotamiji je bil poslan Lusius Quietus, ki je bil nato nagrajen s položajem upravitelja Judeje.
Evzebij je Loukouasa označil celo za "kralja". Zgodovinarka E. Mary Smallwood je v tem videla možen mesijanski pomen in znak, da se je lokalni judovsko-grški konflikt razvil v širšo vojno proti Rimu. Pucci Ben Zeev je previdnejša, saj Evzebij ne pojasni, kaj je z izrazom dejansko mislil.
Posebno dragoceno pričevanje je zapustil Apijan iz Aleksandrije, ki je kot mladenič upor doživel na lastni koži. Spominjal se je nočnega pobega po vodi blizu Peluzija. Z arabskim vodnikom se je izgubil, zamudil ladjo, s katero je nameraval pobegniti, ob zori našel drugo vodno pot in se vkrcal na triremo. Ladjo, ki jo je zamudil, so medtem zajeli. Gre za edino ohranjeno prvoosebno literarno pričevanje človeka, ki je neposredno doživel vojno.
Katastrofa, zapisana v birokratskih dokumentih
Še bolj zgovorni so dokumenti, ki niso bili namenjeni pripovedovanju zgodovine. V suhem pesku srednjega Egipta so se ohranili papirusi iz let 115–117 in obdobja neposredno po uporu: davčne evidence, družinska pisma, dokumenti o premoženju in uradna korespondenca.
Med njimi je arhiv rimskega uradnika Apolonija. Njegova žena mu je pisala, ko je nenadoma odšel v nevarnost, sam se je pripravljal na vojaško službo, po koncu spopadov pa je poročal o premoženju, poškodovanem med judovskim napadom.
Še bolj pomenljivi so dokumenti iz Edfuja. Judovski prebivalci zgornjega Egipta so plačevali poseben judovski davek in zanj dobivali potrdila. Ta so se ohranila iz leta v leto, nato pa se niz nenadoma konča 18. maja 116. Poznejši papirusi že govorijo o prihodkih od zemljišč in hiš, ki so nekoč pripadali Judom in so bili po uporu očitno zaplenjeni. Katastrofa je tako ostala zapisana celo v rimskih računovodskih evidencah.
Mesta so bila požgana in uničena
Fizične posledice nasilja razkrivajo tudi napisi iz Kirenajke. Iz časa Hadrijana pričajo o obnovi cest, kopališč in javnih stavb, poškodovanih med judovskim uporom. Več napisov omenja obnovo tistega, kar je bilo med "judovskim nemirom" uničeno in požgano. Obnavljali so ceste, kopališča, Hekatin tempelj, Apolonov tempelj in Cezarej. Dela so pod različnimi Hadrijanovimi upravitelji trajala več let, kar kaže, da škoda ni bila omejena na nekaj posameznih stavb.
Judovski viri so poznejši in še bolj fragmentarni. Mišna, zbirka rabinskega prava, urejena okoli leta 200, omenja tri vojne in med njimi tudi vojno Kitosa, med katero naj bi modreci prepovedali nevestine krone in poučevanje sinov v grščini. Stari rokopisi kažejo, da se ime verjetno nanaša prav na rimskega generala Lusiusa Quietusa.
Poznejša rabinska literatura je ohranila tudi legendarne spomine na katastrofo v Egiptu, med drugim na uničenje velike aleksandrijske sinagoge in množične poboje. Ker so ti zapisi nastali več generacij pozneje in so literarno oblikovani, njihovih podrobnosti ni mogoče jemati dobesedno, kažejo pa, da je spomin na Trajanovo zatiranje Judov v Egiptu med rabini preživel.
Vprašanje, na katero zgodovina nima odgovora
Ko vse vire postavimo skupaj, dobimo podobo obsežnega upora po judovski diaspori grško govorečega sveta, ki je bil dovolj resen, da je moral Rim svoje generale preusmerjati celo s Trajanove vojne proti Partom. Toda prav pri najpomembnejšem vprašanju zgodovinski viri skoraj povsem odpovejo: zakaj so se Judje sploh uprli?
Ni zanesljivih dokazov, da bi bili upori v različnih pokrajinah centralno usklajeni, prav tako ni ohranjene verodostojne izjave o ciljih upornikov. Mesijanska pričakovanja, lokalne zamere, odpor proti Rimu, etnično nasilje, strah in maščevanje so lahko vsak na svoj način prispevali k eksploziji. Zgodovinarji vedo, kaj je bilo uničeno, ne vedo pa, kakšen svet so uporniki želeli zgraditi namesto starega.
Izginil je svet, ki je obstajal tri stoletja
Najgloblja posledica se je morda pokazala v Aleksandriji. Pred uporom je tam živela ena največjih judovskih skupnosti na svetu, po nekaterih antičnih ocenah celo večja od jeruzalemske. Tri stoletja je bila Aleksandrija središče grško govoreče judovske književnosti, filozofije in učenosti.
Prav tam je bila Tora prvič prevedena v grščino, kar je pomenilo začetek nastanka Septuaginte. To je bil intelektualni svet Aristobula, Aristejevega pisma in predvsem velikega judovskega filozofa Filona Aleksandrijskega. Judje po letu 117 iz Egipta niso popolnoma izginili. Papirusi že v naslednjem desetletju znova omenjajo posamezne Jude v egiptovskih mestih, nekaj judovskega prebivalstva pa je najverjetneje ostalo tudi v Aleksandriji.
Toda velika grško govoreča judovska civilizacija Aleksandrije si nikoli več ni opomogla. Ni izginilo judovsko življenje v Egiptu, temveč poseben kulturni svet: učen, heleniziran, filozofski in dovolj samozavesten, da je judovstvo izražal v grškem jeziku. Ljudje so vojno preživeli. Civilizacija, ki je ustvarila Filona Aleksandrijskega, pa nikoli več ni ustvarila novega Filona.
