Nacisti so vsem mastno lagali! To je bila navadna laž, strokovnjaki preučili stare dokumente in razkrili resnico, ki vse postavi na glavo

30. 9. 2026, 20:00 | E. Č.

Desetletja je nad enim najskrivnostnejših projektov nacistične Nemčije viselo vprašanje, kako blizu so bili njegovi znanstveniki odločilnemu preboju, zdaj pa so raziskovalci stare dokumente združili s sodobnimi fizikalnimi modeli in prišli do presenetljivo jasnega odgovora.

Strah, da bi nacistična Nemčija prva razvila jedrsko orožje, je bil eden od dejavnikov, ki so spodbudili ameriški projekt Manhattan. Nemci so imeli svoj jedrski program, imenovan Uranprojekt, pri njem pa je sodeloval tudi eden najslavnejših fizikov 20. stoletja Werner Heisenberg. Toda kako blizu so v resnici prišli delujočemu jedrskemu reaktorju?

Nova raziskava, objavljena v znanstveni reviji PNAS Nexus, kaže, da je odgovor precej bolj enoznačen, kot so desetletja dopuščale nekatere zgodovinske razprave. Nemški program naj ne bi bil tik pred uspehom. Nasprotno, njegov zadnji in najambicioznejši poskus je bil od kritičnosti še zelo daleč. Raziskovalci so se lotili nekakšne "jedrske arheologije". Pregledali so zgodovinsko dokumentacijo Uranprojekta ter nato s sodobnimi simulacijami poskušali rekonstruirati dejanske fizikalne razmere v nemških poskusih.

Werner Heisenberg nemcija jedsko orozje atomska bomba druga svetovna vojna raziskave laz neresnica nacizem hitler
Werner Heisenberg
Profimedia

V središče raziskave so postavili B8, zadnji veliki nemški poskus z uranom iz leta 1945. Prav okoli njega se je po vojni oblikovalo eno ključnih vprašanj o dejanskem napredku nacističnega jedrskega programa. Heisenberg je namreč dve leti po koncu vojne trdil, da bi naprava delovala, če bi njegova skupina dobila le še razmeroma majhno količino urana. Nova analiza temu neposredno nasprotuje.

Ena največjih težav nemškega programa

"Naša nova jedrska analiza kaže, da bi B8 za doseganje kritičnosti potreboval približno dvakrat toliko urana in 2,3-krat toliko težke vode, kot ju je dejansko imel, kar močno presega Heisenbergove ocene," so zapisali raziskovalci, med katerimi sta fizika Patrick J. Park z univerze Columbia in Timothy W. Koeth z univerze Maryland.

Kritičnost je stanje, pri katerem jedrska verižna reakcija postane samozadostna. Brez nje reaktor ne more neprekinjeno vzdrževati jedrske reakcije. Podrobnejši izračuni so pokazali, da bi B8 potreboval najmanj od 1,9- do 2,7-krat več urana in približno od 2,1- do 2,4-krat več težke vode, kot je je bilo uporabljene pri poskusu. Prav težka voda je bila ena največjih težav nemškega programa. Po novi raziskavi bi B8 za doseganje kritičnosti potreboval približno dvakrat toliko težke vode, kot jo je tovarna Norsk Hydro na okupiranem Norveškem za nemški jedrski program proizvedla med celotno vojno.

Raziskovalci so preverili tudi drugo možnost – grafit, ki se prav tako lahko uporablja kot moderator v določenih vrstah jedrskih reaktorjev. Toda tudi tu so Nemci naleteli na oviro. Grafit, ki so ga imeli na voljo, je vseboval preveč nečistoč, da bi lahko z njim vzdrževali potrebno verižno reakcijo. Heisenberg se je nemškemu jedrskemu programu pridružil leta 1939, leto po odkritju jedrske cepitve. V okviru Uranprojekta je vodil skupno osem večjih poskusov, s katerimi so raziskovali možnost pridobivanja energije iz urana.

Končali tudi na črnem trgu

Toda med vojno se je položaj Nemčije spreminjal. Vojaški neuspehi so po ugotovitvah raziskovalcev pripomogli k temu, da je jedrsko raziskovanje izgubilo prednostni položaj. Po nemškem porazu pa je nastala še ena težava za poznejše zgodovinarje. Jedrski materiali in dokumentacija so končali v ameriških in sovjetskih obveščevalnih zbirkah, del materiala pa tudi na črnem trgu. Zaradi tega številnih poznejših trditev nekdanjih sodelavcev programa ni bilo mogoče neodvisno preveriti.

Med njimi je bila prav Heisenbergova ocena. Leta 1947 je v reviji Nature zapisal, da bi B8 uspel, če bi njegova ekipa dobila relativno majhno dodatno količino urana. Ker je bil Heisenberg eden najpomembnejših teoretičnih fizikov svojega časa in človek, ki je temeljito zaznamoval razvoj kvantne mehanike, so imele njegove besede precejšnjo težo. Med zgodovinarji in raziskovalci so zato desetletja obstajala različna mnenja o tem, kako blizu je bil nemški jedrski program dejanskemu uspehu.

Werner Heisenberg nemcija jedsko orozje atomska bomba druga svetovna vojna raziskave laz neresnica nacizem hitler
Profimedia

Avtorji nove študije opozarjajo, da se je razprava doslej večinoma vrtela okoli zgodovinskih dokumentov, manj pozornosti pa je bilo namenjene vprašanju, ali so bile takratne nemške zamisli glede na fizikalne omejitve sploh izvedljive. Zato so analizirali podatke o uranu, težki vodi in grafitu, uporabljenih pri B8. Ker nemški primarni viri niso vsebovali vseh kemičnih specifikacij materialov, so manjkajoče lastnosti ocenili s pomočjo metod, uporabljenih pri povojnih analizah jedrskih objektov.

Precej bolj zapleteno

Nato so izdelali tri različne simulacijske modele, s katerimi so rekonstruirali fizikalne pogoje B8. Rezultate so primerjali tudi s podatki iz sočasnih ameriških raziskav, med drugim z reaktorjem Chicago Pile 3 iz projekta Manhattan, ki je prav tako uporabljal naravni uran in težko vodo kot moderator. Rezultat je bil pri vseh analizah podoben: Heisenberg je po oceni raziskovalcev občutno podcenil količino materiala, potrebnega za doseganje kritičnosti.

Študija zato ne podpira predstave, da je nacistični Nemčiji za delujoči reaktor manjkal le še majhen korak. Tudi hipotetična možnost, da bi Nemci potrebne materiale nekako zbrali, je po mnenju avtorjev precej bolj zapletena, kot je videti na papirju. "Več hipotetičnih scenarijev se lahko zdi izvedljivih, če primerjamo zgolj skupno povpraševanje in skupno ponudbo, toda za njihovo praktično uresničitev v vojnih razmerah bi bila potrebna skoraj vsevedna sposobnost predvidevanja in usklajevanja," so zapisali raziskovalci.

Znanstveniki odkrili razlog, ki močno poveča tveganje za pljučnega raka: najbolj ogroženi so nekadilci