Izgubljeno papeževo pismo meče novo luč na enega najbolj odmevnih dogodkov v zgodovini človeštva.
Ena najbolj znanih vojn za prestol v evropski zgodovini je imela očitno še drugo, dolgo spregledano ozadje, katerega sledi so se stoletja skrivale v srednjeveških prepisih papeških dokumentov. Normanska osvojitev Anglije leta 1066 in bitka pri Hastingsu sta tradicionalno predstavljeni predvsem kot krvav obračun za angleško krono. Toda nova raziskava britanskega zgodovinarja Toma Licencea z univerze East Anglia kaže, da je bila zgodba precej širša. V dogodke, ki so na angleški prestol pripeljali Viljema Osvajalca, naj bi bilo namreč precej globlje, kot je veljalo doslej, vpleteno tudi dogajanje v Rimu.
Licence je preučil odlomke izgubljenega pisma papeža Aleksandra II., ki se je ohranilo le posredno. Izvirnega dokumenta ni več, njegovi deli pa so preživeli v srednjeveških zbirkah papeških besedil, ki jih hranijo v vatikanskih arhivih. Prav ti kratki odlomki po njegovem razkrivajo presenetljivo povezavo med normansko osvojitvijo Anglije in hudim sporom, ki je v 11. stoletju razklal zahodno krščanstvo.
Leta 1061 sta namreč nasprotujoči si skupini izvolili vsaka svojega papeža. Ena stran je podpirala Aleksandra II., druga pa parmskega škofa Cadalusa, ki je kot protipapež prevzel ime Honorij II. Za slednjim je stala tudi močna podpora Svetega rimskega cesarstva in njegovih zaveznikov v nekaterih delih severne Evrope. Spor še zdaleč ni bil končan, ko je januarja 1066 angleški prestol zasedel Harold Godwinson. Po Licenceovi razlagi je prav Haroldov odnos do sprtih cerkvenih taborov morda močno poslabšal njegov položaj v očeh Aleksandra II.
V enem od ohranjenih odlomkov izgubljenega pisma je papež Angleže obtožil, da so se odvrnili od zaščite svetega Petra. Govoril je o ljudeh, ki naj bi jih vodil napuh, in jih celo povezoval s Satanom. Zgodovinarji so za ostro retoriko vedeli že prej, vendar njenega natančnega pomena niso znali zadovoljivo pojasniti. Licence zdaj meni, da je treba papeževe besede razumeti v kontekstu velikega cerkvenega razkola šestdesetih let 11. stoletja. Aleksander naj bi Angliji pravzaprav očital, da je zapustila njegov tabor in se postavila na stran njegovih nasprotnikov. Če ta razlaga drži, dobi papeževa podpora Viljemu Normandijskemu povsem novo razsežnost.
Zakaj je papež podprl Viljema?
Aleksandrovo podporo normanski invaziji so zgodovinarji dolgo povezovali predvsem s spornim Haroldovim prevzemom angleške krone in z domnevno prisego, ki naj bi jo Harold pred tem dal Viljemu. Nova raziskava teh razlogov ne izključuje, postavlja pa jih v precej širši evropski okvir. Če je Harold podpiral Aleksandrove cerkvene nasprotnike, je imel papež tudi zelo konkreten politični razlog, da si želi njegovega padca.
Viljemova odprava čez Rokavski preliv tako ni bila zgolj spopad dveh tekmecev za angleško krono. Njegov pohod je dobil podporo papeštva, ki se je samo borilo za oblast in legitimnost znotraj razdeljene Cerkve. To seveda ne pomeni, da je Rim odločil bitko pri Hastingsu. Viljem je moral zbrati vojsko in ladjevje, prečkati Rokavski preliv ter nato na angleških tleh premagati Haroldove sile. Toda raziskava kaže, da je dogajanje v Rimu pomagalo ustvariti politično in versko podlago, na kateri je bilo mogoče njegovo invazijo upravičiti.
Pismo je za zgodovinarje še posebej dragoceno zaradi preprostega razloga: celoten register pisem Aleksandra II. se ni ohranil. Njegovo korespondenco danes poznamo predvsem po poznejših kopijah in odlomkih. Dva dela tega konkretnega pisma sta preživela v srednjeveških zbirkah papeških reskriptov. Licence je ugotovitve predstavil v novi knjigi Harold: Warrior King, ki je izšla pri založbi Yale University Press.
Raziskava prihaja v zanimivem trenutku, saj Britanski muzej pripravlja razstavo, na kateri bo predstavljen znameniti tapiserija iz Bayeuxa, eden najpomembnejših zgodovinskih virov o dogodkih, povezanih z normansko osvojitvijo Anglije.
Leto 1066 ni bilo zgolj angleška zgodba
Nova interpretacija tako eno najbolj prelomnih let angleške zgodovine postavlja v precej širšo evropsko zgodbo, v kateri so se prepletali interesi Anglije, Normandije, Rima, Svetega rimskega cesarstva in nasprotujočih si skupin znotraj same Cerkve. Bitka pri Hastingsu 14. oktobra 1066 je še vedno tista, ki je neposredno odločila, kdo bo zavladal Angliji. Harold II. je v njej padel, Viljem pa je nato postal angleški kralj in za vedno spremenil politično, družbeno in kulturno podobo države. Toda odločilni dogodki očitno niso potekali samo na angleških bojiščih ...
