Občutek po prihodu iz morja poznamo skoraj vsi, precej manj znano pa je, kaj naj bi se med kopanjem dogajalo v telesu. In kako hitro naj bi se nekatere spremembe sploh začele.
Morje je za večino dopustnikov predvsem prostor za osvežitev, plavanje in oddih, njegove morebitne koristi za človeško telo pa znanstvenike zanimajo že več kot stoletje. Slana voda je bogata z minerali in elementi v sledovih, raziskave pa so se skozi desetletja ukvarjale z njenim vplivom na kožo, vnetja, dihala in počutje.
Posebno zanimive so navedbe raziskovalcev iz Marseilla, ki naj bi primerjali kemično sestavo krvi ljudi pred kopanjem v morju in po njem. Po vsega 15 minutah naj bi se raven magnezija in kalija v krvni plazmi povečala za od 12 do 18 odstotkov, koncentracija stresnih hormonov pa naj bi se zmanjšala skoraj za polovico. Raziskovalci so na podlagi rezultatov sklepali, da kože ne gre razumeti zgolj kot zaščitne pregrade, temveč naj bi imela pri stiku z morsko vodo pomembnejšo vlogo. Mikroelementi naj bi vplivali tudi na živčni sistem, eden od fiziologov pa je učinek slikovito opisal z besedami, da morje telo "ponastavi kot slani akumulator".
Zakaj smo po kopanju tako sproščeni?
Stik kože s slano morsko vodo aktivira receptorje, povezane z zaznavanjem bolečine in temperature. Signali, ki po živčnih poteh potujejo proti možganom, naj bi bili podobni nekaterim impulzom, ki se pojavljajo med meditacijo. Prav zato občutka sproščenosti po prihodu iz vode ne gre nujno pripisovati samo dopustu, soncu in odmiku od vsakdanjih skrbi. V organizmu naj bi se odvijali tudi fiziološki procesi, povezani z zmanjšanjem stresnega odziva in drugačnim delovanjem živčnega sistema.
Raziskovanje zdravilnih učinkov morske vode sicer še zdaleč ni nov pojav. Francoski fiziolog in biolog Rene Quinton je že leta 1904 ugotavljal, da ima razredčena morska voda po sestavi mineralov in elementov v sledovih določene podobnosti s krvno plazmo sesalcev ter da je vsebnost natrija primerljiva s tisto v krvi. Na podlagi njegovih zamisli so v začetku 20. stoletja v Franciji in Egiptu uporabljali tudi injekcije razredčene morske vode, tako imenovane morske plazme. Takrat so verjeli, da lahko z njimi remineralizirajo organizem ter uravnavajo pH in ravnovesje elektrolitov, uporabljali pa so jih celo pri bolnikih s hudimi boleznimi, kot sta tuberkuloza in kolera. Pri tem je treba poudariti, da gre za zgodovinske pristope, ki jih ne gre enačiti s sodobno medicinsko prakso ali priporočili.
Od kože do vnetnih bolezni
Z vplivom slane vode so se ukvarjale tudi sodobnejše raziskave. Raziskovalci z univerze v Manchestru so preučevali, kako lahko slana voda vpliva na vnete celice. Ugotavljali so, da lahko zaradi osmotskega učinka zmanjšuje otekanje in bolečine pri bolnikih z revmatoidnim artritisom. Preučevani pristopi so vključevali kopanje, obkladke oziroma povoje, namočene v slano vodo, pa tudi druge načine uporabe.
Pozornost raziskovalcev je pritegnil tudi atopijski dermatitis, kronična vnetna kožna bolezen, ki prizadene velik delež otrok. Japonsko poročilo, navedeno v izhodiščnem gradivu, morski vodi pripisuje zmanjševanje srbenja in vnetja kože, pri čemer naj bi bila učinkovitejša voda iz večjih globin, saj je površinska morska voda bolj izpostavljena različnim mikroorganizmom.
Pozitivne učinke so raziskovali tudi pri luskavici in psoriatičnem artritisu. Študije na območju Mrtvega morja so združevale redno kopanje v zelo slani vodi, izpostavljanje sončni svetlobi ter balneoterapijo, med drugim uporabo mineralnega blata in žveplenih kopeli.
Sol so preučevali tudi pri težavah z dihali
Zanimanje ni omejeno zgolj na kopanje. V študiji iz leta 1995 so pri bolnikih z akutnim bronhitisom uporabljali haloterapijo oziroma vdihavanje drobnih delcev soli v obliki aerosola. Raziskovalci so poročali o ugodnih spremembah presnovne aktivnosti, normalizaciji ravni serotonina in spremembah v ravnovesju antioksidativnega sistema.
Avstralska raziskava je medtem preučevala aboriginske otroke, ki so se redno kopali v novozgrajenih bazenih s slano vodo v svojih skupnostih. Po navedbah raziskovalcev se je pojavnost oziroma izraženost dveh obravnavanih zdravstvenih težav - kožne bolezni pyoderma gangrenosum in predrtja bobniča – zmanjšala za približno polovico. Pri razlaganju takšnih rezultatov je potrebna previdnost, saj posamezne raziskave slane ali morske vode še ne pomenijo, da je kopanje v morju zdravljenje za omenjene bolezni. Pri zdravstvenih težavah je zato še vedno potreben ustrezen zdravniški nasvet.
Zdravilne lastnosti morja so sicer ljudje prepoznavali že dolgo pred sodobnimi laboratoriji. O njih so razmišljali že antični misleci in zdravniki, med njimi Hipokrat, Platon in Evripid. Danes znanost poskuša natančneje ugotoviti, koliko teh stoletja starih opažanj je mogoče pojasniti s fiziologijo. Morje je namreč izjemno bogato z minerali in elementi v sledovih, stik z vodo, temperatura, gibanje, sončna svetloba in sam odmik od vsakdanjega okolja pa skupaj ustvarjajo kompleksno izkušnjo.
